Jedro

Kar se tiče komisijske pogodbe pa je sodišče v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno, nedvoumno in prepričljivo obrazložilo, da je šlo za komisijsko pogodbo v razmerju med toženo stranko kot komisionarjem in med dobaviteljem vozila kot komitentom. Da je šlo v razmerju med pravdnima strankama za prodajno pogodbo je sodišče izrecno potrdilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je obrazložilo, da ima v primeru prodajne komisije komisionar (tožena stranka) v razmerju do druge pogodbene stranke (tožeče stranke) položaj prodajalca, druga pogodbena stranka (tožeča stranka) pa položaj kupca. Nobenega dvoma ni, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe popolnoma jasno izhaja, da je med pravdnima strankama šlo za prodajno pogodbo. Tožena stranka v tem poslu nastopala v dveh vlogah in sicer v vlogi komisionarja v razmerju z dobaviteljem vozila kot komitentom po komisijski pogodbi, kot jo ureja OZ v 798. členu in naslednjih in v vlogi prodajalca vozila v razmerju s tožečo stranko kot kupcem po prodajni pogodbi, ki jo ureja OZ v členu 435 in naslednjih in zgolj slednje je relevantno za odločitev v tej zadevi, saj je stranka prodajne pogodbe zgolj komisionar, torej tožena stranka in ne komitent - dobavitelj vozila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki vrniti kupnino v znesku 24.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2016 dalje do plačila (točka I. točka izreka) in zakonske zamudne obresti od zneska 15.000,00 EUR od 13. 9. 2016 do 13. 4. 2017 v višini 696,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (27. 6. 2017) dalje do plačila (točka II. izreka), ter ji plačati pravdne stroške v znesku 582,60 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka III. izreka). Z dopolnilnim sklepom z dne 25. 4. 2018 je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo še dodatno odmerjenih pravdnih stroškov v višini 885,78 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka po pooblaščencu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje in posledično dopolnilni sklep. Sodbo izpodbija v celoti in sicer iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, tožečo stranko pa obveže k plačilu s strani tožene stranke nastalih pravdnih stroškov in stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe in sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

K pritožbi zoper sodbo:

5. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za vračilo denarnega zneska, ki ga je tožeča stranka nakazala toženi stranki za nakup rabljenega vozila, ta pa ji vozila ni izdobavila niti vrnila celotne kupnine, čeprav ji je to v elektronskem sporočilu z dne 23. 11. 2016 obljubila.

6. Sodišče je kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi predračuna št. ... z dne 7. 9. 2016, ki ga je tožeča stranka prejela 12. 9. 2016, toženi stranki istega dne, kot je predračun prejela, nakazala celotno kupnino za osebno vozilo BMW ... v znesku 39.650,00 EUR. Prav tako ni bilo sporno, da tožeča stranka pogodbeno dogovorjenega vozila ni prejela in da je tožena stranka tožeči stranki 13. 4. 2017 vrnila del kupnine, iz elektronskega sporočila z dne 23. 11. 2016 pa je razvidno, da je tožeči stranki obljubila celotno vračilo že plačanega zneska v roku 30 do 60 dni. Sodišče je ugotovilo, da je predračun z dne 7. 9. 2016 vseboval vse bistvene sestavine prodajne pogodbe in ker je bilo plačilo sprovedeno 12. 9. 2016, iz predračuna izdanega 7. 9. 2016 pa je razvidna veljavnost ponudbe 5 dni od datuma izdaje, je sodišče zaključilo, da je bilo plačilo sprovedeno pravočasno. S plačilom predračuna dne 12. 9. 2016 je bila veljavno sklenjena prodajna pogodba med obema pravdnima strankama.

7. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila med pravdnima strankama veljavno sklenjena prodajna pogodba in da je tožena stranka kot prodajalec odgovorna za pravilno izpolnitev le-te, četudi je zatrjevala, da je bila zgolj komisionar in ne prodajalec1, da je tožeča stranka utemeljeno odstopila od pogodbe, ker tožena stranka te ni izpolnila in da ji je tožena stranka dolžna v skladu z določbo drugega in petega odstavka 111. člena OZ vrniti plačani znesek kupnine, ter je tožbenemu zahtevku ugodilo.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilna tudi po presoji pritožbenega sodišča. 9. Pritožbeni očitek, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno na podlagi katere pravne podlage je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen očitek, da naj bi iz obrazložitve sodbe izhajalo enkrat, da je šlo za prodajno pogodbo in drugič, da je šlo za komisijsko pogodbo in da zato sodbe ni mogoče preizkusiti, kar da predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodba sodišča prve stopnje je primerno obrazložena z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih. Iz obrazložitve sodbe povsem jasno in nedvoumno izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi navedb tožeče stranke in listinskih dokazov zaključilo, da je bila med pravdnima strankama veljavno sklenjena prodajna pogodba.2 Kar se tiče komisijske pogodbe pa je sodišče v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno, nedvoumno in prepričljivo obrazložilo, da je šlo za komisijsko pogodbo v razmerju med toženo stranko kot komisionarjem in med dobaviteljem vozila kot komitentom. Da je šlo v razmerju med pravdnima strankama za prodajno pogodbo je sodišče izrecno potrdilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je obrazložilo, da ima v primeru prodajne komisije komisionar (tožena stranka) v razmerju do druge pogodbene stranke (tožeče stranke) položaj prodajalca, druga pogodbena stranka (tožeča stranka) pa položaj kupca. Nobenega dvoma ni, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe popolnoma jasno izhaja, da je med pravdnima strankama šlo za prodajno pogodbo. Iz trditev tožene stranke v postopku na prvi stopnji, da je bila komisionar, je namreč nedvomno razvidno, da je tožena stranka v tem poslu nastopala v dveh vlogah in sicer v vlogi komisionarja v razmerju z dobaviteljem vozila kot komitentom po komisijski pogodbi, kot jo ureja OZ v 798. členu in naslednjih in v vlogi prodajalca vozila v razmerju s tožečo stranko kot kupcem po prodajni pogodbi, ki jo ureja OZ v členu 435 in naslednjih in zgolj slednje je relevantno za odločitev v tej zadevi, saj je stranka prodajne pogodbe zgolj komisionar, torej tožena stranka in ne komitent - dobavitelj vozila. Tožeča stranka - kupec lahko izpolnitev obveznosti zahteva le od komisionarja - prodajalca, kar vse je pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožena stranka tako pritožbeno neutemeljeno zatrjuje, da v predmetni zadevi ni šlo za prodajno pogodbo, ker da ni bila lastnik vozila in ga zato ni mogla prodati tožeči stranki. Prav tako je zgrešena in brez podlage pritožbena navedba tožene stranke, da je tožeča stranka v tem primeru nastopala kot komitent. 11. Pritožbene navedbe tožene stranke, da niso bile vse aktivnosti v zvezi z realizacijo posla na toženi stranki, ker da je tožeča stranka pri samem naročilu in posledično izdobavi vozila poslovala neposredno s tretjimi osebami, pri čemer tožena stranka navaja B. K. in G. T., ki naj bi bil dobavitelj vozila, so neupoštevne pritožbene novote, saj teh tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje iz izpovedbe zaslišanega B. K. in listinskih dokazov ugotovilo, da je bil G. T. nekakšen zastopnik tožene stranke, saj je vsa elektronska pošta od G. T. prihajala iz istega naslova kot od tožene stranke, to je od I. Trditev tožeče stranke, da gre v tem primeru za mail tožene stranke, ki jih je tožeča stranka podala v postopku na prvi stopnji, tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala, tako da so šele v pritožbi podane trditve, da ne gre za mail tožene stranke in da ne gre za zastopnika tožene stranke, neupoštevne pritožbene novote (člen 337/I ZPP). Poleg tega tožena stranka sama v nadaljevanju pritožbe navaja Bl K. in G. T. kot svoja poslovna partnerja, za ravnanje katerih pa je itak sama odgovorna in so tako tudi ostale njene pritožbene navedbe, s katerimi se poizkuša razbremeniti odgovornosti za vračilo vtoževanega zneska, neutemeljene.

12. Neutemeljene pa so tudi navedbe tožene stranke, s katerimi poizkuša izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v elektronskem sporočilu z dne 23. 11. 2016 pripoznala svoj dolg. Neutemeljene so njene navedbe, da gre zgolj za potencialni način rešitve nastale situacije in ne za pripoznavo dolga in da v kolikor gre za pripoznavo dolga v skladu z določbo 309.a člena ZPP te listine ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku s katerimi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

13. Sodišče prve stopnje je vsebino elektronskega sporočila z dne 23. 11. 2016 (priloga A 11 spisa) pravilno dokazno ocenilo. Tožena stranka je v njem tožeči stranki sporočila, da bo vplačani znesek v celoti vrnila v navedenem roku in s tem priznala svojo obveznost vračila kupnine. Da bi tožena stranka podala to izjavo v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora in da bi predstavljala ponudbo za poravnavo tožene stranke3, tožena stranka niti tožeča stranka v postopku nista zatrjevali niti iz nje ne izhaja opozorilo tožeči stranki o dokazni prepovedi v zvezi s tem sporočilom.4 Poleg tega je iz listinske dokumentacije razvidno, da je tožena stranka tožeči stranki v večih mailih obljubila vračilo plačane kupnine. Prav tako pa je razvidno, da so ji bila ta sporočila dana pred pozivom tožeče stranke na vračilo plačanega zneska in pred poslanim ji opominom pred tožbo (glej prilogo A 15).

14. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani in ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od ostalih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

K pritožbi zoper dopolnilni sklep:

15. Sodišče prve stopnje je z dopolnilnim sklepom toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki poleg v sodbi odmerjenih stroškov v višini 582,60 EUR povrniti še stroške postopka v znesku 885,78 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obrazložilo je, da je tožeči stranki priznalo dodatno priglašene stroške v skladu z določbo 163. člena ZPP, ker jih je ta priglasila pravočasno po prejemu sodbe, saj je sodišče sodbo izdalo izven naroka.

16. Tožena stranka sklep sodišča prve stopnje izpodbija brez navedbe pritožbenih predlogov in brez obrazložitve, zgolj kot posledico vložene pritožbe zoper sodbo. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti in pri tem ni zasledilo katere od upoštevnih postopkovnih kršitev niti zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbo je bilo vsled tega kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (člen 365 točka 2 ZPP).

K pritožbenim stroškom:

17. O pritožbenih stroških pravdnih strank je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena in 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora nositi sama svoje pritožbene stroške. Prav tako mora nositi svoje stroške pritožbenega odgovora sama tožeča stranka, saj ti stroški niso bili potrebni, ker njen odgovor ni pripomogel k odločitvi.

1 Kar je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo v točkah 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Glej točko 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Kot to določa člen 309a ZPP. 4 VSL sodba I Cp 2624/2015.