Jedro

Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 229/2014 z dne 2. 7. 2015 jasno zapisalo, da "povračilna obveznost nastane takoj, ko je opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe". Glede na navedeno ne more biti nobenega dvoma, da je terjatev iz naslova kondikcijskega zahtevka nastala v trenutku, ko je bila izpolnjena obveznost izročitve stvarnega vložka iz nične Pogodbe z dne 4. 7. 2008 (ZK dovolilo za vknjižbo nepremičnin, izročenih kot stvari vložek, je v sami Pogodbi).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.779,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 705.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2018 in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 4.440,80 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka. Predlagala je prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v zadevi I P 70/2020 pred Okrožnim sodiščem v Kranju.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo naroka za glavno obravnavo. Določba prvega odstavka 488. člena ZPP ne preprečuje, da sodišče brez naroka za glavno obravnavo odloči tudi, ko se kasneje v teku postopka izkaže, da relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno. Takšno je tudi stališče sodne prakse.1 Le pavšalno sklicevanje na neizvedbo naroka pa tudi ne pomeni, da je bila izdana sodba presenečenja.

7. Ni podana niti absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na razumljiv način pojasnilo razloge za svojo odločitev (npr. 15. točka obrazložitve) in sodba tako vsebuje razloge o odločilnih dejstvih (več bo pojasnjeno v nadaljevanju). Drugačna materialnopravna interpretacija relevantnega dejanskega stanja tožeče stranke ne pomeni, da je onemogočen preizkus sodbe.

8. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 229/2014 z dne 2. 7. 2015 jasno zapisalo, da "povračilna obveznost nastane takoj, ko je opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe". Glede na navedeno ne more biti nobenega dvoma, da je terjatev iz naslova kondikcijskega zahtevka nastala v trenutku, ko je bila izpolnjena obveznost izročitve stvarnega vložka iz nične Pogodbe o ustanovitvi tožeče stranke z dne 4. 7. 2008 – Pogodbe (ZK dovolilo za vknjižbo nepremičnin, izročenih kot stvari vložek, je v sami Pogodbi).

9. Tožeča stranka pa se v pritožbi sklicuje na isto odločbo v delu, v katerem je zapisano: "o kondikcijski terjatvi zaradi ničnosti pogodbe ni mogoče govoriti, če tožnik ni vedel oziroma ni mogel vedeti za ničnost pogodbe". Vendar pa se ta del nanaša na začetek teka zastaralnega roka – kdaj se za upravičenca rodi tožba, ne pa na sam trenutek nastanka terjatve, ki ga kot relevantnega pri presoji, katere terjatve je treba prijaviti v stečajnem postopku, opredeljuje prvi odstavek 296. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP.

10. Četudi pa bi sledili tožeči stranki v argumentaciji, da je za presojo, ali bi morala svojo terjatev prijaviti v stečajnem postopku nad toženo stranko, relevantno tudi dejstvo, kdaj je tožeča stranka "vedela oziroma mogla vedeti za ničnost Pogodbe", je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se je to zgodilo v trenutku, ko je tožeča stranka poznala vse relevantne okoliščine, ki utemeljujejo ničnost, in ne v trenutku, ko je sodišče ničnost tudi dejansko ugotovilo. S tem, ko je tožena stranka v tožbi v zadevi I P 160/2014 (tam v vlogi tožeče stranke) opredelila vse bistvene elemente ničnosti Pogodbe, je tožeča stranka (tam v vlogi tožene stranke) s prejemom te tožbe dne 29. 5. 2014 nedvomno najkasneje takrat "mogla vedeti" za ničnost Pogodbe, s tem pa se je mogla zavedeti tudi svojih pravic iz naslova ničnosti. To pomeni, da v tem trenutku zanjo ni bilo več ovir za uveljavljanje kondikcijskega zahtevka. V konkretni zadevi je za opredelitev tega trenutka kot relevantnega bistveno to, da je šlo za nesporno dejansko stanje (prenos nepremičnin na tožečo stranko kot stvarni vložek) ter nanj uporabljeno povsem jasno in nedvoumno pravno pravilo: za prenos nepremičnin na območju Triglavskega narodnega parka v lasti/upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč (pravnega prednika tožene stranke) je potrebno soglasje Vlade; pravni posli v nasprotju s to določbo so nični (drugi in četrti odstavek 29. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (z družbenim kapitalom), ki opravljajo turistično dejavnost in katerih nepremičnine se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka – ZLPPTR). Iz pravnomočne odločbe I P 160/2014 z dne 19. 4. 2017 (pravnomočna je postala s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1700/2017 z dne 6. 6. 2018) izhaja, da sta bila nosilna argumenta tožeče stranke (v citiranem postopku tožene stranke) domnevno konkludentno soglasje Vlade oziroma konvalidacija posla. Že iz vsebine ugovorov torej izhaja vsaj njeno zavedanje, da predpisanega soglasja ni bilo, kar pomeni ničnost posla po jasni določbi četrtega odstavka 29. člena ZLPPTR. Opisana ugovora ovržeta tudi navedbo, da je šlo za kopico (zapletenih) pravnih vprašanj, ki jih je odprl postopek z izbrisno tožbo v zadevi I P 160/2014. 11. Odločba Vrhovnega sodišče RS II Ips 228/2017 z dne 24. 1. 2019, ki jo izpostavlja pritožba, ni primerljiva z obravnavano zadevo. V citirani zadevi Vrhovno sodišče ni presojalo, ali je morebiti terjatev tožeče stranke zastarala že prej, kot sta to ugotovili sodišči nižjih stopenj; za to ni bilo nobene potrebe, ker je že datum pravnomočne sodbe o ugotovitvi ničnosti zadoščal za ugoditev ugovoru zastaranja. Za razliko od tega pa je v obravnavani zadevi sodišče presojalo, ali je bila s svojo terjatvijo iz kondikcijskega zahtevka tožeča stranka seznanjena že pred odločitvijo sodišča o izbrisni tožbi (predhodno vprašanje v tej pravdi je bila ničnost Pogodbe), ker je poznala vse bistvene okoliščine glede kondikcijske terjatve in bi jo torej morala prijaviti v kasneje začetem stečajnem postopku nad toženo stranko. Ker zadevi nista primerljivi, trditev o nasprotovanju novejši sodni praksi ni utemeljena.

12. Ne drži, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je jasno ločilo med pojmoma nastanek terjatve, ki ga je štelo kot relevantnega ter ga presojalo glede obveznosti prijave terjatve v stečajnem postopku, kot določa prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP, in zapadlost terjatve, ko upnik izve za svojo pravico terjati izpolnitev obveznosti in se presoja ob ugovoru zastaranja (zastaranje ni predmet tega postopka). V 15. točki obrazložitve je pojasnilo zavrnitev zahtevka, četudi se kot relevantno dejstvo v tem postopku upošteva tudi trenutek, ko se je tožeča stranka seznanila z ničnostjo Pogodbe in se zavedla svoje pravice terjati izpolnitev obveznosti, pri čemer je drugače od tožeče stranke presodilo trenutek, ko se je z ničnostjo seznanila/mogla seznaniti. Vse navedeno dokazuje, da v izpodbijani sodbi ni medsebojnih neskladij; posledično tožeča stranka neutemeljeno graja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP

13. Dejanske okoliščine, ki jih tožeča stranka ponavlja v pritožbi (da v postopku sklepanja Družbene pogodbe nihče ni opozoril na problem, ki je končno vodil v ničnost Pogodbe), niso bistvene, kot je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje. Četudi bi vse navedene okoliščine držale in tožeča stranka ob sklenitvi Pogodbe v posledici navedenega ne bi mogla vedeti za ničnost Pogodbe, je sodišče prve stopnje presodilo, da se je v takem primeru z ničnostjo Pogodbe in s tem torej z njenim kondikcijskim zahtevkom seznanila ob vročitvi tožbe v zadevi I P 160/2014 29. 5. 2014, kar je še vedno precej pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko 31. 7. 2015. 14. Tudi ob sklicevanju na določbo 187. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1 (v zvezi z drugim odstavkom 475. člena ZGD-1) je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je terjatev tožeče stranke nastala pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko in bi jo posledično morala prijaviti v stečajnem postopku.

15. Ker torej tožeča stranka svoje pred začetkom stečajnega postopka nastale terjatve v stečajnem postopku zoper toženo stranko ni pravočasno prijavila, je po določbi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP ta prenehala.

16. Po presoji višjega sodišča ni podlage za prekinitev predmetnega postopka. Postopek med pravdnima strankama pred Okrožnim sodiščem v Kranju I P 70/2020, kjer je predmet ugotovitev lastninske pravice tožeče stranke na podlagi priposestvovanja (po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko), ne vpliva na odločitev sodišča v tej zadevi.

17. Ker se tožeča stranka zoper odločitev o stroških postopka izrecno pritožuje le v posledici odločitve o glavni terjatvi, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških.

18. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Ob upoštevanju priglašenih stroškov in določb Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 3.750 točk ter materialne stroške v višini 47,5 točk, skupno 3.797,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 2.779,77 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 58/2016 z dne 19. 9. 2017.