Jedro

odmera odškodnine za nematerialno škodo Pravno upošteven je vsak strah, ki se v oškodovančevi duševni sferi odrazi tako intenzivno, da ga je mogoče označiti kot obliko trpljenja.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se:

III. točka izreka spremeni tako, da je od prisojene odškodnine toženec dolžan plačati (poleg zamudnih obresti za čas od 28.12.2007 dalje) tudi zakonske zamudne obresti za čas od 18.11.2005 do 27.12.2007; stroškovni del izreka (IV. točka) spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je v roku 15. dni dolžna toženi stranki plačati

1.053,99 € stroškov postopka na prvi stopnji, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.“ V ostalem se pritožbi zavrneta in v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Za škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku dne 7.5.2003, je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 3.800,00 € odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.2007 dalje do plačila (II. točka izreka), obrestovanje tega zneska pred 28.12.2007 (pred vložitvijo tožbe) pa je v III. točki izreka zavrnjeno. S III. točko izreka je zavrnjen tudi ostanek zahtevka za nepremoženjsko škodo ter v celoti zahtevek za premoženjsko škodo. Toženi stranki je naložena obveznost plačila 255,38 € pravdnih stroškov tožeče stranke (IV. točka izreka).

Pritožujeta se obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja vse tri z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja na nejasne odgovore izvedenke dr. V.P.G. in njeno mnenje označuje za nepopolno in nestrokovno. Drugačno je mnenje strokovnjakov psihiatrične stroke - dr. G. M. in prof. dr. A. D., pa se sodišče ni odločilo za postavitev drugega izvedenca. Navedena strokovnjaka sta posttravmatsko stresno motnjo potrdila. Izvedenka, ki zanika, da bi bila posttravmatska stresna motnja posledica škodnega dogodka, vzroka za njen nastanek ni pojasnila. Iz pritožbi priloženih strokovnih člankov izhaja, da se tovrstna motnja lahko pojavi tudi več kot šest mesecev po dogodku, ki je vzrok za njen nastanek. Ženske in otroci so bolj občutljivi. Opozarja, da je tožnica Apaurin vseskozi jemala. Očitno jo je zdravnica odpravila z Apaurinom, ko pa so bile težave prehude, se je obrnila na specialista, ki je ugotovil obstoj posttravmatske stresne motnje in se lotil njenega zdravljenja. Graja zanikanje trajnih posledic, ker je izvedenka obstoj „prilagoditvene motnje“ potrdila. Meni, da tudi ugotovljene posledice utemeljujejo višjo odškodnino. Graja zavrnitev zahtevka za odškodnino za materialno škodo. Opozarja, da je iz dokumentacije razvidno, da je tožnica hodila na terapije v Klinični center in da se računa z dne 26.5.2004 ter 20.5.2004 ne nanašata na zdravljene posttravmatske stresne motnje. Za izkazano šteje dejstvo, da je bil toženec pred pravdo pozvan k plačilu odškodnine (dopisa z dne 24.10.2004 in 8.11.2005 s potrdilom o oddaji priporočene pošiljke), med drugim tudi z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. Prisojeni pravdni stroški bi se morali obrestovati od izteka 15-dnevnega roka po izdaji sodbe.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Opozarja, da so pritožbi priloženi novi, nedovoljeni dokazi. Vztraja pri dosedanjih navedbah in stališčih.

Tožena stranka izpodbija II. točko izreka, s katero je zahtevku delno ugodeno in stroškovni del odločitve. Uveljavlja vse tri, z ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Graja ugotovitev o trajanju zdravljenja do dne 28.11.2003, kajti bolečine in druge posledice so prej izzvenele. Opozarja, da sta izvedenca dr. B. R. in dr. B. Š., ki je mnenje podajal v kazenskem postopku, nateg mišic med vratom in ramo samo dopustila. Možno je, da so bolečine v tem predelu posledica degenerativnih sprememb, ki jih je izvedenec dr. R. potrdil. Opozarja, da prisojena odškodnina odstopa od sodne prakse, ki je sodišče niti ne navaja. Trdi, da je sodišče tudi glede ugotovljenih poškodb vezano na kazensko obsodilno sodbo, iz katere izhaja, da je tožnica utrpela zgolj odrgnine na mezinčevi in dlančni strani, drobno ranico na tretji dlančnici ter nekaj odrgnin in podplutb. Neutemeljeno je zato prisojena odškodnina za poškodbo rame in nateg vratnih mišic ter čas zdravljenja raztegnjen na obdobje do 28.11.2003. Ostale posledice so bile zdravljene in so izzvenele do 16.5.2003. Po tem datumu tožnica pet mesecev zdravniške pomoči ni iskala. Če bi dne 16.5.2003 tožnica bolečine v vratu in desni rami imela, bi jih na tega dne opravljenem pregledu omenila, pa jih ni. Očitno so se pojavile kasneje, neodvisno od škodnega dogodka, saj jih je tožnica navedla šele 8.10.2003. Tudi glede fizioterapij ni izkazano, da jih je tožnica opravljala zaradi škodnega dogodka, saj napotitvena diagnoza ni razvidna – niti za fizioterapijo v maju 2003 niti za fizioterapijo v novembru 2003. Omenja se tožničin nerazgiban prst. Hematom ne terja zdravljenja s fizioterapijo, bolečine v vratu in rami pa v tistem obdobju še niso bile omenjene. Iz izvida z dne 18.4.2003 je razvidno, da ima tožnica v predelu končnega členka vnetje že dve leti, zaradi česar je bila 14 dni pred škodnim dogodkom operirana. Tožnica je torej utrpela le nekaj odrgnin in podplutb, katerih zdravljenje je bilo zaključno 9 dni po škodnem dogodku, kar ob pravilni uporabi materialnega prava ne opravičuje odmere odškodnine v višini 3.000- €. Glede strahu opozarja na mnenje izvedenke dr. P. G., ki obstoj primarnega strahu zanika. Ta izvedenka je za opredelitev strahu, njegove intenzitete in trajanja pristojna bolj kot travmatolog dr. R.. Sodišče je prišlo samo s sabo v nasprotje, ko sprejema tudi mnenje izvedenke P. G., da je tožnico strah soseda. Obrazložitev stroškovnega dela odločitve označuje za nepreverljivo, ker stroški niso specificirano navedeni. Opozarja na nepotrebnost večjega števila vlog tožeče stranke in nepravilno vrednotenje pripravljalnih vlog, narokov in tožbe. Opozarja, da je sodišče spregledalo stroške tožene stranke, priglašene na naroku dne 3.12.2009 in v vlogi z dne 22.4.2010. Na obravnavi 24.5.2010 se je tožena stranka sklicevala na že priglašene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Vztraja pri dosedanjih stališčih in priglaša nadaljnje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo je pravočasen – oddan priporočeno na pošti dne 11.10.2010. Poziv na odgovor je bil tožeči stranki vročen dne 24.9.2010. Rok za odgovor na pritožbo je 15 dni (344. čl. ZPP).

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Ugotovitev o obsegu škode grajata oba pritožnika. Tožnica meni, da je posledica škodnega dogodka tudi posttravmatska stresna motnja, toženec pa izključuje možnost, da so posledice škodnega dogodka tudi bolečine v rami in vratu, ki so se pojavljale v letu 2003 in jih je tožnica odpravljala s fizioterapijo v novembru 2003. Mehanizem poškodbe je bil tak, da je nateg mišic med vratom in ramo lahko nastal. Bolečino v desni rami in vratu je tožnica opisovala že pri dne 8.5.2003 opravljenem pregledu (dokaz fotokopija zdravniškega kartona A 11). Bolečino v vratu je tožnica osebni zdravnici navajala tudi pri naslednjih pregledih – dne 12.5.2003, 16.5.2003, 8.10.2003, 17.12.2003 (dokaz A 11). Izvedenec B. R., dr. med. je iz napotnice za fizikalno terapijo (dokaz A9) razbral, da je bila fizioterapija v novembru 2003 izvajana zaradi bolečin v vratu in desni nadlahti. Prav nič nenavadno ni, da so se te bolečine začele zdraviti oz. blažiti s fizioterapijo šele takrat, ko so druge bolečine (bolečine v podlahti, bolečine zaradi podkožnih krvavitev in odrgnin) postopoma pojemale. Nateg mišic navzven ni zaznaven kot npr. hematom, kateremu se je zaradi vizualne zaznavnosti posvečala večja pozornost, razen tega so druge bolečine postopoma pojenjavale, bolečine v zgornjem delu desne zgornje okončine pa očitno ne. Izvedenec dr. R. je izključil možnost, da bi bila tožnica na fizioterapijo poslana zaradi prsta. Da je bilo zdravljenje zaradi degenerativnih sprememb tožničinega organizma daljše, pravno ni pomembno. Bolečine so se pojavile po škodnem dogodku in so torej v vzročni zvezi z njim. Če škodnega dogodka ne bi bilo, tožnica bolečin v desni rami in vratu ne bi trpela in tudi neprijetnosti zaradi zdravljenja teh posledic ne bi imela.

Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izvedenka V. P. G., dr. med. strokovno in prepričljivo izključila možnost, da bi bil posttravmatski sindrom posledica škodnega dogodka. Dejstva, da je bil Apaurin tožnici predpisovan že več let pred škodnim dogodkom in da vse do oktobra 2007 - več kot 4 leta po škodnem dogodku - terapija ni bila spremenjena, tožnica ne graja. Gre za dolgo obdobje, v katerem se je tožnica znašala v najrazličnejših življenjskih situacijah, ki so se lahko odrazile tudi v njeni duševnosti. Tožnica travmatskih, stresnih dogodkov v tem obdobju ne opisuje, tudi v medicinski dokumentaciji niso zabeleženi, kar pa jih ne izključuje. Tudi noben drug izvedenec nove stresne motnje ne bi mogel izključiti, zato postavljanje dodatnega izvedenca že iz tega razloga ni smiselno. Razen tega pritožbeno sodišče nima pomislekov v argumentirano in strokovno utemeljeno trditev dr. P. G., da se posttravmatska stresna motnja pojavi največ nekaj mesecev po stresu, ki je njen vzrok. Prim. G. V. M., dr. med in A. D. klin. Psih. spec. sta sicer registrirala znake posttravmatske stresne motnje, glede njenega vzroka oz. izvora pa sta sledila anamnezi in se z njim nista ukvarjala oz. o tem mnenja nista podajala. Pritožbi priloženi članki so nedovoljena in zato neupoštevna pritožbena novota (1. odstavek 337. čl. ZPP).

Po sodišču ugotovljene poškodbe ter z njihovim zdravljenjem zvezane bolečine in neprijetnosti utemeljujejo prisojeno odškodnino. Fizične bolečine res niso bile hude, so pa tožnico v rami oz. vratnem predelu spremljale več mesecev. Bolečine in z zdravljenjem zvezane, po sodišču prve stopnje ugotovljene neprijetnosti, opravičujejo odškodnino v odmerjeni višini.

Pri njeni odmeri sta ustrezno upoštevani: načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin, neprijetnosti ter omejitev, ki oškodovanca spremljajo v času zdravljenja; načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Za telesne bolečine in nevšečnosti odmerjena odškodnina ne dosega višine treh povprečnih neto plač v RS, kar ustreza primerom iz sodne prakse s podobnimi posledicami. Merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika so ustrezno uporabljena.

Tudi odškodnina za strah je bila odmerja skladno s temi merili in sodno prakso. Tožničin strah ob škodnem dogodku je potrjen z njeno izpovedjo in mnenjem izvedenca dr. R.. Stališča izvedenke dr. P. G., da je relevanten samo strah za življenje, prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sprejelo, saj to stališče odstopa od sodne prakse. Treba je upoštevati, da je ta del mnenja izvedenka podajala z vidika zdravstvenih posledic, kar je v 8. točki mnenja tudi izrecno zapisala. Pravno upošteven je vsak strah, ki se v oškodovančevi duševni sferi odrazi tako intenzivno, da ga je mogoče označiti kot obliko trpljenja. Tožnica je bila v svoji izpovedbi o svojih občutkih v času, ko je toženec proti njeni volji grobo in nepričakovano z njeno roko večkrat udaril ob trdo podlago in roko zvijal, prepričljiva, izvedenec dr. R. pa je te njene občutke potrdil. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da je upošteven strah zaradi škodnega dogodka in v zvezi z njim.

Prilagoditvene motnje izvedenka ne opisuje kot trajne motnje, ampak s to diagnozo opisuje tožničine težave, ki so v času zdravljenja izzvenele.

Zahtevek za materialno škodo je utemeljeno zavrnjen. Tožnica stroškov, nastalih s 25. vožnjami v klinični center in izpostavljenih v pritožbi, v teku postopka na prvi stopnji ni specificirala; tudi ostalih stroškov ne. Sodišče ni dolžno iz dostavljenega gradiva sámo ugotavljati kam in kdaj je tožnica potovala, katere stroške je z zdravljenjem imela, ampak mora biti škoda konkretno in podrobno opredeljena v trditveni podlagi (212. čl. in 1. odstavek 213. čl. ZPP). Tovrstnih trditev tožnica ni podala.

Utemeljeno pa tožnica v pritožbi opozarja, da je bil toženec že pred vložitvijo tožbe pozvan k plačilu škode in zato s plačilom v zamudi. Nedvomno je bil toženec s tožničino zahtevo za plačilo odškodnine soočen s postavitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, zato je zahtevek za plačilo obresti od postavitve tega zahtevka – od dne 18.11.2005 dalje - utemeljen.

Toženčevo pritožbeno stališče, da je civilno sodišče vezano tudi na v kazenskem postopku ugotovljen obseg škode, je nepravilno. Že sodišče prve stopnje je citiralo 14. čl. ZPP, ki vezanost civilnega sodišča omejuje izključno na kaznivo dejanje in kazensko odgovornost. Utemeljen ni niti očitek neenakopravnega obravnavanja strank, saj je bila tožnica zaslišana o obsegu in vrsti škode, o čemer toženec po naravi stvari ne ve izpovedovati. Glede kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti je civilno sodišče vazno na kazensko obsodilno sodbo in teh dejstev prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, tudi z zaslišanjem tožnice ne. Toženec v postopku na prvi stopnji kršitve postopka ni uveljavljal, bi jo pa moral, če naj bi bila upoštevna (1. odstavek 286.b. čl. ZPP).

Utemeljeno pa je toženčevo opozorilo, da je sodišče spregledalo njegovo priglasitev stroškov na naroku dne 3.12.2009 in v vlogi z dne 22.4.2010. Upoštevajoč tudi te pravdne stroške, so toženi stranki nastali sledeči potrebni pravdni stroški: pristop pooblaščenke na narok 19.3.2009 255 točk po Odvetniški tarifi, pristop na narok 20.5.2009 730 točk, prva vloga 500 točk, pristop na narok 3.12.2009 430 točk, vloga dne 22.4.2010 300 točk, pristop na narok 24.5.2010 430 točk, kilometrina štirikrat po 55- €, materialni stroški 16,73 €, DDV 293,60 €, izvedenina 389,55 €, skupaj 2.150,67 €. Ker se je uspel ubraniti 83 % zahtevka, je upravičen do povrnitve 1.785,33 €.

Skladno s sodno prakso so tožeči stranki odmerjeni stroški preverljivi, ker so razvidni iz stroškovnika, ki je v spisu na listovni številki 135. So pa stroški tožeče stranke prevrednoteni v sledečem obsegu: stroški sestave tožbe za 100 točk (pcto 11.869- €), drugi pripravljalni spis za 150 točk, tretji pripravljalni spis za 300 točk, četrti pripravljalni spis za 300 točk, prvi narok, na katerem se dokazi niso izvajali, za 300 točk, narok 24.5.2010 za 300 točk, skupaj 1350 točk, kar skupaj z DDV znaša 743,65 €. Nobena od vlog tožeče stranke ni bila nepotrebna, pa tudi njihovo število je zapletenosti in obsegu dokaznega postopka ustrezno. Po sodišču prve stopnje ugotovljeni stroški 5.045,28 €, zmanjšani za 743,65 €, znašajo 4.301,63 €. Upoštevajoč 17 % uspeh je tožeča stranka upravičena do povrnitve 731,34 € stroškov.

Po pobotu je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.053,99 € pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 154. čl. ZPP).

Ker sta obe pravdni stranki uspeli zgolj s pritožbo zoper stranske terjatve (tožnica obresti, toženec stroške), je odločeno, da krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).