Jedro

Ker se tožnik ne nahaja več v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, po presoji sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za upravni spor.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnik navedel v svoji prošnji, pri čemer tožnik kot razlog za svoje preganjanje navaja članstvo v Osvobodilni fronti Kashmirja, ki se zavzema za svobodni Kashmir. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila, ker ni za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je imel za to možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ), ker je prošnjo vložil z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil prisilno odstranitev iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ) in pa zato, ker kljub zagotovilu brez opravičljivega razloga v določenem roku ni priskrbel dokumentacije in podatkov iz 4. alineje 23. člena ZMZ (11. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Tožena stranka je tudi pojasnila, zakaj meni, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Sodišče zaradi narave svoje odločitve podrobneje ne povzema razlogov, zaradi katerih je bila prošnja zavrnjena.

Tožnik v tožbi navaja, da v postopku ni bil opravljen osebni razgovor, čeprav iz določila 46. člena ZMZ izhaja, da se lahko osebni razgovor opusti le, če pristojni organ odloči na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke 55. člena ZMZ. Nadalje podrobneje pojasnjuje, da je podal razumno pojasnilo, zakaj ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, pojasnjuje, da vsak prosilec, ki navaja razloge za preganjanje ali resno škodo, vloži prošnjo med drugim tudi zato, da ne bi bil odstranjen iz države, in da dejstva, ki jih je navajal, niso brez povezave z razlogi za preganjanje ali resno škodo. Zavezal se je, da bo zgolj poizkusil pridobiti dokazilo za svoje navedbe. Tožena stranka ni ugotavljala opravičljivosti razlogov za nedostavo podatkov. Nadalje pojasnjuje, zakaj je po njegovem mnenju napačna tudi odločitev glede razlogov za nepriznanje subsidiarne zaščite. Poleg tega je bilo o prošnji za mednarodno zaščito odločeno brez kakršnekoli vsebinske opredelitve do tožnikovih navedb, taka uporaba določb pospešenega postopka pa je po tožnikovem mnenju napačna. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani, zaradi česar je bil 17. 11. 2013 izbrisan iz evidence in tudi do priprave odgovora na tožbo se v azilni dom ni vrnil. Tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora, zato tožena stranka predlaga, naj sodišče v skladu z uveljavljeno sodno prakso tožbo zavrže. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom in se vanj ni več vrnil. Ker se torej ne nahaja več v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb ni opredeljevalo. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. I Up 476/2012, kjer je sodišče navedlo, da po določbi 80. člena ZMZ ministrstvo organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom. V njem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil vanj, se v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZMZ njegova prošnja šteje za umaknjeno. V tem sklepu je Vrhovno sodišče RS navedlo, da ne glede na to, da je imel tožnik v postopku zastopnico, je bila njegova dolžnost, da počaka na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v azilnem domu. Sodišče je izrazilo mnenje, da glede na to, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več ter ob upoštevanju z zakonom predpisane in navedene sankcije v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma, ni izkazan več tožnikov pravni interes za nadaljnji postopek. Stališče, da tožniki, ki samovoljno zapustijo azilni dom ali zasebni naslov, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, je v postopkih z ustavno pritožbo večkrat sprejelo tudi ustavno sodišče. Glede na zgoraj navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.