Jedro

Če ni podlage za denacionalizacijo, ni podlage za nobeno izmed oblik vrnitve in tudi ne za odškodnino po 72. členu ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 134/99 z dne 3.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.3.1999, s katero je zavrnjena njena pritožba zoper sklep Občine R., Uprave za urbanizem z dne 24.8.1994. Z njim je bila zavržena tožničina zahteva za uvedbo denacionalizacijskega postopka, ker ni pravne podlage za denacionalizacijo. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da so zemljišča, ki so predmet zahteve (parc. št. 377/2, 377/3, vl. št. 227 k.o. Ž. ter del parc. št. 377/1 iste k.o.) prešla v družbeno lastnino na podlagi kupne pogodbe, sklenjene dne 20.12.1972 med M.J. in A.R. ter Občino R., del parc. št. 377/1 k.o. Ž. pa na podlagi odločbe z dne 27.3.1979, izdane na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev. Za nepremičnine, katerih vrnitev tožnica zahteva in so bile predmet pogodbe, sklenjene namesto razlastitve dne 20.12.1972, ji je bila plačana kupnina v znesku 90.450,00 din in odškodnina za sadno drevje v višini 16.000,00 din. Za del parc. št. 377/1 k.o. Ž., ki ni bila predmet navedene pogodbe, je bil uveden postopek po Zakonu o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76) oziroma na podlagi Odloka o določitvi zemljišč, ki so namenjeni za stanovanjsko in komunalno kompleksno graditev na J. na B. (Uradni vestnik G., št. 33/78). Ker navedena zemljišča niso bila podržavljena na podlagi predpisov naštetih v 3. členu ZDen niti na podlagi 4. člena ZDen, ne morejo biti predmet vračanja v denacionalizacijskem postopku.

V pritožbi tožnica vztraja pri trditvi, da so ji bile nepremičnine podržavljene po Zakon o nacionalizaciji iz leta 1958. Ob odvzemu nepremičnin iz posesti ji je bila sicer dana določena odškodnina, ki pa zaostaja za odškodnino, ki je bila določena v denacionalizacijskih predpisih. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni prvostopno sodbo tako, da ugotovi obstoj temelja za denacionalizacijo ter vrne zadevo upravnemu organu v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev pravilna. Pravilna je ugotovitev, da so zemljišča (parc. št. 377/2, 377/3 in del parc. št. 337/1 k.o. Ž.) prešla v družbeno lastnino na podlagi kupne pogodbe, sklenjene med lastnicama M.J. in A.R. ter Občino R. Navedena pogodba, ki je nadomeščala razlastitev, je bila sklenjena 20.12.1972, torej v času veljavnosti Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72), ki ni naveden med predpisi v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ker je bil ta zakon sprejet in uveljavljen v letu 1972 (1.2.1972), torej po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963, ni pravne podlage za denacionalizacijo po 3. in 4. členu ZDen.

Del parc. št. 377/1 v izmeri 1779 m2 je prešel v družbeno lastnino na podlagi Odloka o določitvi gradbenega okoliša za zemljišča, ki so namenjena za stanovanjsko gradnjo na "J." (Uradni vestnik G., št. 7/77). Ta odlok je bil izdan na podlagi 1. odstavka 3. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76). Tudi odločba z dne 27.3.1979 o izročitvi tega zemljišča Občini R. je bila izdana na njegovi podlagi. Ker navedenega zakona ni mogoče šteti med predpise iz 3. oziroma 4. člena ZDen, saj ni naveden med predpisi iz 3. člena oziroma je bil izdan po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963, ni podlage za uvedbo denacionalizacijskega postopka. Če pa ni podlage za denacionalizacijo, ni podlage za nobeno izmed oblik vrnitve, ki jih določa ZDen in tako tudi ne za odškodnino, ki jo uveljavlja tožnik.

Pritožbeni ugovor, da so zemljišča prešla v družbeno lastnino na podlagi Zakona o nacionalizaciji iz leta 1958, ker so bila zemljišča namenjena za gradnjo po Odloku o potrditvi zazidalnega načrta B. - J. (Uradni vestnik občin G., št. 12/70 z dne 20.6.1970), ni utemeljen. Navedeni odlok, ki je bil izdan na podlagi 12. in 13. člena Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67), je predstavljal urbanistično podlago za gradnjo in ni neposredno posegal v lastninska razmerja. Navedeni zakon tudi ni naveden med predpisi v 3. členu ZDen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.