Jedro

Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo zapisnik o zaslišanju tožnika, torej listino v upravnih spisih, pritožbeno sodišče pa po svoji presoji istih listin sklepa, da je tožena stranka izvedla postopek pravilno, je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 8.6.2005 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. točka izreka sodbe in sklepa); s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku v izvrševanju sodbe sodišča prve stopnje, št. U 1840/2004-6 z dne 13.10.2004 ponovno zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 26.8.2004 za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno, in sicer na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Tožena stranka je svojo odločitev, da tožnikova prošnja temelji na namernem zavajanju zaradi lažnega predstavljanja razlogov za pridobitev azila oprla na ugotovitev, da se njegova izjava o bivanju v kraju C., občina K. v BiH, razlikuje od podatkov iz uradnih evidenc, saj je po letu 2001 dvakrat legalno začasno prebival v Republiki Sloveniji, tudi zaradi sezonskega dela na podlagi delovne vize, na zaslišanju pa je dejal, da po tem letu ni zapustil svojega kraja; v prošnji za azil pa je kot razlog za azil navedel, da ga matretirajo okoliški Srbi.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da je sklepanje tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge za azil, preuranjeno, saj tožniku na zaslišanju niso bila postavljena jasna vprašanja, ki bi takšen sklep tožene stranke tudi nedvoumno potrjevala. Vprašanja so bila tožniku postavljena v kontekstu dogajanja v Bosni in Hercegovini oziroma v njegovi vasi C., zaradi česar po presoji sodišča prve stopnje tožnik vprašanj ni mogel pravilno razumeti in je zaradi njihove nejasnosti lahko menil, da se nanašajo na kraj njegovega stalnega prebivališča, kjer je pretežno bival. Tako postavljena vprašanja niso bila jasna, ali je po letu 2001 kadarkoli odpotoval iz Bosne in Hercegovine v tujino in zato ni mogoče s stopnjo gotovosti zaključiti, da tožnik zavaja oziroma zlorablja azilni postopek.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Meni, da so bila na zaslišanju dne 17.2.2005 tožniku postavljena jasna vprašanja o njegovem bivanju v BiH po letu 2001, ko naj bi se po njegovih navedbah začelo preganjanje s strani srbskega prebivalstva v vasi C. Iz zapisnika je razvidno, da je tožnik na jasno vprašanje, ali je do odhoda iz izvorne države ves čas bival v vasi C., dejal, da je ves čas tam bival, ko pa se je zgodil kakšen incident, je odšel k prijatelju v sosednjo vas. Tožnik je bil kar petkrat poučen o pravicah in dolžnostih, ki jih ima v Sloveniji kot prosilec za azil, in sicer v materinem jeziku. Ob zaslišanju je bil prisoten tudi prevajalec za bosanski jezik. Prosilec v postopku ni imel pripomb ali dodatnih vprašanj v zvezi s svojimi dolžnostmi kot prosilca za azil in je potrdil, da razume, kar mu je bilo ustno razloženo. Zato meni, da je v omenjenem primeru storila vse, da bi zavarovala prosilčeve pravice, ki jih ima kot prosilec za azil v Sloveniji in odločno zavrača ugotovitve prvostopnega sodišča, da obstaja verjetnost, da prosilec kakšnega vprašanja ni pravilno razumel. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v ponovljenem postopku opravila zaslišanje tožnika v skladu s standardi, ki jih zahteva ZAzil in ki jih varujejo mednarodne konvencije. Zagotovljena mu je bila sodna prevajalka za bosanski jezik, prisotna pa je bila tudi zastopnica njegove odvetnice. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je bil tožnik večkrat pisno in ustno opozorjen na pravice in dolžnosti, ki jih imajo v skladu z ZAzil prosilci za azil v Republiki Sloveniji.

Pritožbeno sodišče nadalje zlasti na podlagi presoje zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 17.2.2005, ki se nahaja v upravnih spisih, pritrjuje pritožbenim navedbam tožene stranke, da so bila tožniku na tem zaslišanju postavljena jasna in nedvoumna vprašanja. Glede njegovega bivanja v vasi C. od leta 2001 do njegovega odhoda iz Bosne in Hercegovine je tožnik izjavil, da je ves čas bival tam. Ko mu je bilo predočeno, da iz evidenc MNZ izhaja, da je na podlagi delovne vize prebival v obdobju od 16.5.2002 do 31.10.2002 v Sloveniji, in na nadaljnje vprašanje, zakaj je ta dejstva zamolčal, je tožnik dejal, da se je zmedel in da zato tega prej ni povedal, je pa to povedal že ob podaji prošnje za azil. Iz tožnikove prošnje za azil z dne 26.8.2004 po presoji pritožbenega sodišča pa slednje trditve ni možno razbrati. V nadaljevanju zaslišanja je tožnik nato opisal, kako je prišel v letu 2002 v Slovenijo in opisal svoje delo v Sloveniji na podlagi delovne vize. Že iz navedenih vprašanj uradne osebe in tožnikovih odgovorov je po presoji pritožbenega sodišča zato možno napraviti le tak sklep, da je tožnik v celoti razumel vprašanja uradne osebe tudi vsebinsko, na koncu zaslišanja pa je še potrdil, da se je s prevajalko razumel. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sklepanje sodišča prve stopnje, da je iz zapisnika z dne 17.2.2005 možno razbrati, da je tožnik lahko napačno razumel vprašanja uradne osebe, nepravilno in nima podlage v upravnih spisih.

Nadalje pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka lahko odločila tudi v ponovljenem postopku v t.i. pospešenem postopku na podlagi določb 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že večkrat odločalo o ustavnih pritožbah pritožnikov, katerih prošnja za azil je bila zavrnjena na podlagi določb 2. odstavka 35. člena ZAzil. Pri tem je izrazilo tudi mnenje (Up 240/05-9 z dne 21.4.2005), da je v azilnem postopku treba vzpostaviti sorazmerje med zmanjšanjem možnosti zlorab tega postopka in omogočanjem dostopa do nujne zaščite tistim beguncem, ki jo resnično potrebujejo. Zato ZAzil omogoča, da pristojni organ prošnje za azil, ki ne izpolnjujejo določenih pogojev, takoj zavrne kot očitno neutemeljene, ne da bi sploh izvajal redni postopek za pridobitev azila po določbi 1. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 3. odstavkom 1. člena ZAzil. Zaradi navedenega je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno presodilo zapisnik o zaslišanju tožnika z dne 17.2.2005, torej listino v upravnih spisih (1. točka 2. odstavka 77. člena ZUS), kar je privedlo tudi do napačne uporabe materialnega prava (1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil), ko je menilo, da ni mogoče s stopnjo gotovosti zaključiti, da tožnik zavaja oziroma zlorablja postopek. Po presoji istih listin v upravnih spisih pritožbeno sodišče sklepa, da je tožena stranka pred izdajo v tem upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta izvedla postopek pravilno, izpodbijana odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS v zvezi z določbama 1. in 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS tožbo zavrnilo.