Jedro

Upravni organ je pravilno zavrnil tožničino vlogo za odobritev organizacije za zbiranje podatkov na tekmovanjih s kopitarji, saj je ugotovil, da je za ta status ustreznejša stranka z interesom, kar je tudi ustrezno obrazložil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločilo, da se A. odobri kot organizacija za zbiranje podatkov na galopskih tekmovanjih (1. točka izreka), da je delovno območje odobritve organizacije celotno območje Republike Slovenije (2. točka izreka); opredelilo delovno področje organizacije za zbiranje podatkov na galopskih tekmovanjih (3. točka izreka); odločilo, da je organizacija za zbiranje podatkov na galopskih tekmovanjih dolžna izvajati posamezne naloge v skladu s tekmovalnimi in strokovnimi pravili, skladno z zakonom in podzakonskimi predpisi (4. točka izreka); da je obdobje odobritve od 11. 5. 2011 do 11. 5. 2016 (5. točka izreka); da se vloga B., za odobritev organizacije za zbiranje podatkov na tekmovanjih s kopitarji zavrne (6. točka izreka) in da A. in B. sama nosita svoje stroške postopka (7. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da sta A. in B. vložila vlogi za priznanje organizacije za zbiranje podatkov na galopskih tekmovanjih. Vlogo B. je z odločbo št. 321-06-113/2004-21 z dne 20. 7. 2006 zavrnil, ker ta vlagatelj ne izpolnjuje enega izmed pogojev za priznanje, in sicer včlanjenost v mednarodno organizacijo za tekmovanja s kopitarji. Navedeno odločbo je sodišče odpravilo s sodbo opr. št. U 2293/2006-41 z dne 20. 5. 2008. V skladu z napotili sodišča je v ponovnem postopku upravni organ zaprosil Komisijo za tekmovanja s kopitarji za leto 2008 (v nadaljevanju Komisija) in priznano rejsko organizacijo za pasmo angleški polnokrvni konj Univerzo v Ljubljani, Veterinarsko fakulteto (v nadaljevanju rejska organizacija), da podata mnenje o ustreznosti posamezne vloge. Komisija je na 3. seji dne 15. 9. 2008 podala mnenje in predlagala, da se kot organizacija odobri A., z obrazložitvijo, da se upošteva mnenje rejske organizacije. Menila je, da je A. v pravilih o galopskih tekmovanjih in v statutu izkazalo ustrezno razumevanje temeljnih razmerij v galopskem športu, medtem ko pravila o galopskih tekmovanjih B. v tem smislu niso konsistentna. Ugotovila je tudi, da glede nepravilnosti v delovanju A. pri ministrstvu, mednarodni organizaciji (IFHA) in rejski organizaciji ni evidentiranih pritožb. Rejska organizacija je v svojem strokovnem mnenju menila, da so pravila A. za izvajanje nalog odobrene organizacije ustreznejša in konsistentnejša od pravil B. Opozorila je na odstopanje v segmentu klasifikacije dirk, predvsem definicij divje dirke, na omejitve in prepovedi uradnih oseb, ki so preohlapne, ker je nezdružljivost omejena zgolj na vlogo posamezne uradne osebe na dirkalni dan ter na razlike pri izobraževanju in pridobivanju licenc in na določitev odgovornosti pri uporabi dopinga, na pomanjkljivosti pri odmerjanju kazni in na izostanek opredelitve izdajatelja izvoznega potrdila za konje, ki tekmujejo v tujini. Na podlagi navedenega je upravni organ izdal A. odločbo št. 321-06-113/2004/43 z dne 10. 12. 2008, ki jo je po tožbi B. sodišče s sodbo opr. št. I U 211/2009-31 z dne 28. 9. 2010 odpravilo. V ponovnem postopku je upravni organ oba vlagatelja pozval, da vloge dopolnita z morebitnimi podatki in dokazili ter da posredujeta poročila o delovanju za zadnja tri leta. A. je 7. 3. 2011 predložilo poročilo, B. pa je 30. 3. 2011 sporočila, da predlaga odločitev na podlagi že predložnih podatkov in dokazil. Upravni organ ugotavlja, da sta obe vlogi popolni. V zvezi z mnenjem sodišča, da iz zakona ne izhaja, da bi bila lahko izbrana oziroma odobrena le ena organizacija, navaja, da je iz prakse drugih držav EU razvidno, da se za zbiranje podatkov na konjeniških tekmovanjih izbere ena organizacija, kar je smiselno in kar izhaja iz namena dejavnosti zbiranja podatkov. Le ena organizacija naj podatke zbira. Upravni organ navaja, da iz dosedanjega dela in opravljanja nalog izhaja, da A. svojo funkcijo opravlja dobro. Na podlagi tega dejstva, prejetih poročil ter upoštevanju v prejšnjih postopkih prejetih dokazil je odločilo, da se A. odobri kot organizacija za zbiranje podatkov na galopskih tekmovanjih. Glede vloge B. navaja, da se zavrne iz vseh prej navedenih razlogov. Ugotavlja, da B. sicer izpolnjuje predpisane pogoje, ker pa je za odobreno organizacijo izbral A., je njeno vlogo zavrgel. V tožbi tožnica navaja, da je glavni razlog za odločitev upravnega organa, da A. opravlja svojo funkcijo dobro. Iz odločbe ni razvidno, iz katerih razlogov je zavrnil njeno vlogo. Odločitev upravnega organa je pristranska in neprepričljiva. Organ ni navedel argumentov, ki naj bi dokazovali, da A. svojo funkcijo opravlja dobro. Organ se sklicuje le na to, da pri ministrstvu, rejski organizaciji in IFHA ni evidentiranih pritožb. Tožnica pa meni, da bi bil najboljši dokaz za to, da A. dobro opravlja svojo funkcijo, razmah galopskega športa v Sloveniji. Dejstva pa kažejo nasprotno, saj slovenski rejci gojijo vedno manj konj čistokrvne angleške pasme. Za rejce konj so bistvenega pomena galopska tekmovanja, saj je to način preizkušanja sposobnosti konj. To je tudi glavni del pristojnosti odobrene organizacije. Kot je bilo v preteklosti že poudarjeno, so bile problem delovanja A. prav nepravilnosti v zvezi z organiziranjem dirk, tako je npr. A. vztrajalo, da organizator sredstva, namenjena za izplačilo nagrad, nakaže na njegov račun, nato pa denarja ni uporabilo za plačilo nagrad, temveč za druge namene, tekmovalci oz. rejci pa so ostali praznih rok. Pritožbe so razvidne na spletnih mestih, ki jih tožnica našteva. Tožnica navaja, da ji niso znani razlogi, zakaj A. v zadnjih letih ni organiziralo tekmovanj oziroma jih je organiziralo zelo redko. A. se kljub temu, da že od 1. 1. 2002 nima statusa odobrene organizacije, obnaša, kot da takšen status ima. Do nedavnega je bilo pristojno za potrjevanje dokumentov slovenskih konj oziroma njihovih lastnikov, potrebnih za tekmovanje v tujini. Tožnica meni, da je treba upoštevati, da gre v primeru odobrene organizacije za izvajanje javne službe v živinoreji. Glede na pristojnosti je bil A. podeljen status društva v javnem interesu, imel pa je tudi pravico do proračunskih sredstev. Tožnica predlaga revizijo delovanja A. od leta 1999 dalje, v kateri naj se ugotovijo viri in višina sredstev ter njihova poraba. Tožnica predlaga, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov (zaslišanje strank, vpogled spletnih strani) odločbo odpravi, da za odobritev organizacije za zbiranje podatkov na galopskih tekmovanjih izbere B., katero območje odobritve je celotno območje Republike Slovenije in da določi delovno področje z nalogami, ki jih našteva. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Glede stališča upravnega organa, da dobro opravlja funkcijo, opisuje svojo aktivnost v zadnjih letih, ki se izkazuje z organiziranjem dirkalnih dnevov, s sodelovanjem z organizatorji in lokalnimi oblastmi pri iskanju možnosti za postavitev primernih in ustaljenih dirkalnih stez, o razpisu galopskih dni v letu 2012, o usposobitvi tretje štartne naprave, o porastu registriranih konj. Zavrača očitek, da naj bi bilo njeno delo razlog za upad reje konj, saj je to splošen pojav v Evropi in tudi širše. Statusa društva v javnem interesu ni mogla pridobiti zaradi tožničine tožbe. Spletnih strani, na katerih naj bi bile po navedbah tožnice zapisane pritožbe zoper njeno delo, ni našla oziroma jih sploh ni. Meni, da tožnica s svojimi tožbenimi navedbami kaže na nepoznavanje razmer v galopskem športu in opozarja na nepravilnosti, ki jih je storila tožnica. Na področju galopa tožnica od leta 2003 ni naredila ničesar. Organizacija IFHA je pisno odgovorila, da je za nadzor in izvajanje mednarodnega sporazuma o galopskih dirkah v Sloveniji pristojna stranka z interesom in da mora dosledno spoštovati mednarodni sporazum. Sklicuje se na izpodbijano odločbo, v kateri je jasno zapisano, da pravila o galopskih tekmovanjih tožnice niso konsistentna in je tudi jasno zapisano, kje ta pravila odstopajo. Stranka z interesom navaja, da bi ji odprava izpodbijanega akta povzročila veliko materialno in nematerialno škodo. Materialna škoda ji je povzročena že od leta 2006 skozi pridobivanje statusa društva v javnem interesu in posledično proračunskih sredstev. Nematerialna škoda pa je v večnem pojasnjevanju tujini kakšno je stanje galopskega športa skozi prizmo tožničinih tožb, kar meče slabo luč tudi na Slovenijo. Škodo ima tudi pri sponzorjih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločal o statusu odobrene organizacije (96. člen Zakon o živinoreji, v nadaljevanju ZŽiv). Za odobritev organizacije za zbiranje podatkov na tekmovanjih s kopitarji (četrta alinea drugega odstavka 96. člena ZŽiv), konkretno na galopskih tekmovanjih, sta vlogo vložila tožnica in A. (v tem upravnem sporu stranka z interesom). V tem upravnem sporu med strankami ni sporno, da sta oba vlagatelja izpolnjevala pogoje za odobritev takega statusa ter da je vloga obeh vlagateljev popolna, sporna je presoja upravnega organa, da je stranka z interesom primernejša za organizacijo za zbiranje podatkov na galopskih tekmovanjih.

Upravni organ v izpodbijani odločbi navaja, da je odločitev sprejel na podlagi dokazil iz prejšnjih postopkov (upravni organ je o odobritvi organizacije pred izdajo izpodbijane odločbe odločil že z odločbo z dne 10. 12. 2008 in z odločbo z dne 20. 7. 2006; obe odločbi sta bili v upravnem sporu odpravljeni), vseh prejetih poročil in dejstva, da stranka z interesom, ki ji je status podelil, svojo funkcijo opravlja dobro. V odločbi povzema mnenje Veterinarske fakultete v Ljubljani (ki ima status priznane rejske organizacije za pasmo angleški polnokrvni konj) z dne 4. 8. 2008 in mnenje Komisije za tekmovanje s kopitarji za leto 2008, sprejeto na seji 15. 9. 2008 ter njeno ugotovitev, da pri pristojnem ministrstvu, mednarodni organizaciji IFHA in pri rejski organizaciji ni evidentiranih pritožb v zvezi z delovanjem stranke z interesom. Glede na navedeno mora sodišče zavrniti tožbeni očitek, da je nosilni razlog za izpodbijano odločitev stališče, da stranka z interesom dela dobro, saj je to le eno izmed dejstev, ki predstavljajo dejansko podlago odločitve. Sodišče meni, da je upravni organ upošteval načelo proste presoje dokazov iz 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (presoja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka).

Strokovno mnenje priznane rejske organizacije za pasmo, za katero se izvaja zbiranje podatkov in mnenje komisije za tekmovanja s kopitarji sta po osmi alinei prvega odstavka 23. člena Pravilnika o pogojih za odobritev organizacij in priznanje drugih organizacij v konjereji (v nadaljevanju Pravilnik) v postopku odločanja o priznanju odobritve obvezni. Po navedeni določbi daje komisija mnenje o izpolnjevanju pogojev za odobritev ter o ustreznosti dokumentov in prilog. V obravnavanem primeru je komisija menila, da se v aktih stranke z interesom (Pravilnik o galopskih dirkah in Statut) izkazuje ustrezno razumevanje razmerij v galopskem športu, pravila tožnice pa v tem smislu niso konsistentna, in da naj se upošteva mnenje priznane rejske organizacije. Ta se je v svojem mnenju opredelila na splošno in do posameznih pravil tožnice in stranke z interesom, pojasnila, kako jih ocenjuje in to obrazložila ter ocenila pravila katere stranke so ustreznejša. Upravni organ je njeno mnenje brez posebne obrazložitve oziroma ocene v svojo odločbo prevzel. Vendar tudi tožnica ne ugovarja strokovnosti obeh organizacij, niti obrazloženo ne zanika razlogov, ki jih je organizacija navedla za utemeljitev svojega mnenja. Tudi sodišče nima pomislekov, da upravni organ ne bi mogel slediti mnenju obeh organizacij in se nanje pri odločanju opreti. Zato ne sprejema tožbenih ugovorov, da je odločitev pristranska in neprepričljiva.

Glede po tožnici izpodbijanega mnenja upravnega organa, da stranka z interesom dela dobro, se sodišče s tožnico sicer strinja, da je tudi delo lahko ena izmed okoliščin, ki lahko vpliva na odločitev o odobritvi. Če so ugotovljene pomanjkljivosti ali nepravilnosti pri delu, ki ne zagotavljajo izvajanje opravil odobrene organizacije, razlog za prenehanje odobritve (druga alinea prvega odstavka 97. člena ZŽiv), je pri društvu, ki ima oziroma je status že imelo, tudi to lahko upoštevna okoliščina. Iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi upravni organ to dejstvo obšel. Nasprotno, upravni organ navaja, da ne pri ministrstvu in rejski organizaciji v Sloveniji, ne pri mednarodni organizaciji ni bilo evidentiranih pritožb v zvezi z delom stranke z interesom. Tega ne zatrjuje niti tožnica, ki se glede obstoja pritožb sklicuje na določene spletne strani, ne pa na morebitne uradne postopke zaradi nepravilnosti delovanja stranke z interesom. Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi ta dokaz navedla že v upravnem postopku. Iste spletne strani je sicer navedla v tožbi v prejšnjem upravnem sporu, v ponovnem postopku pred upravnim organ pa jih ni ponudila kot dokaz za svoje trditve oziroma trditev o nepravilnem delu stranke z interesom niti ni konkretno postavljala, saj je v dopisu z dne 29. 3. 2011 na splošno navedla, naj se upošteva dosedanje ravnanje stranke z interesom in vpliv tega ravnanja na galop v Sloveniji in mednarodni ugled Slovenije in njenih galoperjev. Zato navajanje teh dejstev in predlaganje dokazov v upravnem sporu predstavlja tožbeno novoto, ki jo sodišče ne more upoštevati (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Iz tega razloga sodišče predlaganih dokazov tudi ni izvajalo v upravnem sporu. Sodišče pa tudi meni, da predlagani dokazi (vpogled v spletne strani in zaslišanje strank) niso sposobni za dokazovanje zatrjevanega nepravilnega dela stranke z interesom. Pravna relevantnost predlaganega dokaza je v stopnji verjetnosti dokazovanja relevantnega dejstva. Zgolj obstoj pritožb, ki niso preiskušene v ustreznem postopku in tako nepravilnosti, ki bi lahko bile upoštevne pri odločanju, niso ugotovljene, pa po oceni sodišča še ne morejo dokazovati, da stranka z interesom ni izvajala opravil, ki so poverjene odobreni organizaciji. Kot je sodišče že navedlo, je to, po zakonito izvedenem postopku, tudi po pridobitvi statusa lahko razlog za prenehanje odobritve. Predmet upravnega spora tudi ne more biti revizija poslovanja stranke z interesom od leta 1999, katere izvedbo predlaga tožnica v tožbi.

Nazadnje mora sodišče zavrniti še tožbeni ugovor, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je upravni organ zavrnil tožničino vlogo. Ob stališču, da je lahko odobrena organizacija (v zvezi z galopskimi tekmovanji) le ena in ki ga tožnica ne izpodbija, ter ob ugotovitvi, da je za ta status ustreznejša stranka z interesom, je logičen njegov zaključek o zavrnitvi tožničine vloge.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

O stroškovnem zahtevku tožnice je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.