Jedro

Z ZSPV je določeno, da se plačujejo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje. Zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca (delavca) so delavci. Prispevki se obračunajo od bruto plače oziroma nadomestila plače, zavezanec za obračun je delodajalec, ki je dolžan plačati tako prispevke, za katere zavezanec za plačilo je delodajalec, kakor tudi tiste, za katerih plačilo je zavezanec delavec. Tako plačilo prispevkov, za katere je zavezan delavec, zanj dejansko izvede delodajalec. Prispevki za socialno varnost predstavljajo del plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi, ki ga je dolžan izplačati delodajalec delavcu oziroma v njegovem imenu odvesti prispevke. Zato z izdajo obrazca REK-1, to je obračuna prispevkov (ne glede na dejansko plačilo), ne preneha obveznost delodajalca do delavca iz tega naslova. Neplačilo obvezno predpisanih prispevkov ima namreč tudi neposreden vpliv na obseg pravic delavca in njegovih družinskih članov iz socialnega zavarovanja. Zato je nesprejemljivo stališče, da je delodajalec prost obveznosti do delavca, s samim obračunom prispevkov in izdelavo obrazca REK 1, ne glede na to, ali so ti prispevki tudi dejansko plačani.

Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Navedeni zakon sicer o nezavarovanih terjatvah za plačilo prispevkov v prisilni poravnavi posebej ne govori, vendar ni nobenega utemeljenega razloga, da bi terjatve iz naslova prispevkov v stečajnem postopku delile drugačne usodo kot terjatve iz naslova prispevkov v postopku prisilne poravnave. Celo več, če so terjatve iz naslova prispevkov varovane v stečajnem postopku, morajo biti še toliko bolj varovane tudi v postopku prisilne poravnave. Pri tem je potrebno upoštevati, da bi v nasprotnem primeru delavce postavili v neenakopraven položaj. Zato je tožnikovo terjatev iz naslova prispevkov treba obravnavati kot prednostno terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi obstoj tožnikove terjatve nasproti toženi stranki iz naslova odpravnine v višini 6.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odpravnino v neto znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2012 do 29. 6. 2012, najkasneje do 4. 3. 2017, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Ugotovilo je obstoj tožnikove terjatve nasproti toženi stranki iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 1. 11. 2011 do 29. 2. 2012, iz naslova zdravstvenega zavarovanja od 1. 12. 2011 do 29. 2. 2012, iz naslova starševskega varstva od 1. 12. 2011 do 29. 2. 2012 in iz naslova zaposlovanje od 1. 12. 2011 do 29. 2. 2012 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v korist tožnika vplačati prispevke iz III. točke izreka te sodbe v roku 15 dni, pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odločitvi pod točko III in IV izreka sodbe pritožuje tožena stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške za katere predlaga, da jih sodišče naloži v plačilo tožeči stranki, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje drugostopne odločbe dalje do plačila v 8 dneh, pod izvršbo. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, da je tožena stranka dolžna plačati davke in prispevke za tožnika iz naslova plač od avgusta 2011 do 29. 2. 2012 zavreči. Tožbeni zahtevek je nedoločen in nekonkretiziran, tožeča stranka bi morala navesti in predložiti dokazila glede višine tožbenega zahtevka, torej predložiti obračune mesečnih plač za sporno obdobje iz katerih bi bila razvidna tudi višina davkov in prispevkov za posamezne mesece. Sodišče prve stopnje tožeče stranke ni pozvalo na predložitev navedenih listin in je nekritično sledilo tožeči stranki in odločilo kot je razvidno iz točke III in IV izreka sodbe. Sodišče je tudi napačno uporabilo določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopki zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ko je obrazložilo, da je terjatev iz naslova prispevkov za socialno varnost prednostna. Po določbi 213. člena ZFPPIPP pravnomočno potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje na prednostne terjatve, ki so določene v 21. členu. Pri tem je v točki 6. prvega odstavka tega člena določeno, da so prednostne terjatve tudi davki in prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili iz 1., 3., 4. in 5. točke tega odstavka, torej davki in prispevki od plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Postopek prisilne poravnave je bil uveden 29. 6. 2012, torej so prednostne terjatve davki in prispevki iz plač za obdobje april, maj, junij 2012, ne pa davki in prispevki za obdobje od 1. 11. 2011 do 7. 2. 2012. Tožena stranka je za navedeno obdobje pri izplačilu plač za vse zaposlene delavce pri toženi stranki izpolnila obrazec REK 1 (plačilo davkov in prispevkov) in jih v rokih oddala pristojnemu davčnemu uradu. Tako je s tem vzpostavila obveznost tožene stranke do državnega organa, ki je pristojen za nadzor in pobiranje teh dajatev. Tako so te obveznosti že postale predmet izvršbe na TRR družbe. Z izvršbo se je del obveznosti že poravnal. V konkretnem postopku prisilne poravnave je DURS še neizterjane obveznosti iz naslova davkov prijavil kot navadno terjatev v postopku prisilne poravnave, ZZZS in ZPIZ pa vsak svoje prispevke, nastale pred začetkom prisilne poravnave nad toženo stranko. Zato tožeča stranka ne more še s tožbo zahtevati od tožene stranke plačila navedenih obveznosti iz plač, saj je ta obveznost po oddaji obrazca REK 1 pristojnemu davčnemu uradu prešla v obveznost tožene stranke do države. Glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da točki III in IV izreka sodbe spremeni tako, da zavrne tožbene zahtevke tožeče stranke oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne v ponovno obravnavanje in odločanje prvostopnemu sodišču, v obeh primerih pa da tudi naloži stroške pritožbenega postopka tožene stranke v plačilo tožeči stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo zavreči tožbeni zahtevek kot nekonkretiziran, ker tožeča stranka ni navedla in predložila dokazil glede višine tožbenega zahtevka, to je neplačanih prispevkov za sporno obdobje. Sodišče je pravilno sodilo po postavljenem tožbenem zahtevku, res je, da gre dejansko za odločitev po temelju in ima ta odločitev naravo vmesne sodbe, vendar to ne pomeni, da sodišče o takem tožbenem zahtevku ne bi smelo soditi.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu v delu, ki se presoja v pritožbenem postopku zahteval, da sodišče toženi stranki naloži, da mu je dolžna plačati prispevke od obračunanih in izplačanih plač za obdobje od 1. 11. 2011 do 29. 2. 2012. Sodišče je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo. Ugotovilo je, da tožena stranka tožniku ni plačala prispevkov iz naslova zdravstvenega zavarovanja, starševskega varstva in zavarovanja za primer brezposelnosti za čas od 1. 12. 2011 do 29. 2. 2012, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa za čas od 1. 11. 2011 do 29. 2. 2012. Tožena stranka navedb stranke ni prerekala, temveč je navajala, da je izpolnila svojo obveznost in za tožečo stranko, tako kot za vse delavce izpolnila REK 1 obrazec (plačilo davkov in prispevkov) s čemer je vzpostavila obveznost tožene stranke do državnega organa, ki je pristojen za nadzor in pobiranje dajatev in tudi pristojen, da te obveznosti izterjuje. Tudi v pritožbenem postopku vztraja na stališču, da tožnik kot delavec ne more imeti zahtevka do delodajalca iz navedenega naslova, temveč da ima te terjatve lahko le Davčna uprava, Zavod za zdravstveno zavarovanje, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vsak za svoje prispevke. Tako stališče je pravno zmotno. Z zakonom o prispevkih za socialno varnost (ZSPV, Ur. l. RS, št. 5/96 in naslednji) je določeno, da se plačujejo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje. Zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca (delavca) so delavci. Prispevki se obračunajo od bruto plače oziroma nadomestila plače, zavezanec za obračun je delodajalec, ki je dolžan plačati tako prispevke, za katere zavezanec za plačilo je delodajalec, kakor tudi tiste, za katerih plačilo je zavezanec delavec. Tako dejansko izvede plačilo prispevkov za katere je zavezan delavec, zanj delodajalec. Prispevki za socialno varnost predstavljajo del plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi, ki ga je dolžan izplačati delodajalec delavcu oziroma v njegovem imenu odvesti prispevke. Zato je neutemeljeno stališče tožene stranke, da z izdajo obrazca REK-1, to je obračuna prispevkov (ne glede na dejansko plačilo) preneha obveznost delodajalca do delavca iz tega naslova. Neplačilo obvezno predpisanih prispevkov ima namreč tudi neposreden vpliv na obseg pravic delavca in njegovih družinskih članov iz socialnega zavarovanja. Zato bi bilo nesprejemljivo stališče, da je delodajalec prost obveznosti do delavca, s samim obračunom prispevkov in izdelavo obrazca REK 1, ne glede na to, ali so ti prispevki tudi dejansko plačani. Tako je tudi stališče sodne prakse (glej na primer sodbo Pdp 388/2013 z dne 11. 4. 2013).

Pritožbeni ugovor, da je v konkretnem primeru obveznost že postala predmet izvršbe na TRR družbe s strani državnega organa na odločitev sodišča nima vpliva. V kolikor bo obveznost plačila prispevkov poravnana v davčni izvršbi, tožena stranka ne bo imela več obveznosti do tožnika tudi po tej sodbi. Nikakor pa ni mogoče zaradi tega dejstva tožniku odvzeti sodno varstvo za plačilo prispevkov.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče napačno uporabilo določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP; Ur. l. RS, št. 126/2007 in naslednji), ko je štelo, da je tožnikova terjatev iz naslova prispevkov prednostna terjatev in jo naložilo v plačilo toženi stranki v celoti. Pritožba se sklicuje na določbo 213. člena ZFPPIPP, da pravnomočno potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje na prednostne terjatve, pri čemer prednostne terjatve določa 21. člen navedenega zakona. Po določbi 6. točke prvega odstavka tega člena, pa so prednostne terjatve tudi davki in prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali izplačati hkrati z izplačili iz 1., 3., 4. in 5. točke tega odstavka, torej davki in prispevki od plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Postopek prisilne poravnave je bil uveden dne 29. 6. 2012, torej so prednostne terjatve davki in prispevki iz plač za obdobje april, maj, junij 2012, nikakor pa ne davki in prispevki za obdobje od 1. 11. 2011 do 7. 2. 2012. Stališče tožene stranke je pravno zmotno, saj drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Navedeni zakon sicer o nezavarovanih terjatvah za plačilo prispevkov v prisilni poravnavi posebej ne govori, vendar po stališču pritožbenega sodišča ni nobenega utemeljenega razloga, da bi terjatve iz naslova prispevkov v stečajnem postopku delile drugačne usodo kot terjatve iz naslova prispevkov v postopku prisilne poravnave. Celo več, če so terjatve iz naslova prispevkov varovane v stečajnem postopku, morajo biti še toliko bolj varovane tudi v postopku prisilne poravnave. Pri tem je potrebno upoštevati, da bi v nasprotnem primeru delavce postavili v neenakopraven položaj. Po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in naslednji), ki je veljal v času nastanka spornega razmerja, se za izračun pokojninske osnove za starostno pokojnino po četrtem odstavku 39. člena ZPIZ vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v RS, enako velja za pokojninsko osnovo za odmero invalidske pokojnine, določeno v 72. členu ZPIZ-1, delne invalidske pokojnine določene v 93. členu ZPIZ-1, kot tudi za odmero nadomestila za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1. Enake določbe glede upoštevanja plačanih prispevkov ima tudi novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 26/2012 in naslednji). Zato je višina odmerjene pokojnine posameznemu zavarovancu (delavcu) odvisna od dejansko vplačanih prispevkov. V primeru znižanega plačila prispevkov, tako pride tudi do znižane osnove za odmero pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).