Jedro

Toženkini dvomi o resničnosti tožnikovih izpovedb o njegovem vedenju o Hrvaški in nameri, da za mednarodno zaščito zaprosi v Sloveniji, niso dejanske ugotovitve, ki bi jih bilo mogoče subsumirati pod kriterij navajanja lažnih podatkov v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, saj iz njih ne izhaja toženkino prepričanje, da so tožnikove trditve neresnične, temveč le dvom v njihovo resničnost. Do sklepa, da bi bile navedene tožnikove izpovedbe lažne, pa na podlagi opravljenega zaslišanja ni prišlo niti sodišče, saj je tožnik izpovedoval enako kot že v postopku pred toženko, zlasti, da si je ves čas prizadeval priti v Slovenijo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2344/2018/5 (1312-20) z dne 23. 10. 2018 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnika, roj. .... 11. 1991 v kraju Chankoi, SBS Nagar, državljana Indije, pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)1, in sicer od ustne naznanitve 22. 10. 2018 od 11:30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka med drugim povzema vsebino policijske depeše, iz katere izhaja, da je tožnik 12. 10. 2018 v Republiko Slovenijo vstopil iz Republike Hrvaške in da poseduje veljavno dovoljenje za bivanje države Ciper. Policistom naj bi v razgovoru povedal, da je Indijo februarja letos zapustil zaradi študija hotelirstva na Cipru, ker pa ni imel dovolj sredstev za plačilo naslednjega semestra je odšel v Srbijo, od tam pa Sarajevo, Zagreb in nato v Slovenijo. Povzema še vsebino njegovih navedb ob podaji prošnje in ob naznanitvi omejitve gibanja ustno na zapisnik, iz katerih izhaja, da je bila ob odhodu iz Indije njegova ciljna država Ciper, ko je zapustil Ciper pa Slovenija. Povedal naj bi, da je Indijo zapustil, ker so ga zaradi spreobrnitve v krščanstvo pripadniki hindujske vere začeli ogrožati in mu groziti, Ciper pa je zapustil, ker mu je tam začel groziti eden od pripadnikov hinduizma iz istih krajev kot tožnik. Ko mu je toženka predočila njegovo izpovedbo policiji, da ni imel dovolj denarja za nadaljevanje študija na Cipru, naj bi tožnik temu pritrdil in zatrdil, da na Cipru kljub dovoljenju za delo ni mogel delati, ker ga je ogrožala oseba iz Indije. Med drugim naj bi še povedal, da Hrvaškem ni zaprosil za azil, ker o Hrvaški ni vedel nič, niti da je v Evropski uniji, oče pa naj bi mu dejal, da naj gre v Slovenijo in tu zaprosi za azil. 3. Sklicuje se na Uredbo Dublin III ter navaja, da bo pristojnim ciprskim migracijskim organom posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca. Glede tožnikove begosumnosti navaja, da je kljub temu, da ima dovoljenje za bivanje na Cipru, ki je država članica Evropske unije, zapustil varno državo in nelegalno prečkal meje, poleg tega pa ni zaprosil za zaščito na Hrvaškem. Dvomi v tožnikove trditve, da ni ničesar vedel o Hrvaški, saj je v Zagrebu bival dva dni. Dvomi tudi v njegove trditve, da je nameraval zaprositi za azil v Sloveniji, saj je v Slovenijo prišel ilegalno, za azil pa je zaprosil šele po treh dneh, ko ga je prijela policija, poleg tega pa je v policijskem postopku kot ciljne države navedel države EU, med njimi poleg Slovenije še Italijo in Nemčijo. Glede na navedeno je prepričana, da je Slovenija za tožnika le tranzitna država. Navaja še, da se pričakuje, da prosilec za zaščito zaprosi v prvi varni državi in tam počaka na odločitev. Meni, da navedeno ustreza okoliščini nesodelovanja v postopku ali navajanja lažnih podatkov iz pete alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), dejstvo, da je tožnik nezakonito prehajal meje in da v Republiki Sloveniji nima možnosti bivanja pa sta okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka ZTuj-2. Trdi, da okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja, kažejo na utemeljen sum, da bi, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno ilegalno prečkal meje držav EU. Nadalje navaja razloge, na podlagi katerih meni, da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik do predaje pristojni državi članici ostal na območju Republike Slovenije, ne pa tudi z milejšim ukrepom pridržanja na območje azilnega doma. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 in ob upoštevanju dejstev, da je tožnik prehajal meje na nedovoljen način, da tožnik ve, da se ga želi vrniti na Ciper, kamor pa se noče vrniti, ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo po Uredbi Dublin III. Trdi tudi, da je izrečeni ukrep skladen z določbami Recepcijske direktive2. 4. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo. V njej uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Toženki med drugim očita, da ni pojasnila pravne podlage za svojo odločitev, prav tako pa tudi ne, zakaj je dejstvi, da ima ciprsko dovoljenje za bivanje in da je v Sloveniji zaprosil za azil, štela kot razlog za izrazito begosumnost. Trdi, da že ves postopek pojasnjuje enako in ne spreminja svojih izjav, in sicer tako glede posedovanja ciprskega dovoljenja, razlogov za odhod s Cipra in še prej matične države ter svoje poti. Toženka, ki mu očita, da ne počaka končne odločitve v postopku mednarodne zaščite, naj bi spregledala, da je navedel razloge za zapustitev Indije in Cipra. Navaja tudi, da se je bal za svoje življenje.

5. Glede sodbe Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, na katero se sklicuje toženka, navaja, da v njej nista upoštevani sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji in Keshmiri proti Turčiji ter sodba Sodišča EU C-528/15 v zadevi Al Chador. V zvezi s tem in v povezavi z določbami Uredbe Dublin III uveljavlja, da ni pravne podlage za ugotovitev begosumnosti, zaradi česar toženka ukrepa omejitve gibanja, ki pomeni korenit poseg v človekovo svobodo, ne bi smela izreči. Meni, da je Vrhovno sodišče tisto, ki je v sodbi I Up 26/2016, izdani pred sodbo v zadevi Al Chador, določilo objektivna merila, ne pa zakon, poleg tega pa glede na naravo obravnavane zadeve ni predvidljivosti uporabe določb 68. člena ZTuj-2, ki jih zato ni mogoče zakonito uporabiti. Navaja še, da je Vrhovno sodišče spoznalo občutljivost obravnavnega vprašanja in s sklepom X DoR 7/2018, s tem ko je dopustilo revizijo glede uporabe pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. 6. Vztraja, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za azil, ker ni vedel, da je članica EU, v Sloveniji pa je tako ravnal, ko so mu tako povedali, saj ni vedel, niti mogel vedeti, da bi za azil moral zaprositi takoj, ko so ga prijeli policisti, prav tako pa tudi, da na tej podlagi toženka ne more graditi svojega dvoma, saj tožnik ne govori hrvaško in njegovo znanje angleščine je slabo. Navaja tudi, da mu ni bila vročena brošura v zvezi z azilom, saj ta v jeziku pandžabi, ki ga razume, ne obstoji.

7. Uveljavlja, da ukrep, ki pomeni odvzem prostosti, za prosilce za azil ni dopusten in da se v Centru za tujce izvaja prav tak ukrep, v zvezi s čimer opisuje razmere v centru. Trdi tudi, da v centru ne bi smel biti pridržan zgolj zato, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti maj prisilnih ukrepov pridržanja, kar je bila njegova dolžnost na podlagi Uredbe Dublin III, toženkina argumentacija, zakaj mu ni izrekla omejitve gibanja na območje azilnega doma, pa naj bi bila pavšalna in pomanjkljiva, poleg tega pa gre za razloge na strani toženke oziroma za razloge, ki se ne nanašajo na tožnika. Nadalje uveljavlja, da izrečeni ukrep ni sorazmeren, v zvezi s čemer navaja, da beži iz svoje države, ker je preganjan, in da bi ob vrnitvi tam utrpel znatno škodo. Trdi, da mu ni zagotovljeno enako varstvo pravic po 22. členu Ustave RS, ker je zaprt v centru, kjer se nahajajo subjekti brez oziroma z zelo majhnim obsegom pravic in se nad njimi izvaja gola oblast. Ukrep pa naj ne bi bil dopusten tudi, ker ni zadoščeno pogojem strogega testa sorazmernosti, kot ga je v postavilo Ustavno sodišče, saj ni nujen, da bi se ugotovila njegova identiteta; ni pojasnjeno, na kakšen način naj bi bil s tem ukrepom lažje dosežen cilj kot z milejšim; očitna pa naj bi bila tudi neproporcionalnost ukrepa v razmerju do zasledovanega cilja, ki bi ga bilo mogoče doseči z milejšim ukrepom.

8. Navaja, da je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka, ker mu ni bila omogočena izjava o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa, saj v izpodbijanem sklepu ni bila navedena pravna podlaga za pridržanje. Poleg tega pa mu naj ne bi bile dane vse informacije v zvezi z njegovim statusom, saj ni prejel brošure v jeziku, ki ga razume, zaradi česar ni mogel ustrezno zastopati svojih pravic. Posledično mu naj ne bi bila zagotovljena enakopravnost, pravica do izjave in zaslišanja, niti kontradiktornost postopka.

9. Hkrati s tožbo sodišču predlaga, naj na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centru za tujce. Navaja, da se v centru počuti zelo slabo, poleg tega pa odvzem prostosti sam po sebi pomeni nepopravljivo škodo. Dodaja, da mora toženka v primeru, da bi s tožbo uspel, že na podlagi drugega pododstavka 9. člena Recepcijske direktive nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem pridžranja, iz previdnosti pa predlaga, naj ji to odredi sodišče. Izdajo začasne odredbe predlaga tudi v primeru, če bi sodišče izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek, saj odprava sklepa pomeni, da je nezakonit. 10. Toženka je predložila upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. Predmet tega upravnega spora je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni na podlagi 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaradi predaje tožnika odgovorni državi članici po določbah Uredbe Dublin III.

13. Med strankama ni sporno, da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje odgovorni državi članici po določbah Uredbe Dublin III in da je, kot izhaja iz toženkinih navedb na obravnavi in podatkov upravnega spisa, zaprošena odgovorna država članica Ciper po izdaji izpodbijane odločbe na zaprosilo Republike Slovenije odgovorila pritrdilno.

14. Po določbi 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III, po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka.

15. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

16. Iz opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in tožnikove izpovedbe, sodišče sledi tožbenim navedbam, da gre pri pridržanju na prostore in območje Centra za tujce v Postojni za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016.3 Da je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici zaradi zagotovitve učinkovite izvedbe postopka mogoč, izhaja iz dosedanje upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve).4 Vrhovno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da ni nepomembno, da Uredba Dublin III določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Recepcijska direktiva). Ta direktiva v navedenih določbah ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja tudi v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov, 10. člen Recepcijske direktive).

17. Ob upoštevanju prej navedenih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje odgovorni državi članici nujen.

18. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, ki je vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).5 Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Pri taki razlagi za tožnika spornih zakonskih določb je Vrhovno sodišče ostalo tudi ob odločitvi v zadevi X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017, ki je bila sprejeta po izdaji sodbe Sodišča EU C-528/15 z dne 15. 3. 2017. Tožnikovo sklicevanje na dejstvo, da je Vrhovno sodišča v zadevi X DoR 7/2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je zaradi nevarnosti pobega (drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III) dopustno pridržati prosilca za mednarodno zaščito na podlagi objektivnega kriterija iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje v postopku), ne vpliva na drugačno presojo. Navedeno namreč pomeni le, da je Vrhovno sodišče ocenilo, da so glede tega vprašanja izpolnjeni kriteriji iz 367. a člena ZPP, ne pa tudi, da bo Vrhovno sodišče to vprašanje rešilo drugače, kot ga je v zadevi I Up 26/2016. 19. Tožbene navedbe, s katerimi tožnik uveljavlja, da upoštevaje stališča ESČP v zadevah Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji ter Sodišča EU v sodbi C-528/15 (zadeva Al Chodor) izpodbijani sklep nima pravne podlage v slovenski zakonodaji, niso utemeljene.

20. Sodišče namreč, drugače kot v zadevi I U 1582/2017, sodi, da so določbe 68. člena ZTuj-2 ustrezna zakonska podlaga, ki vsebuje objektivne kriterije za ugotavljanje in utemeljevanje znatne begosumnosti prosilcev za mednarodno zaščito, njihova uporaba pa je predvidljiva, tako da ni nevarnosti samovoljnega ravnanja. Iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-528/15 (Al Chodor) izhaja obveznost države članice, da mora „v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito“. Iz te dikcije, skupaj z obrazložitvijo odločbe, nedvomno izhaja, da morajo biti kriteriji zapisani v zakonu ter da mora biti kvaliteta teh kriterijev taka, da jih je mogoče šteti za „objektivna merila“. Sodišče ne dvomi, da navedena pravna podlaga iz ZTuj-2 izpolnjuje te kriterije. Gre namreč za kriterije, ki so zapisani v zakonu, ki se nanaša na očitno sorodno pravno področje tujcev (v tem okviru pa na soroden postopek vračanja oziroma odstranitve tujca iz države). Zato zgolj to, da kriteriji niso zapisani v zakonu, ki se nanaša neposredno na odločanje o mednarodni zaščiti, v ničemer ne zmanjšuje splošne obveznosti in predvidljivosti njihove uporabe, niti zahtevane kvalitete objektivnosti teh kriterijev. Zaradi sorodnosti pravnega področja po presoji sodišča tudi ni mogoče govoriti o tem, da bi bili razlogi za pridržanje, ki veljajo na enem pravnem področju, analogno preneseni na drugega, kar smiselno prav tako izhaja iz zgoraj navedene odločbe Vrhovnega sodišča RS. K temu sodišče še dodaja, da, drugače kot trdi tožba, tudi po izdaji sodbe SEU v zadevi Al Chodor tako Vrhovno sodišče RS (prim. npr. sklep XIps 7/2017 z dne 19. 4. 2017), kot tudi Upravno sodišče RS (prim. npr. sodba in sklep I U 1080/2017 z dne 18. 5. 2017) v svoji prevladujoči praksi nista našli razlogov za spremembo stališč, ki izhajajo iz prej povzete sodbe Vrhovnega sodišča RS.

21. Na drugačno presojo obstoja zakonite pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa pa ne vpliva niti sklicevanje na sodbi ESČP v zadevah Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji. V navedenih zadevah namreč ne gre za primerljivo pravno in dejansko stanje, saj je turška vlada v navedenih judikatih pridržanje opirala na pravne norme, ki se niso nanašale na pridržanje v zvezi z odstranitvijo iz države, temveč zgolj na regulacijo prebivališč za določene skupine tujcev, take norme (ki torej sploh ne urejajo pridržanja) pa že zato ne zagotavljajo ustreznih standardov za odločanje o pridržanju v zvezi s predvideno odstranitvijo tujca iz države ter s tem povezano zahtevo varstva pred arbitrarnostjo (prim. tč. 33 v zadevi Keshmiri proti Turčiji št. 2 oziroma tč. 133 - 135 v zadevi Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji).

22. Ne drži tožbeni očitek, da toženka za svoj sklep o tožnikovi begosumnosti ni navedla pravne podlage in da ni opravila subsumcije pravno relevantnih dejstev na uporabljeno normo. Svoj sklep o tožnikovi znatni begosumnosti je namreč oprla na kriterije iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje v postopku in navajanje lažnih podatkov) ter prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (ilegalno prehajanje državne meje in okoliščina, da v Sloveniji nima možnosti bivanja), navedla pa je tudi dejstva, za katere je ocenila, da utemeljujejo uporabo navedenih zakonskih kriterijev.

23. V nadaljevanju je sodišče presojalo, ali navedena dejstva, zadostujejo za presojo, da je pri tožniku podana takšna begosumnost, zaradi katere je izpodbijani ukrep nujen, ker sicer obstaja nevarnost, da bo tožnik samovoljno zapustil Slovenijo in s tem onemogoči predajo pristojni državi članici EU po določbah Uredbe Dublin III.

24. V zvezi z uporabo pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 se je toženka oprla na presojo, da se od prosilca pričakuje, da za azil zaprosi v prvi varni državi in tam počaka, pri čemer je v konkretnem ugotovila, da ima tožnik dovoljenje za bivanje na Cipru, ki je država članica EU, ki jo je kljub temu zapustil in nelegalno prečkal meje, prav tako pa ni zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, kot prvi varni državi na poti. Hkrati navaja tudi dvome o tem, da o Hrvaški ni vedel nič, saj je tam bival dva dni, ter, da je nameraval sam zaprositi za azil v Sloveniji, saj je to storil šele, ko ga je tri dni po ilegalnem vstopu v Slovenijo prijela policija.

25. Toženkini dvomi o resničnosti tožnikovih izpovedb o njegovem vedenju o Hrvaški in nameri, da za mednarodno zaščito zaprosi v Sloveniji, niso dejanske ugotovitve, ki bi jih bilo mogoče subsumirati pod kriterij navajanja lažnih podatkov v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, saj iz njih ne izhaja toženkino prepričanje, da so tožnikove trditve neresnične, temveč le dvom v njihovo resničnost. Do sklepa, da bi bile navedene tožnikove izpovedbe lažne, pa na podlagi opravljenega zaslišanja ni prišlo niti sodišče, saj je tožnik izpovedoval enako kot že v postopku pred toženko, zlasti, da si je ves čas prizadeval priti v Slovenijo.

26. Po presoji sodišča okoliščine, ki jih je ugotovila toženka, tudi ne pomenijo nesodelovanja v postopku v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Po stališču Vrhovnega sodišča v sodnih odločbah I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 in X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017, ki je uveljavljeno tudi v sodni praksi tega sodišča, se kriterij nesodelovanja v postopku sicer nanaša tudi na postopke mednarodne zaščite pred organi v drugih članica EU, ne le pred organi Republike Slovenije, kar pomeni, da se kot tako ravnanje šteje tudi zapustitev druge države v teku postopka, ki ga je v njej začel prosilec. V danem primeru pa toženka ni ugotovila, da bi tožnik v kateri od držav, ki jih je prečkal na poti v Slovenijo, že zaprosil za mednarodno zaščito in nato postopek zapustil pred njegovim zaključkom. Toženka namreč ugotavlja, tako pa izhaja tudi iz spisa in enako navaja tožnik, da ima tožnik veljavno dovoljenje za prebivanje na Cipru, ki pa ni bilo izdano v postopku odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, temveč (kot ves čas navaja tožnik) v zvezi s tam začetim študijem. Da bi tožnik na Cipru zaprosil za mednarodno zaščito, toženka ne ugotavlja, niti to ne izhaja iz spisa ali tožnikovih navedb. Tudi na Hrvaškem tožnik po toženkinih ugotovitvah, podatkih spisa in tožnikovih navedbah ni zaprosil za mednarodno zaščito. Sodišče se sicer strinja s toženko, da se od vsakega prosilca pričakuje, da za mednarodno zaščito zaprosi v prvi zanj varni državi in da v njej počaka na odločitev, vendar pa meni, da golo pričakovano ravnanje prosilcev za mednarodno zaščito, brez dodatnih razlogov, utemeljenih na tožnikovih preteklih ravnanjih, še ne zadošča za utemeljitev sklepa, da tožnik v okoliščinah, kakršne so obravnavane, ne sodeluje v postopku.

27. Ugotovitve, da gre v tem primeru za nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite, pa po presoji sodišča toženka ne more opreti niti na presojo, da tožnik, če bi bil premeščen v Azilni dom, tam ne bi počakal na zaključek postopka predaje odgovorni državi članici. Sodišče sodi, da brez utemeljitve na tožnikovih podobnih preteklih ravnanjih ni mogoče sklepati, da tožnik ne bi počakal na zaključek postopka v Sloveniji, niti ob dejstvu, da tožnik že ves postopka navaja razloge, iz katerih izhaja, da se zaradi zatrjevane bojazni zase in za svojo družino v Indiji ne želi vrniti na Ciper, kamor naj bi bil v postopku predaje odgovorni državi članici izročen. Poleg tega pa bo tožnik te razloge lahko uveljavljal v postopku, v katerem se bo vsebinsko odločalo o njegovi predaji odgovorni državi članici. Ob že večkrat ponovljeni ugotovitvi, da ugotovljena tožnikova pretekla ravnanja ne pomenijo nesodelovanja v postopku mednarodne zaščite, se toženka neutemeljeno sklicuje tudi na svojo presojo, da Slovenija ni tožnikova ciljna država, ki pa jo lahko opira le na policijsko depešo z dne 15. 10. 2018, v kateri so zbrani podatki za vse hkrati prijete prosilce, ne pa tudi na policijski uradni zaznamek o na isti dan opravljenem razgovoru s tožnikom.

28. Nadaljnja okoliščina, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje toženka, je tožnikovo nezakonito prehajanje državnih mej (prva alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2). Ta okoliščina po ustaljeni sodni praksi tako naslovnega sodišča, kot Vrhovnega sodišča RS sama po sebi ne more pomeniti razloga za znatno nevarnost pobega. Enako velja tudi za tožnikovo nemožnost bivanja v Republiki Sloveniji (tretja alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), saj se to nedvomno nanaša na večino prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik pravilno opozarja, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 glede prve (in četrte alineje) drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 že zavzelo stališče, da ti določbi nista dovolj konkretizirani in natančni, zaradi česar ne ustrezata zahtevi Uredbe Dublin III po vnaprej opredeljenih kriterijih za utemeljitev znatne begosumnosti prosilcev oziroma zahtevam pravne varnosti in predvidljivosti pravne podlage za odvzem prostosti določeni osebi v smislu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

29. Iz navedenih razlogov izhaja, da toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla dejstev oziroma okoliščin, ki bi izkazovale katerega od objektivnih kriterijev za ugotavljanje begosumnosti in s tem utemeljevale razloge za odločitev, da se tožnika pridrži na območje Centra za tujce v skladu s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III oziroma po kriterijih iz 68. člena ZTuj-2. To pomeni, da je toženka glede na dejansko stanje, ki ga je navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa – in ki se ne razlikuje ne od tožbenih navedb, ne od tožnikovih navedb na zaslišanju, niti od podatkov v upravnem spisu – napačno uporabila določbe materialnega prava.

30. Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. Ker ne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne iz upravnega spisa ne izhajajo nobene druge okoliščine, ki bi lahko pomenile zakonito podlago za izrek ukrepa omejitve gibanja po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, zadeve ni vračalo toženki v ponovni postopek. Ker je sodišče na podlagi navedenega tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravil, se do ostalih tožbenih navedb, ki za odločitev niso pomembne, ni posebej opredeljevalo.

K točki II izreka:

31. Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 tožba, vložena v upravnem sporu, praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, razen v izjemnih primerih, ko zakon določa drugače. Lahko pa sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku lahko prizadela težko popravljiva škoda oziroma na podlagi tretjega odstavka iste določbe zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje.

32. Iz navedene ureditve izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma tako imenovanih procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o začasni odredbi določil obstoj tožbe, na podlagi katere je bil začet upravni spor, ki še ni pravnomočno končan. Ta procesna predpostavka pa v obravnavani zadevi ni več izpolnjena, ker je bilo hkrati z odločanjem o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločeno tudi o tožbi. Zoper to odločitev pritožba ni dovoljena, zato je odločitev pravnomočna, tako da prej navedeni pogoj za vložitev zahteve za začasno odredbo ni več izpolnjen oziroma tožnik za kaj takega ne izkazuje več pravnega interesa. Sodišče je zato zahtevo ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. 2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. 3 Odločbe Vrhovnega sodišča so bile sicer izdane še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. 4 Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je „tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“. 5 ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja).