Jedro

Pritožba ima sicer prav, da med dobaviteljem in etažnimi lastniki sklenjena pogodba zavezuje dobavitelja in etažne lastnike tudi še potem, ko se spremeni upravitelj. Pogodbeni stranki sta v tem primeru na eni strani dobavitelj in na drugi strani etažni lastniki. Upravnik je le zastopnik etažnih lastnikov (prvi odstavek 68. člena SZ-1), ki pa ima na temelju takšne pogodbe vendarle dolžnost do samega dobavitelja. Slednjemu je namreč dolžan na njegovo zahtevo dati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti (drugi odstavek 71. člena SZ-1). Kvečjemu, če bi toženke kršile to svojo obveznost, bi tožeča stranka od toženk lahko zahtevala odškodnino. Odškodnino bi lahko praviloma zahtevala v višini svojega izpada dohodkov (168. člen OZ). Vendar pa lahko tožeča stranka zahteva od vsake toženke le toliko, kolikor ji je prizadejala škode prav ona. Ker tožeča stranka na ta način ni opredelila zahtevka, je tožba po višini ostala nesklepčna ne glede na pravni temelj, ki bi prišel v poštev. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa je neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in toženke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da so ji toženke dolžne nerazdelno plačati 50.783,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženkam povrne stroške pravdnega postopka (II., II. in IV. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti (ali vsaj za znesek 29.525,67 EUR) ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo so odgovorile vse tri toženke in višjemu sodišču predlagale, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasile so stroške odgovorov na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor se je vodil glede plačila za dobavljeno toplotno energijo.

6. Tožeča stranka je trdila, da je dobavljala toplotno energijo za sosesko S. Sprva je bila le prva toženka upravnik v tej soseski in le z njo je imela tožeča stranka sklenjene pogodbe za dobavo toplotne energije. Kasneje pa sta poleg prvo toženke postali upravnici za del stavb v soseski S. še druga in tretja toženka. Tožeča stranka je z dobavo toplotne energije v celotni soseski nadaljevala tudi še potem, ko sta postali upravnici druga in tretja toženka. Tožeča stranka je trdila, da za dobavljeno toplotno energijo ni prejela popolnega plačila. S tožbo je zato od toženk nerazdelno zahtevala plačilo še neplačanega preostanka v višini 50.783,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženke so se zahtevkom upirale na različnih dejanskih in pravnih temeljih.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka s prvo toženko sklenila štiri pogodbe, in sicer Pogodbo o poslovnem sodelovanju (sklenjeno 26. 10. 2000), Pogodbo o dobavi toplote št. 33 C-3155 2/3155B 1/2001 z dne 12. 12. 2000, Pogodbo o dobavi toplote št. 33 C-3155 2/3155C 1/2001 z dne 12. 12. 2000 in Pogodbo o dobavi toplote št. 33 C-3155 2/3155D 1/2005 z dne 10. 1. 2005. Ugotovilo je, da je prvo toženka prvi dve omenjeni pogodbi o dobavi toplote sklenila v imenu in za račun lastnikov poslovnih prostorov v objektu D1., zadnje omenjeno pogodbo o dobavi toplote pa je sklenila v imenu in za račun lastnikov poslovnih prostorov v objektu D2. Nadalje je ugotovilo, da tožeča stranka z drugo in tretje toženko ni sklenila pogodb o dobavi toplotne energije niti takrat, ko so nekatere stavbe v soseski S. prešle v njuno upravljanje.

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo zato, ker je prvo toženka tožeči stranki posredovala plačila za dobavljeno toplotno energijo, za preostali neplačani del, pa je prvo toženka tožeči stranki posredovala za vložitev tožbe potrebne podatke o neplačnikih, s čimer je izpolnila svojo obveznost po 71. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Tožbeni zahtevek zoper drugo in tretjo toženko pa je zavrnilo, ker po prepričanju sodišča prve stopnje drugo in tretja toženka nista bili dolžni obveščati tožeče stranke o etažnih lastnikih, ki niso poravnavali svojih obveznosti. Te dolžnosti nista imeli, ker nista imeli sklenjene pogodbe s tožečo stranko niti nista vstopili v s prvo toženko sklenjene pogodbe kot upravnici.

10. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da naj bi drugi odstavek 68. člena SZ-1 določal zgolj domnevo. To naj bi pomenilo, da je posel lahko sklenjen v imenu etažnih lastnikov tudi, če ne vsebuje izrecno tiste vsebine, ki jo določa drugi odstavek 68. člena SZ-1. V tej zadevi pa naj bi se očitno pogodba sklenila v imenu lastnikov za vse stavbe v soseski S., ker se je dobava toplote opravljala za celotno sosesko (in ne le za etažne lastnike stavbe na D1 in 2.). Druga in tretja toženka naj bi vstopili v obstoječe pogodbe o dobavi toplote kot pooblaščenki etažnih lastnikov, ko sta postali upravnici in bi tožeči stranki morali sporočiti podatke o dolžnikih, ki niso plačali svojega dela obveznosti za dobavljeno toploto. Te svoje obveznosti toženki nista izpolnili. Prvo toženka pa je tožeči stranki sicer sporočila podatke o neplačnikih, vendar sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev tožeče stranke, da je prvo toženka tožeči stranki posredovala napačne podatke, na podlagi katerih tožeča stranka ni mogla vložiti tožbe oziroma začeti izvršbe zoper dolžnike. Tožeča stranka zato meni, da so bile podane vse predpostavke protipravnega ravnanja toženk. Ob tem še navaja, da naj bi bila predaja stavb v upravljanje opravljena nestrokovno. Ključ delitve stroškov za dobavo toplote ni bil določen, zaradi tega ni bilo mogoče določiti, koliko celotnega dolga je odpadlo na posamezne stavbe. Posledično ni bilo mogoče določiti niti, koliko bi morali plačati posamezni lastniki. Dokler ključ delitve med toženkami ni določen, pa so toženke nerazdelno odgovorne za neplačane terjatve tožeče stranke.

11. Zahtevek tožeče stranke je torej temeljil na trditvi, da je dobavljala toploto etažnim lastnikom iz toplotnih postaj, ki so služile in še služijo celotni soseski. Sprva je tožeča stranka dobavljala toploto za vse stavbe v soseski S. in edini upravnik je bila prva toženka. Kasneje pa je del stavb v soseski S. prešel v upravljanje prvo in drugo toženke, tako da sta drugo in tretje toženka postali upravnici poleg prvo toženke. Tožeča stranka je še trdila, da (tudi) potem, ko sta upravnika postala še druga in tretja toženka, ni bilo določeno razmerje, v katerem bi se lahko delili stroški za dobavljeno toploto med samimi stavbami. Posledično ni bilo mogoče deliti niti stroškov med samimi etažnimi lastniki. Tožeča stranka je zato zahtevala plačilo 50.783,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer nerazdelno. Zahtevala jih je od upravnikov stavb, ne od etažnih lastnikov.

12. Na temelju sklenjenih pogodb o dobavi toplote tožeča stranka od toženk ne more zahtevati ničesar, saj upravniki sami niso bili pogodbene stranke. Vse tri pogodbe o dobavi toplote, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, sta namreč sklenili tožeča stranka in prva toženka, pri čemer je bila prva toženka vselej zastopnica etažnih lastnikov. Na pogodbenem pravnem temelju bi lahko tožeča stranka kvečjemu zahtevala plačilo od etažnih lastnikov, ne pa od toženk.

13. Pritožba ima sicer prav, da med dobaviteljem in etažnimi lastniki sklenjena pogodba zavezuje dobavitelja in etažne lastnike tudi še potem, ko se spremeni upravitelj. Pogodbeni stranki sta v tem primeru na eni strani dobavitelj in na drugi strani etažni lastniki. Upravnik je le zastopnik etažnih lastnikov (prvi odstavek 68. člena SZ-1), ki pa ima na temelju takšne pogodbe vendarle dolžnost do samega dobavitelja. Slednjemu je namreč dolžan na njegovo zahtevo dati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti (drugi odstavek 71. člena SZ-1). Kvečjemu, če bi toženke kršile to svojo obveznost, bi tožeča stranka od toženk lahko zahtevala odškodnino. Odškodnino bi lahko praviloma zahtevala v višini svojega izpada dohodkov (168. člen Obligacijskega zakonika). Vendar pa lahko tožeča stranka zahteva od vsake toženke le toliko, kolikor ji je prizadejala škode prav ona. Ker tožeča stranka na ta način ni opredelila zahtevka, je tožba po višini ostala nesklepčna ne glede na pravni temelj, ki bi prišel v poštev. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa je neutemeljen.

14. Tožeča stranka je sicer trdila, da ni mogla opredeliti kolikšno škodo ji je povzročila posamezna toženka, ker ni obstajal ključ delitve in je zato od toženk uveljavljala nerazdelno odgovornost. V zvezi s tem pa višje sodišče poudarja, da za opustitev sprejetja delitvenega razmerja za razdelitev izdatkov za toploto (med stavbami in med etažnimi lastniki samimi) toženke niso odgovorne: upravniki teh odločitev ne sprejemajo sami, ampak je ta odločitev v pristojnosti etažnih lastnikov (prim. tudi VSL I Cpg 354/2017 z dne 19. 7. 2018, 20. tč. obrazložitve). Neobstoj ključa delitve tako ne more biti razlog, zaradi katerega bi toženkam upravičeno naložili, da krijejo tudi škodo, ki je same niso povzročile. Tožeča stranka pa tudi ni trdila česa drugega, kar bi lahko vendarle pripeljalo do odgovornosti upravnikov v tej zadevi.

15. Na ostale pritožbene navedbe ni bilo potrebno odgovarjati, ker ne morejo vplivati na izid postopka (prvi odstavek 360. člen ZPP).

16. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Višje sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovori na pritožbo niso v ničemer prispevali k odločitvi višjega sodišča, ti stroškovno stroškovno niso bili potrebni (155. člen ZPP). Tudi toženke morajo zato same kriti svoje pritožbene stroške.