Jedro

Če pritožba ne uveljavlja, da odrejeni katastrski vpis ni neskladen z zahtevo sodišča, ni dopustna. Kar pomeni, da je prvostopenjski organ tožnikovo pritožbo z izpodbijanim sklepom mogel zavreči kot nedovoljeno. Nedovoljena pritožba pa ne more biti predmet meritornega reševanja, zato so brez podlage tožbeni ugovori o tem, da so bile v postopku kršene (tudi) določbe 247. člena ZUP o mejah preizkusa odločbe v pritožbenem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Območna geodetska uprava Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo tožnika zoper 3. točko izreka svojega sklepa z dne 17. 11. 2011. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bil 17. 11. 2011 izdan sklep o vpisu stavbe v kataster stavb in evidentiranju zemljišča pod stavbo, s katerim je odločeno, da se stavba s št. ... z naslovom ..., ki je povezana s parcelo 270/3 v k. o. ..., vpiše v kataster stavb (1. in 2. točka izreka sklepa) in da se v zemljiškem katastru na parceli 270/3 za stavbo ... v k.o. ... evidentira zemljišče pod stavbo na površini 164 m2 (3. točka izreka sklepa). Tožnik je zoper 3. točko izreka navedenega sklepa vložil pritožbo ter v njej navajal, da je iz 3. točke izreka sklepa razvidno, da je bilo pri parceli 270/3 evidentirano zemljišče pod stavbo v izmeri 164 m2, medtem ko znaša površina dvorišča, ki je prav tako evidentirano pod isto parc. št. 270/3, 478 m2. Nadalje je navedel, da evidentiranju zemljišča pod stavbo ne nasprotuje, vendar pa predlagateljem v nepravdnem postopku ne priznava lastninske pravice na dvorišču, saj meni, da to ni pripadajoče zemljišče, zato bi moralo dobiti svojo parc. št., s čimer bi se izognili morebitnim nadaljnjim zapletom pri postopkih v zvezi z ugotavljanjem lastninskih upravičenj na tem delu parcele 270/3 in vpisom v zemljiško knjigo. Pri preizkusu procesnih predpostavk po prvem odstavku 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je prvostopenjski organ ugotovil, da pritožba ni dovoljena. Ko navaja razloge za odločitev o zavrženju nedovoljene pritožbe, se prvostopenjski organ sklicuje na 23. člen Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL) in 23.a člen tega zakona ter navaja, da je v sedmem odstavku tega člena navedeno, da je zoper odločbo, s katero je upravni organ odredil katastrski vpis na zahtevo sodišča, pritožba dopustna le iz razloga, če odrejeni katastrski vpis ni skladen z zahtevo sodišča. Tožnik pa v pritožbi ne ugovarja skladnosti odrejenega katastrskega vpisa z zahtevo sodišča, temveč sklep geodetskega organa z dne 17. 11. 2011 izpodbija iz drugih pritožbenih razlogov.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 8. 5. 2012 zavrnilo pritožbo tožnika zoper sklep prvostopenjskega organa z dne 1. 2. 2012. Tožnik v tožbi navaja, da nasprotuje odločitvi, ki izhaja iz 3. točke sklepa z dne 17. 11. 2011. Navaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani naložilo geodetskemu organu, da se prioritetno evidentirajo spremembe v zemljiškem katastru ter v katastru stavb v skladu z elaboratom določitve zemljišča pod stavbo in spremembo vrste rabe in elaboratom vpisa stavbe v kataster stavb, sodišču pa posreduje o tem odločbo; že iz navedenega izhaja, da je sodišče med drugim vložilo tudi zahtevo za evidentiranje zemljišča pod stavbo na parceli 270/3 k.o. ... Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na določbo 24. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in drugi odstavek 7. člena ZVEtL. Iz 3. točke izreka sklepa z dne 17. 11. 2011 sicer izhaja, da se v zemljiškem katastru na parceli 270/3 za stavbo 2679-1205 evidentira zemljišče pod stavbo s površino 164 m2, vendar pa tožnik posebej izpostavlja dejstvo, da je geodetski organ z dodatnim evidentiranjem dvorišča na parceli 270/3 v izmeri 478 m2 povsem neutemeljeno in brez kakršnekoli pravne podlage presegel naloge (zahtevo), ki mu je bila dodeljena s strani Okrajnega sodišča v Ljubljani. Tožnik je prepričan, da je bila naloga geodetskega organa zgolj in samo evidentiranje navpične projekcije preseka stavbe z zemljiščem na ravnino, ne pa tudi dvorišča na tej nepremičnini, kar pa posledično privede do zaključka, da za evidentiranje dvorišča na nepremičnini parcela 270/3 ni bil podan predlog oziroma je geodetski organ presegel s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani podano nalogo; s sklepom z dne 17. 11. 2011 odrejeni katastrski vpis torej v opredeljenem delu (evidentiranje dvorišča na parceli 270/3 v izmeri 478 m2) ni skladen z zahtevo navedenega sodišča. Na navedeno nezakonitost je tožnik opozoril že v pritožbi zoper sklep, prav tako pa tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep, ko je natančneje pojasnil, da dvorišče v izmeri 478 m2 ne more biti evidentirano pod isto parcelo, saj dvorišče ni predmet postopka po ZVEtL, vendar pa navedeno neskladje predmetnega katastrskega vpisa ni bilo odpravljeno. Po mnenju tožnika katastrski vpis, kot je razviden iz sklepa geodetskega organa z dne 17. 11. 2011, v delu, ki se nanaša na evidentiranje dvorišča na parceli 270/3 v izmeri 478 m2, ni v skladu z zahtevo Okrajnega sodišča v Ljubljani, razvidno iz sklepa N 419/2008 z dne 6. 9. 2011, kar pomeni, da je geodetski organ v postopku za izdajo sklepa z dne 17. 11. 2011 nepravilno uporabil materialno pravo ter ravnal v nasprotju s pravili postopka, kar je posledično vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, očitno pa je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje zadeve. V predmetni zadevi so bile kršene določbe 64. oziroma 65. člena ZEN, pri čemer tožnik posebej izpostavlja določbo 1. točke tretjega odstavka 65. člena ZEN ter opozarja na dejstvo, da zahteve za evidentiranje navedenega dvorišča v predmetni zadevi sploh ni bilo, česar pa geodetski organ ni ugotovil. Z zavrženjem pritožbe zoper sklep z dne 17. 11. 2011 pa nezakonitost ni bila sanirana, pač pa je geodetski organ kršil še določbo sedmega odstavka 23.a člena ZVEtL, s tem ko ni dopustil pritožbe. Tožnik opozarja še na določbo 247. člena ZUP, ki v zadevi prav tako ni bil uporabljen. Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep prvostopenjskega organa ter odločbo drugostopenjskega organa odpravi in odloči, da se njegovi pritožbi zoper sklep z dne 17. 11. 2011 ugodi ter se 3. točka tega sklepa v celoti odpravi, oziroma podrejeno, da se zadeva vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka odgovora na tožbo ni vložila, sodišču pa je poslala upravni spis v zadevi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen obstoj procesne predpostavke dovoljenosti pritožbe zoper odločitev v 3. točki izreka sklepa prvostopenjskega organa z dne 17. 11. 2011 - ki je bil izdan na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 419/2008 z dne 6. 9. 2011, izdanega v postopku za vzpostavitev etažne lastnine – po kateri se v zemljiški knjigi na parc. št. 270/3 za stavbo ... evidentira zemljišče pod stavbo s površino 164 m2, tako da je stanje glede parcele 270/3 po spremembi: dvorišče 478 m2, zemljišče pod stavbo 164 m2 (pred spremembo: njiva 48 m2, stavbišče 166 m2, stavbišče 428 m2). Prvostopenjski organ je sklep o zavrženju pritožbe tožnika kot nedovoljene oprl na sedmi odstavek 23.a člena ZVEtL, po katerem je zoper odločbo, s katero je upravni organ odredil katastrski vpis na zahtevo sodišča, pritožba dopustna le iz razloga, če odrejeni katastrski vpis ni skladen z zahtevo sodišča ter dejanski zaključek, da tožnik v pritožbi ne ugovarja skladnosti odrejenega katastrskega vpisa z zahtevo sodišča. Tožnik pa v tožbi navaja, da je že v pritožbi zoper sklep z dne 17. 11. 2011 uveljavljal, da je geodetski organ s tem sklepom v 3. točki izreka presegel s sklepom sodišča odrejeni katastrski vpis, ker za evidentiranje dvorišča na nepremičnini parc. št. 270/3 ni bil podan predlog.

Sodišče ugotavlja, da iz sklepa prvostopenjskega organa z dne 17. 11. 2011 izhaja, da se kot na podlago sklicuje (med drugim) na pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 419/2008 z dne 6. 9. 2011 ter določbo šestega odstavka 23.a člena ZVEtL, po kateri sodišče, ko v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu ugotovi, da je strokovna podlaga primerna za izvedbo katastrskega vpisa, o tem izda sklep, zoper katerega je dopustna pritožba, po pravnomočnosti sklepa pa pri pristojnem upravnem organu zahteva izvedbo vpisa. Iz sklepa N 419/2008 z dne 6. 9. 2011 v spisni dokumentaciji upravnega spisa pa izhaja, da je na njem potrjena pravnomočnost z dne 28. 9. 2011 ter da z njim sodišče geodetskemu organu nalaga, da evidentira spremembe v zemljiškem katastru in katastru stavb v skladu z elaboratom določitve zemljišča pod stavbo in spremembe vrste rabe št. 2011-26790001 ter elaboratom vpisa stavbe v kataster stavb št. 2011-26790001. Iz upravnega spisa v zadevi tudi izhaja, da je sodišče prvostopenjskemu organu zgoraj navedena elaborata za določitev zemljišča pod stavbo in spremembo vrste rabe in za vpis stavbe v kataster stavb tudi poslalo.

Glede na sedmi odstavek 23.a člena ZVEtL, ki določa, da je zoper odločbo, s katero je upravni organ odredil katastrski vpis na zahtevo sodišča, pritožba dopustna le iz razloga, če odrejeni katastrski vpis ni skladen z zahtevo sodišča, in glede na sklep N 419/2008 z dne 6. 9. 2011, ki geodetskemu organu nalaga evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in katastru stavb v skladu s predloženima elaboratom določitve zemljišča pod stavbo in spremembe vrste rabe št. 2011-26790001 ter elaboratom vpisa stavbe v kataster stavb št. 2011-26790001, bi torej bila zoper sklep z dne 17. 11. 2011 dopustna pritožba, v kateri bi pritožnik ugovarjal, da evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in katastru stavb, o katerem je prvostopenjski organ odločil z navedenim sklepom, ni v skladu z navedenima elaboratoma. Tožnik pa, kot izhaja iz njegove pritožbe zoper sklep z dne 17. 11. 2011, ne navaja, da naj bi ter v čem odločitev v navedenem sklepu, v 3. točki izreka, ki jo je s pritožbo izpodbijal, odstopala od vsebine navedenih elaboratov. Če pa pritožba ne uveljavlja, da odrejeni katastrski vpis ni neskladen z zahtevo sodišča, ni dopustna (sedmi odstavek 23. a člena ZVEtL, arg. a contrario). Kar pomeni, da je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ tožnikovo pritožbo z izpodbijanim sklepom mogel zavreči kot nedovoljeno. Nedovoljena pritožba pa ne more biti predmet meritornega reševanja, zato so brez podlage tožbeni ugovori o tem, da so bile v postopku kršene (tudi) določbe 247. člena ZUP o mejah preizkusa odločbe v pritožbenem postopku.

Ker je sodišče s sklepom N 419/2008 z dne 6. 9. 2011 geodetskemu organu naložilo evidentiranje zemljišča pod stavbo v skladu z elaboratom določitve zemljišča pod stavbo in spremembe vrste rabe št. 2011-26790001, s sklepom sodišča skladno izvršitev predstavljajo vpisi v zemljiškem katastru v skladu z vsebino navedenega elaborata (ob tem ko je, kot iz sklepa z dne 17. 11. 2011 izhaja, zahteva sodišča morala najprej prestati preizkus v skladu s 65. členom ZEN, kar pomeni, da je geodetski organ ugotovil, da elaborat vsebuje vse predpisane sestavine in da podatki v tem elaboratu omogočajo evidentiranje zemljišča pod stavbo). Da so v 3. točki izreka sklepa z dne 17. 11. 2011 vpisi v zemljiški kataster odrejeni v skladu z elaboratom, pa niti ni sporno, niti drugače ni ugotovil ob primerjavi drugostopenjski organ, ter tudi ne ugotavlja sodišče ob preizkusu presoje tega organa. Zato tožnik ne more biti uspešen z navedbo, da se je zoper sklep z dne 17. 11. 2011 pritožil, ker sodišče ni naložilo (tudi) evidentiranja dvorišča na parceli 270/3 ter naj bi zato organ mogel odločiti le o evidentiranju zemljišča pod stavbo. Če pa se tožnik ne strinja z vsebino elaborata določitve zemljišča pod stavbo in spremembe vrste rabe št. 2011-26790001, to v postopku odločanja o katastrskem vpisu glede na sedmi odstavek 23.a člena ZVEtL ne more biti predmet pritožbe. Strokovne podlage za izvedbo katastrskega vpisa se namreč pripravijo v postopku za vzpostavitev etažne lastnine pred sodiščem ter se zainteresirane osebe o tem lahko izjavijo v tem postopku (peti in šesti odstavek 23.a člena ZVEtL). O tem, da je strokovna podlaga primerna za izvedbo katastrskega vpisa, pa sodišče ugotovi s sklepom, zoper katerega je dopustna pritožba; šele pravnomočen sklep sodišča (torej sklep, ki je prestal preizkus zakonitosti, če so stranke izkoristile pritožbo oziroma ki niti ni bil izpodbijan) pa je podlaga za evidentiranje sprememb v katastru stavb in zemljiškem katastru. Ob povedanem tožnik tudi ne more biti uspešen s sklicevanjem na 24. člen ZEN, ki podaja definicijo zemljišča pod stavbo, in drugi odstavek 7. člena ZVEtL, ki določa, kaj se v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu šteje za pripadajoče zemljišče k stavbi, kajti gre za zakonske določbe, ki so pomembne za postopek za vzpostavitev etažne lastnine, ki ga po določbah ZVEtL vodi sodišče, in ne za postopek, ki ga na podlagi šestega odstavka 23.a člena tega zakona vodi geodetski organ, zato tudi ne morejo predstavljati dopustnih pritožbenih navedb v takem postopku. Ob pravnomočnem sklepu sodišča, s katerim je to na podlagi šestega odstavka 23.a člena ZVEtL geodetskemu organu naložilo evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru v skladu z elaboratom določitve zemljišča pod stavbo, ter ob nesporni okoliščini, da tožnik v pritožbi ni navajal, da naj bi s pritožbo izpodbijana odločitev odstopala od vsebine navedenega elaborata, v okvir dopustnega pritožbenega razloga (da odrejeni katastrski vpis ni skladen z zahtevo sodišča) to sodišče ne šteje niti navedb tožnika o tem, da so bile kršene določbe 64. in 65. člena ZEN (o postopku evidentiranja zemljišča pod stavbo), predvsem 1. točke tretjega odstavka 65. člena ZEN, ki nalaga geodetskemu organu zavrženje zahteve za evidentiranje zemljišča pod stavbo, če je ni vložila upravičena oseba; zato te navedbe tudi ne morejo biti predmet presoje v predmetnem upravnem sporu.

Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.