Jedro

Če tožnik s podrednim tožbenim zahtevkom zahteva nekaj manj (in ne nekaj drugega) kot s primarnim tožbenim zahtevkom, ne gre za eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov. Kumulacija je le navidezna, tako da mora sodišče prve stopnje oba tožbena zahtevka obravnavati kot enoten tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v tč. 2. izreka delno spremeni tako, da se v zvezi s tč. 1., 3. in 4. izreka v celoti glasi: „1. Toženki sta dolžni tožniku nerazdelno plačati znesek 20.732,63 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneskov: - od 20.189,20 EUR od 4. 3. 2005 dalje do plačila, - od 543,43 EUR od 3. 10. 2005 dalje do plačila, - od 16.691,70 EUR od 4. 3. 2005 do vključno 14. 9. 2006, - od 1.064,76 EUR od 3. 10. 2005 do vključno 14. 9. 2006, - od 1.365,97 EUR od 15. 3. 2005 do vključno 14. 9. 2006, - od 62,59 EUR od 4. 3. 2005 do vključno 14. 9. 2006, - od 50,07 EUR od 4. 3. 2005 do vključno 14. 9. 2006, - od 71,86 EUR od 4. 3. 2005 do vključno 14. 9. 2006, - od 8,76 EUR od 4. 3. 2005 do vključno 14. 9. 2006 in - od 986,96 EUR od 23. 12. 2005 do vključno 14. 9. 2006, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. V presežku (glavnica 77.874,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2005 in višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti od že plačanih zneskov) se tožbeni zahtevek tožnika zavrne.

3. Toženki sta dolžni tožniku nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 633,49 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

4. Toženki sta dolžni za tožnika nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 685,88 EUR, in sicer na račun Delovnega sodišča v Celju, št. … 3, sklic na št. ..., v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženki sta tožniku nerazdelno dolžni povrniti pritožbene stroške v višini 25,21 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženkama naložilo, da sta dolžni tožniku nerazdelno plačati znesek 18.189,20 EUR ter zakonske zamudne obresti od naslednjih zneskov: 18.189,20 EUR od 4. 3. 2005 dalje do plačila, 16.691,70 EUR od 4. 3. 2005 do vključno 14. 9. 2006, 1.064,76 EUR od 3. 10. 2005 do vključno 14. 9. 2006, 1.365,97 EUR od 15. 3. 2005 do vključno 14. 9. 2006, 62,59 EUR od 4. 3. 2005 do vključno 14. 9. 2006, 50,07 EUR od 4. 3. 2005 do vključno 14. 9. 2006, 71,86 EUR od 4. 3. 2005 do vključno 14. 9. 2006, 8,76 EUR od 4. 3. 2005 do vključno 14. 9. 2006 in 986,96 EUR od 23. 12. 2005 do vključno 14. 9. 2006, vse v roku 15 dni (1. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek (primarni in podredni) je zavrnilo (2. tč. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da sta toženki dolžni nerazdelno plačati, in sicer: tožniku znesek 380,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (3. tč. izreka), na račun Delovnega sodišča v Celju pa znesek 761,85 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (4. tč. izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožniku prisodi še odškodnino v višini 80.417,99 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, s stroškovno posledico. Navaja, da dosojena odškodnina za škodo, ki jo je utrpel tožnik, ne izpolnjuje kriterijev pravične denarne odškodnine. Tožnik je za ugotovitev popolnega obsega nepremoženjske škode pravočasno predlagal izvedbo dokaza z izvedencem nevrologom. Tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo. Glede na specifično poškodbo leve roke je bila izvedba tega dokaza potrebna, saj je pri tovrstnih poškodbah le izvedenec nevrolog tisti, ki lahko poda relevantno mnenje glede trajnih bolečin. Zaradi navedenega je bil tožnik prikrajšan v dokaznih možnostih. Sodišče prve stopnje je absolutno bistveno kršilo določila pravdnega postopka, posledično pa je v tem delu tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je vplivalo na odmero pravične denarne odškodnine v tem sporu. Meni, da je odškodnina v znesku 36.500,00 EUR, glede na intenzivnost same nezgode in na izredno hude posledice, ki jih je utrpel tožnik, po vseh zahtevanih postavkah iz naslova nematerialne škode odmerjena prenizko. V utemeljitev svojih pritožbenih očitkov izpostavlja ugotovitve izvedenca medicinske stroke prof. dr. A.B. in izvedenca klinične psihologije mag. D.T., ki sta za potrebe tega postopka izdelala strokovni ekspertizi. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju njunih ugotovitev tožniku prisoditi zahtevani znesek 98.063,76 EUR. Do odškodnine v vtoževani višini je tožnik upravičen tudi ob upoštevanju sodne prakse v primerljivih primerih. Opozarja na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. II Ips 129/2006. V omenjenem primeru je bil obseg ugotovljene škode oškodovanke v primerjavi s tožnikovo manjši (bistveno krajše trajanje telesnih bolečin, zdravljenja in sekundarnega strahu), vendar pa je bila kljub temu oškodovanki iz tega naslova odmerjena odškodnina v višini 77 povprečnih plač. Tožnik se nadalje ne strinja z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ki se nanaša na povrnitev premoženjske škode v višini 543,43 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevano specifikacijo za utemeljitev tega zneska je podal na glavni obravnavi dne 9. 10. 2009. Navedel je, da se vtoževani stroški nanašajo na prevozne stroške, ki so tožniku nastali v obdobju med 14. 11. 2002 in 3. 10. 2005. Na dodatno vprašanje sodišča prve stopnje je pojasnil, da je bil znesek, ki ga je iz tega naslova vtoževal tekom postopka, plačan in sicer v višini 1.064,76 EUR, tako da vtožuje zgolj še razliko do prvotno zahtevanega zneska. Obresti od tega zneska vtožuje od datuma zadnjega prevoza (t.j. 3. 10. 2005) dalje. Glede na navedeno je bila zahteva sodišča prve stopnje po natančnejši specifikaciji tega zneska povsem neutemeljena. Predmet pritožbene graje je tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Slednje bi moralo tožniku priznati vse pravdne stroške, kot jih je priglasil v predloženem stroškovniku. Tako je neutemeljeno zavrnilo pravdne stroške za naslednja procesna dejanja, in sicer za sestavo: odškodninskega zahtevka za prvo in za drugo toženko (2 x po 1300 točk); dokaznega predloga z dne 8. 6. 2006 (50 točk), dne 13. 2. 2007 (50 točk), vloge z dne 13. 7. 2006 (50 točk), dne 4. 6. 2008 (50 točk), dne 26. 8. 2009 (50 točk), dne 15. 12. 2009 (50 točk), 1. pripravljalnega spisa (dodatnih 325 točk), 2. pripravljalnega spisa (dodatnih 925 točk), 3. pripravljalnega spisa z dne 14. 1. 2009 (dodatnih 650 točk), pripravljalnega spisa z dne 17. 11. 2009 (650 točk), dne 11. 2. 2010 (650 točk), za odsotnost iz pisarne pooblaščenca z dne 14. 5. 2008 (120 točk), substituta iz Celja dne 6. 6. 2008 (120 točk) in dne 4. 7. 2008 (120 točk), za trajanje naroka z dne 9. 10. 2009 (100 točk) in naroka in odsotnost substituta iz pisarne (220 točk). Prav tako neutemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo povrnitev tožnikovih stroškov nastalih v zvezi s plačilom predujma za izvedenca z dne 28. 5. 5008 v višini 400,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2008 dalje. Tožnik je do teh stroškov upravičen v celoti ne glede na njegov uspeh v pravdi (glej odločitve VS RS opr. št. II Ips 524/2000 in II Ips 93/2001). Namesto pavšalne ocene sodišča prve stopnje, da je 1/3 pravdnih stroškov tožniku nastalih pred dodelitvijo brezplačne pravne pomoči, bi le-to moralo delež teh stroškov natančno ugotoviti, in sicer na podlagi datuma opravljenih posameznih procesnih dejanj, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu napačna. Priglaša pritožbene stroške.

Glede na to, da toženki zoper ugodilni del navedene sodbe sodišča prve stopnje nista vložili pritožbe je odločitev, zaobsežena v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe, že postala pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od druge toženke kot svojega bivšega delodajalca in zavarovalnice, pri kateri je imela druga toženka zavarovano odgovornost, vtožuje plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel dne 13. 11. 2002 pri opravljanju svojega dela „tunelski delavec“ v tunelu Trojane. Temelj tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi ni bil sporen.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v posledici navedene nezgode s tožbo zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer zaradi prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti v znesku 50.075,11 EUR (prej 12.000.000,00 SIT), prestani strah 16.691,70 EUR (4.000.000,00 SIT), duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 41.729,26 EUR (10.000.000,00 SIT) in skaženosti 6.259,39 EUR (1.500.000,00 SIT); odškodnino za nastalo premoženjsko škodo v skupnem znesku 3.167,45 EUR (759.048,00 SIT) in plačilo izvedenine v znesku 986,95 EUR (236.514,52 SIT), skupaj 117.922,92 EUR (28.259.048,00 SIT). Druga toženka je imela svojo civilno odgovornost zavarovano pri prvi toženki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je njena odgovornost glede na zavarovalno polico omejena do zneska 41.729,26 EUR (prej 4.000.000,00 SIT) ter da se zavarovalna vsota ne valorizira, ker to ni bilo dogovorjeno. Slednja je tožniku dne 14. 9. 2006 del odškodnine poravnala (16.691,70 EUR oziroma 4.000.000,00 SIT na račun nepremoženjske škode; 2.624,02 EUR oziroma 628.820,00 SIT na račun premoženjske škode in zahtevani znesek izvedenine 986,95 EUR oziroma 236.514,52 SIT), zato je tožnik za te zneske tožbo umaknil in je bil postopek v tem delu ustavljen, vztrajal je še pri plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 98.063,76 EUR (23.500.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2005 dalje do plačila, pri plačilu odškodnine za materialno škodo v znesku 543,43 EUR (130.227,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2005 ter pri plačilu zamudnih obresti od že izplačanih zneskov.

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da primerna odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo znaša 36.500,00 EUR (in sicer iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 14.000,00 EUR; duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 17.000,00 EUR in skaženosti 500,00 EUR ter za strah 5.000,00 EUR), pri čemer je prva toženka del odškodnine iz tega naslova v znesku 16.691,70 EUR že poravnala, navedeni znesek pa je valoriziran na dan izdaje sodbe znašal 18.310,80 EUR, zato je tožniku iz tega naslova prisodilo znesek 18.189,20 EUR. Delno je ugodilo tožnikovemu zahtevku na plačilo zakonskih zamudnih obresti od že izplačanih zneskov. Višji tožbeni zahtevek (primarni in podredni) je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 14.10.2009, poleg prvotno vtoževanega tožbenega zahtevka postavil še en tožbeni zahtevek, ki ga je označil kot podrednega. Ta podredni tožbeni zahtevek se od prvotno postavljenega zahtevka razlikuje le v tem, da prvotno vtoževani znesek v zmanjšanem obsegu zahteva od obeh toženk solidarno, razliko do prvotno postavljene višine vtoževanega zneska pa zgolj od druge toženke, medtem ko je v preostalem ta zahtevek povsem identičen prvotno postavljenemu zahtevku. Po prvotno postavljenem zahtevku je tožnik vtoževal od obeh toženk nerazdelno glavnico 98.607,19 EUR, po zahtevku, ki ga je postavil v navedeni pripravljalni vlogi pa od obeh toženk nerazdelno zahteva znesek glavnice 38.842,35 EUR in samo od druge toženke še nadaljnjih 59.764,85 EUR, pod pogojem, da bo sodišče prve stopnje sledilo ugovoru omejene zavarovalne vsote prve toženke. Razlika med tožbenima zahtevkoma, postavljenima v primarnem in podrednem zahtevku, je v naravi plačilne zaveze (deljena ali solidarna), zato je formalno podredni zahtevek dejansko že zajet v primarnem. S tem je tožnik poskušal kumulirati zahtevka na podlagi tretjega odstavka 182. člena ZPP. Pogoj za eventualno kumulacijo zahtevkov je obstoj več zahtevkov ,

ki so sicer v medsebojni zvezi, vendar pa so si med seboj različni. Bistvo eventualne kumulacije zahtevkov po 3. odstavku 182. člena ZPP je v tem, da sodišče odloči o podredno postavljenem tožbenem zahtevku le v primeru, če v celoti zavrne primarni tožbeni zahtevek .

Če pa je drug zahtevek že vsebovan v prvem zahtevku, torej če tožnik v drugem zahtevku zahteva manj (in ne nekaj drugega), kot v prvem zahtevku, kar je bilo tudi v konkretnem primeru, sploh ne gre za kumulacijo zahtevkov ,

temveč je takšna kumulacija le navidezna .

Eventualna kumulacija, kakršne se je poslužil tožnik, je torej zgolj navidezna. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje oba tožbena zahtevka tožnika obravnavati kot enoten tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe (2. tč. izreka) nepravilno sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika, čeprav je v bistvu o obeh tožnikovih zahtevkih odločilo kot o enotnem zahtevku, kar jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila pravdnega postopka, ker je kršilo načelo dispozitivnosti in pravilo o dokazovanju spornih vprašanj z izvedenci ter uveljavlja, da mu je sodišče prve stopnje odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Očitana kršitev pravil pravdnega postopka se nanaša neposredno na dokazni postopek, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s pritegnitvijo novega izvedenca medicinske stroke s področja nevrologije, ki ga je predlagal tožnik. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev, zakaj ni angažiralo novega izvedenca medicinske stroke, navedlo razloge (stran 5 obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je glede na že izvedene dokaze, izvedbo tega dokaza štelo za nepotrebno, ker je dejstva glede trajnih bolečin podal mnenje že dr. B.. Njegovo mnenje so pravdne stranke sprejele, zato je štelo, da so bila ta dejstva razjasnjena že z izvedbo drugih izvedenih dokazov. Dejstvo, da so tožniku ostale trajne bolečine v poškodovani roki, je sodišče prve stopnje tudi vključilo v dejansko podlago svoje odločitve in ga upoštevalo pri sami odmeri odškodnine tožniku. Tudi pritožbeno sodišče nima dvoma v verodostojnost in strokovnost izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. B.. Tožnik ni nasprotoval njegovemu mnenju in tudi ni zatrjeval novih okoliščin o svojem zdravstvenem stanju, ki naj bi ostale strokovno neocenjene niti, ni določno navedel, v čem naj bi se njegovo stanje od podaje mnenja omenjenega izvedenca spremenilo, kar bi terjalo vnovično strokovno analizo. Glede na navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedba tega predlaganega dokaza ni bila potrebna in tudi dejansko stanje je bilo tudi v tej smeri v zadostni meri razjasnjeno. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe še dodaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov.Tožnik torej ni bil prikrajšan v svojih dokaznih možnostih. Sicer pa je treba v obravnavani zadevi upoštevati že določbe noveliranega ZPP. Ta v 286.b členu določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnik kršitve določb ZPP v zvezi z dokaznim postopkom na zadnjem naroku 17. 3. 2010 ni uveljavljal, da bi tega ne mogel, pa v pritožbi tudi ne trdi.

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki vplivajo na višino odškodnine, tudi tista, ki jih tožnik ponavlja v svoji pritožbi. O ugotovljenem obsegu tožnikove škode je v izpodbijani sodbi navedlo jasne in izčrpne razloge, ki temeljijo na izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke prof. dr. A.B. in specialista klinične psihologije mag. D.T. ter tožnikovi izpovedbi. Pač pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo delno zmotno uporabilo materialno pravo (v zvezi s prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) in je zato tožniku prisodilo prenizko odškodnino.

V izpodbijani sodbi so v zvezi s prisojo odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi skaženosti in za strah ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in 182. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom mora denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti, izravnati s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Na zahtevo oškodovanca prisodi sodišče odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ). V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse relavantne dejanske okoliščine. Odškodnina v višini 14.000,00 EUR za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, v višini 5.000,00 EUR za strah in 500,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti ustrezno upošteva obseg nastale škode. Odškodnina iz teh treh naslovov v tako prisojeni višini predstavlja tudi po oceni pritožbenega sodišča za tožnika pravično zadoščenje, pri čemer je ta skladna tudi s prisojenimi odškodninami za tovrstno nepremoženjsko škodo v podobnih primerih. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tem delu tožbenega zahtevka le sklicuje (stran 6 do 10 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Tožnik pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o višini denarnih odškodnin iz navedenih postavk nepremoženjske škode utemeljuje tako, da ponovno poudarja okoliščine, ki bi po njegovem prepričanju morale imeti za posledico odmero odškodnine v zahtevanih zneskih. Vse okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje v zvezi s temi postavkami natančno in izčrpno ugotovilo, torej tudi tiste, ki jih tožnik v pritožbi ponovno izpostavlja, so bile pri odmeri odškodnine za te posamezne oblike škode pravilno ovrednotene in upoštevane (podroben obseg teh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na 6 do 10 strani izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tako ustrezno upoštevalo, da so bile poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, zelo hude, njihovo zdravljenje pa dolgotrajno (okoli 2,5 let) in naporno. Prestati je moral operativni poseg v splošni anesteziji, prav tako je bil hospitaliziran, podvreči se je moral številnim pregledom in preiskavam ter dolgotrajni fizikalni terapiji. Tudi ugotovljena stopnja in trajanje prestanih in bodočih telesnih bolečin ne opravičujeta višje odškodnine od tiste, ki jo je tožniku iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti odmerilo sodišče prve stopnje. Glede na zelo hud primarni strah ter glede na dolgotrajnost sekundarnega strahu, je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo primerno odškodnino po tej postavki. Trajne posledice travmatičnega dogodka, ki jih je zapustil strah (posttravmatska stresna motnja in ugotovljene duševne posledice poškodbe) pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v okviru odločanja o odškodnini za škodo v posledici duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje, zlasti ob upoštevanju vidnosti sprememb, možnost njihovega zakrivanja, starost, spol oškodovanca in vprašanje, ali so spremembe vplivale na oškodovančevo psihično ravnotežje, pravilno denarno ovrednotilo tudi tožnikovo škodo za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tako v tožnikovem primeru lahko govorimo zgolj o manjši stopnji skaženosti, ki ne opravičuje prisojo višje odškodnine od prisojene.

Sodišče prve stopnje pa je materialnopravno zmotno tožniku odmerilo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ugotovljenim okoliščinam je pripisalo premajhno težo in zato tožniku prisodilo prenizko odškodnino, upoštevaje predpisana merila iz 179. člena OZ. Posledice poškodbe, ki jih kljub dolgotrajnemu zdravljenju ni bilo mogoče odpraviti, po ugotovitvah sodišča prve stopnje v znatni meri zmanjšujejo tožnikovo življenjsko aktivnost. Tožnik je invalid III. kategorije, ne more več delati na svojem prejšnjem delovnem mestu, sposoben je le za delo, ki ni fizično zahtevno in ki ga lahko opravlja pretežno z desno roko, levica pa mu služi le kot slaba pomoč. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo omejitve v zasebnem življenju tožnika, da se ne more več športno udejstvovati, da ne more več voziti avta, da ima določene omejitve tudi pri vsakodnevnih opravilih, zlasti tistih, ki zadevajo fino motoriko, pri tožniku so bile ugotovljene tudi duševne posledice poškodbe in posledice posttravmatskega stresa, zaradi katerih težje obvladuje svoje življenje. Razumljivo je, da tožnik zaradi tega duševno trpi. Po presoji pritožbenega sodišča bi po navedenem pravična denarna odškodnina za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znašala 19.000,00 EUR in ne 17.000,00 EUR, kolikor je to ovrednotilo sodišče prve stopnje. Prizadevanja pritožbe za višjo odmero odškodnine iz te postavke niso utemeljena. Treba je namreč upoštevati, da je bil pri tožniku pomembnejše poškodovan zgolj en del telesa (roka), izvedenec mag. T. pa je tudi pojasnil, da je kljub izkazanim duševnim posledicam tožnik vendarle uspel vzpostaviti nek zadovoljiv nivo življenjske adaptacije, da se je do neke mere prilagodil. Po presoji pritožbenega sodišča bi po navedenem pravična odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo znašala v skupnem znesku 38.500,00 EUR in ne samo 36.500,00 EUR, kot je ocenilo sodišče prve stopnje. Skupni odmerjeni znesek 38.500,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 40 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Zahteva pritožbe za zvišanje tako določene odškodnine je neutemeljena. Odškodnina, ki jo v pritožbi za primerjavo ponuja tožnik (odločitev VS RS, opr. št. II Ips 129/2006), po višini znatno odstopa od odškodnin, prisojenih v drugih podobnih primerih (glej npr. odločitev VS RS, opr. št. II Ips 716/2006 z dne 26. 2. 2009). Poleg tega primerjava ni ustrezna, ker je v navedeni odškodninski zadevi revizijo vložila le tožeča stranka, kar pomeni, da se je presoja revizijskega sodišča omejila na vprašanje, ali je bila prisojena odškodnina prenizka in ne tudi na oceno, ali je bila morebiti previsoka. Sicer pa je bil v navedenem primeru ugotovljeni obseg tožničine škode večji (oškodovanki je bila leva podlaket pod komolcem amputirana, 5 mesecev se je zdravila v psihiatrični ambulanti, pridobila je status invalida II. kategorije itd.).

Ni sporno, da je prva toženka na račun povrnitve tožnikove nepremoženjske škode tožniku že izplačala znesek 4.000.000,00 SIT, ki valoriziran na dan glavne obravnave znaša 18.310,80 EUR, zato je pritožbeno sodišče od zneska odmerjene odškodnine iz tega naslova odštelo 18.310,80 EUR in tako dobilo znesek 20.189,20 EUR. Glede na navedeno tožnik iz naslova povrnitve odškodnine za nematerialno škodo od toženk utemeljeno zahteva plačilo zneska v višini 20.189,20 EUR in ne zgolj 18.189,20 EUR, kolikor mu je iz tega naslova prisodilo sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in ustrezno spremenilo izpodbijano odločitev.

Utemeljena pa je tožnikova pritožba tudi v delu, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s prisojo višine odškodnine iz naslova premoženjske škode. Kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem (prvi odstavek 174. člena OZ). Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do povračila prevoznih stroškov na preglede, v zdravilišča, na fizioterapijo, ki so mu nastali v času od 14. 11. 2002 do 3. 10. 2005 (priloga A55). Tožnik je iz tega naslova prvotno vtoževal znesek 1.608,19 EUR. Prva toženka je tožniku del tega zneska poravnala, in sicer 1.064,76 EUR, zato je v tem delu tožnik tožbo umaknil, vztrajal pa je še pri plačilu zneska v višini 543,43 EUR. Tožnik je v tem delu svoj zahtevek utemeljil in v spis vložil specifikacijo vtoževanega zneska (priloga A55). Toženki tožnikove specifikacije nista substancirano prerekali, pred zahtevkom sta se branili zgolj z navedbami, da sta tožniku iz tega naslova poravnali vso škodo. Zaradi navedenega in ob upoštevanju okoliščin primera, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, in sicer, da je tožnik hodil na kirurške kontrole (30-krat), da je opravil številne fizioterapije (160-krat) ter ob dejstvu, da je celotno zdravljenje potekalo dve leti in pol, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik iz tega naslova upravičen do celotno vtoževanega zneska, zmanjšanega zgolj za del, ki ga je tožnik po prejemu plačila umaknil. Poziv sodišča prve stopnje v smeri natančnejše specifikacije tega vtoževanega zneska je bil, glede na pavšalni ugovor toženk, torej neutemeljen. Tožnik tako v obravnavani zadevi od toženk iz naslova povračila materialne škode utemeljeno zahteva znesek 543,43 EUR. Zahteva tudi zakonske zamudne obresti, in sicer od 3. 10. 2005 oziroma od datuma zadnjega opravljenega prevoza dalje do plačila. Pritožbeno sodišče je tako določenemu začetku teka zamudnih obresti, ob upoštevanju določbe 165. in 378. člena OZ, sledilo. Ker je torej odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega tožnikovega zahtevka napačna, je pritožbeno sodišče tudi v tem delu tožnikovi pritožbi ugodilo in ustrezno spremenilo izpodbijano odločitev.

V delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo del tožbenega zahtevka iz naslova zahtevanih zakonskih zamudnih obrestih od že plačanih zneskov s strani prve toženke, tožnik ne navaja pritožbenih razlogov, zato je ta del izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh kršitev ni storilo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tem delu tožbenega zahtevka le sklicuje (stran 11 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in zavrnilni del izpodbijane sodbe (2. tč. izreka) na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je tožniku prisodilo še del vtoževane odškodnine v višini 2.543,43 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zaradi česar je znesek prisojene odškodnine, ki sta jo dolžni po sodbi sodišča prve stopnje nerazdelno plačati tožniku toženki (18.189,20 EUR – 1. tč. izreka) zvišalo na znesek 20.732,63 EUR. V prestalem pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo zavrnilni izpodbijani del sodbe (za plačilo 77.874,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2005 in višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti od že plačanih zneskov), saj je ugotovilo, da glede tega dela niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP). Tožnikov uspeh v tem sporu v razmerju do tožene stranke znaša 36 %, uspeh toženk pa 64 % zato jim gre v takšnem deležu tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Celotne stroške tožnika do pritožbe je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odmerilo v skupnem znesku 6.008,89 EUR. Tožnik se z odmero priglašenih pravdnih stroškov ne strinja. Njegova pritožbena graja same odmere je utemeljena zgolj v delu, kjer navaja, da mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo vseh priglašenih točk za odsotnost iz pisarne pooblaščenca oziroma njegovega substituta dne 14. 5. 2008, 6. 6. 2008 in 4. 7. 2008 v zahtevani višini 120 točk in ne zgolj 80 točk, kot je to določilo sodišče prve stopnje (7. člen Odvetniške tarife1 (OT), Ur. l. RS, št. 67/2003; ki jo je treba, glede na začetek predmetnega sodnega postopka (tožba vložena 15. 2. 2006), na podlagi prvega odstavka 41. člena Zakon o odvetniški tarifi (ZodvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), uporabiti pri odmeri stroškov predmetnega postopka.). Strošek za trajanje naroka z dne 9. 10. 2009 (100 točk) je sodišče prve stopnje tožniku priznalo, prav tako tudi za odsotnost pooblaščenca iz pisarne (4 x po 80 točk). Ostalih priglašenih stroškov, ki jih tožnik v pritožbi izpostavlja, sodišče prve stopnje slednjemu utemeljeno ni priznalo, in sicer iz naslednjih razlogov: odškodninskega zahtevka, ki ga je tožnik podal toženkama pred postopkom namreč ni moč šteti kot strošek postopka pred sodiščem prve stopnje, ki bi ga lahko tožnik uveljavljal v stroškovniku kot stroške tega individualnega delovnega spora. Ostali priglašeni, a nepriznani stroški pa so bili nepotrebni (to so stroški, ki odpadejo na dokazni predlog z dne 8. 6. 2006 in dne 13. 2. 2007 ter vloge z dne 13. 7. 2006, dne 4. 6. 2008, dne 26. 8. 2009 in dne 15. 12. 2009), oziroma jih je sodišče prve stopnje odmerilo skladno z OT (to so stroški, ki odpadejo na 1. pripravljalni spis, 2. pripravljalni spis, 3. pripravljalni spis, pripravljalni spis z dne 17. 11. 2009 in dne 11. 2. 2010). Tožnik v pritožbi nadalje tudi zgolj pavšalno navaja, da mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo priglašenih stroškov, ki odpadejo na narok in odsotnost substituta iz pisarne (220 točk), zato pritožbeno sodišče teh njegovih pavšalnih navedb ni moglo preizkusiti. Prav tako pa tožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da mu neutemeljeno ni priznalo povrnitve stroškov v zvezi s plačilom predujma za izvedenca z dne 28. 5. 2008 v višini 400,00 EUR s pripadki. Iz sklepa z dne 7. 3. 2007 sodišča prve stopnje (list. št. 60 in 61 spisa) je namreč razvidno, da je bil tožnik oproščen plačila stroškov postopka. Tudi sicer pa je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožnik navedeni znesek na račun sodišča nakazal pomotoma in da mu je bil ta znesek tudi vrnjen (zahteva za vračilo izvedenine z dne 4. 6. 2008 in odredba z dne 5. 6. 2008 – list. št. 85). Glede na navedeno je tožnikovo zatrjevanje, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati celotne stroške za pribavo izvedenskega mnenja, ne glede na dosežen uspeh v pravdi, brezpredmetno.

Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi datuma opravljenih posameznih procesnih dejanj natančno ugotoviti, kolikšen del stroškov je tožniku nastal pred pridobitvijo brezplačne pravne pomoči in ne zgolj pavšalno oceniti, njihovega obsega na 1/3, v posledici česar je potem napačno odločilo, kolikšen del stroškov sta toženki dolžni povrniti tožniku ter kolikšen znesek sta dolžni plačati na račun Delovnega sodišča v Celju. Tožniku je bila z odločbo Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Bpp 232/2008 z dne 30. 6. 2008 odobrena brezplačna pravna pomoč od 16. 6. 2008 dalje in sicer za pravno svetovanje in zastopanje v delovnem sporu v postopku pred sodiščem prve stopnje v predmetni zadevi. Tako znašajo pravilno odmerjeni tožnikovi potrebni stroški postopka 9965 točk. Od tega odpade na tožbo 1300 točk, na pritožbo zoper sklep z dne 6. 7. 2006 200 točk, na prvi pripravljalni spis z dne 29. 1. 2008 975 točk, na glavno obravnavo z dne 14. 5. 2008 1300 točk, za njeno trajanje 50 točk in odsotnost iz pisarne pooblaščenca 120 točk, na drugi pripravljalni spis z dne 28. 5. 2008 50 točk, na glavno obravnavo z dne 6. 6. 2008 650 točk, njeno trajanje 50 točk ter odsotnost iz pisarne substituta 120 točk, skupaj 4815 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke po OT, 2 % izdatkov, 20 % DDV znese 2.684,00 EUR, skupaj s kilometrino za dva naroka za pooblaščenca (2 x po 111,00 EUR) in potnimi stroški tožnika za prihod na dva naroka v znesku 37,00 EUR pa 2.943,00 EUR, 36 % teh stroškov pa 1.059,48 EUR.

Preostali stroški znesejo 5150 točk, kar je ob upoštevanju vrednosti točke po OT, 2 % izdatkov in 20 % DDV 2.870,49 EUR, skupaj s kilometrino za dva naroka za pooblaščenca (2 x po 111,00 EUR) in potnimi stroški tožnika za prihod na tri naroke v znesku 55,50 EUR pa 3.148,00 EUR, 36 % teh stroškov pa 1.133,28 EUR.

Potrebni tožnikovi stroški postopka tako znašajo skupaj 2.192,76 EUR, od tega zneska odpade na tožnika 48 % stroškov, na Delovno sodišče v Celju pa 52 %.

Utemeljeno priglašeni stroški toženk pred sodiščem prve stopnje znašajo skupno 1.364,02 EUR, 64 % teh stroškov pa 872,97 EUR.

Po medsebojnem pobotanju je pritožbeno sodišče odločilo, da sta toženki dolžni nerazdelno tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.319,79 EUR v 15 dneh in sicer tako, da 633,49 EUR povrneta tožniku, 685,88 EUR pa nakažeta na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Ker tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevanih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožnika temelji na določilu drugega odstavka 154. člena ZPP. S pritožbo je tožnik delno uspel in sicer pritožbeno sodišče ocenjuje, da je njegov uspeh v razmerju do toženk 3 %, zato sta mu toženki dolžni povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov, katerih višino je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 840,30 EUR (za sestavo pritožbe 1500 točk, 25,6 točk za administrativne stroške, po vrednosti 0,459 EUR za odvetniško točko, vse povečano za 20 % DDV). Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo priglašenega stroška za poročilo stranki (o prejeti sodbi, vloženi pritožbi in uspehu pritožbe), saj je ta strošek že vključen v priznano nagrado za sestavo pritožbe. Tožnik je bil oproščen plačila stroškov postopka zgolj za postopek pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sta toženki dolžni odmerjene pritožbene stroške v celoti povrniti tožniku. Ob upoštevanju 3 % uspeha sta tako toženki dolžni tožniku nerazdelno povrniti pritožbene stroške v višini 25,21 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo.