10. 4. 2008

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Elene Pečarič, Sp. Škofije, na seji 4. aprila 2008

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 4., 6. in 26. člena Zakona o volilni in referendumski kampanji (Uradni list RS, št. 41/07) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica kot predsedniška kandidatka izpodbija 4. in 6. člen Zakona o volilni in referendumski kampanji (v nadaljevanju ZVRK), ker naj bi dopuščala in vzpodbujala diskriminacijsko delovanje zasebnih medijev v času volilne kampanje. V posledici naj bi taka ureditev povzročila slabši položaj kandidatov (manj objav v medijih), ki s podjetjem – izdajateljem medija niso sodelovali. Meni, da naj bi bil 4. člen ZVRK v nasprotju s 1., z 2., s 3., 3.a, 5., 14., 15., 43., in 153. členom Ustave, ker za kršitev njegovih določb niso predpisane sankcije. Šesti in sedmi odstavek 4. člena ZVRK naj bi bila v neskladju z Ustavo tudi zato, ker omogočata Vladi in vodstvu lokalne skupnosti, da brez kriterijev vložita javna sredstva v referendumsko kampanjo. Za 6. člen ZVRK pa meni, da nedosledno ureja kampanjo v medijih, saj naj bi dopuščal razlikovanje kandidatov v zasebnih medijih, ker naj zanje ne bi veljala pravila o enakopravnem predstavljanju kandidatov. Meni, naj bi bili vsi mediji, tako v javni kot v zasebni lasti, ki se odločijo programski čas nameniti volilni kampanji, dolžni omogočiti vsem uradnim kandidatom in listam popolnoma enake formalne pogoje sodelovanja v kampanji. Nadzor nad delovanjem medijev pri volilni kampanji naj bi izvajal tudi neodvisni organ, ne le Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve. Ker 6. člen ZVRK tega ne zagotavlja, naj bi bil v nasprotju tudi s členi 39, 40, 67, 72, 74 in 90 Ustave. Pobudnica je vložila pobudo tudi kot politično aktivna državljanka, ki želi na naslednjih parlamentarnih volitvah o kandidatih in listah odločati na podlagi medijsko uravnoteženih in nediskriminativno podanih informacij.

2.Pobudnica je kasneje vložila novo pobudo, v kateri izpodbija 26. člen ZVRK, kolikor ta določa prag za financiranje delnega povračila stroškov volilne kampanje za volitve predsednika republike. Meni, da je takšna določba diskriminacijska in zato v nasprotju s členi 1, 2, 3, 5, 8, 14, 15, 22, 43, 44, 103 in 153 Ustave, saj tako ona kot njeni volivci in volivke kot davkoplačevalci enakopravno prispevajo v državni proračun. Meni, da bi moralo Ustavno sodišče odpraviti doktrino "ustavnega načela sorazmernosti", na katero se je sklicevalo v odločbi št. U-I-223/00 z dne 24. 10. 2002, Uradni list RS, 94/02 in OdlUS XI, 222, ker naj bi slonela na "diskriminatornih pravno-miselnih vzorcih". Meni, naj bo volilna kampanja priložnost za vse. Ker naj bi bila zaradi z Ustavo neskladne ureditve v volilni kampanji v neenakopravnem položaju, naj bi bila zaradi skromnejšega odziva volivk in volivcev v posledici še kaznovana z nepovrnitvijo stroškov volilne kampanje.

B.

3.Ustavno sodišče je pobudi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.

4.ZVRK v 4. členu določa prepoved predvolilnih shodov v prostorih določenih javnopravnih oseb in prostorih verskih skupnosti, ureja izjeme od tega pravila, določa prepoved financiranja volilne kampanje s proračunskimi sredstvi ter ureja posamezna vprašanja v zvezi z referendumsko kampanjo. Pobudnica temu členu očita neskladje z več ustavnimi določbami, ker naj zakon za kršitev njegovih določb ne bi predpisoval sankcije. Vendar se po tretjem in četrtem odstavku 37. člena ZVRK kršitev 4. člena kaznuje kot prekršek, za katerega je predpisana globa tako za pravno kot za odgovorno osebo. Glede na to je očitek pobudnice, da za kršitve 4. člena ZVRK niso predpisane sankcije, očitno neutemeljen.

5.Pobudnica izpodbija tudi šesti in sedmi odstavek 4. člena ZVRK, ki se nanašata na referendumsko kampanjo. Pobudnica je sodelovala v volilni kampanji, ne pa v referendumski kampanji, in ji zato tudi morebitna ugoditev zahtevi po črtanju teh določb ne bi mogla izboljšati pravnega položaja. Glede na to za oceno njune ustavnosti ne izkazuje pravnega interesa.

6.V 6. členu ZVRK sta urejeni volilna in referendumska kampanja v medijih. Prvi odstavek tega člena določa, da morajo mediji najkasneje 45 dni pred dnem glasovanja na volitvah oziroma 25 dni pred dnem glasovanja na referendumu določiti in objaviti pravila (obseg, pogoje in način) za izrabo programskega časa oziroma časopisnega prostora za predstavitev kandidatov, političnih strank in njihovih programov oziroma predstavitev mnenj o referendumskem vprašanju. Drugi in tretji odstavek tega člena urejata kampanjo v medijih v javni lasti (na Radioteleviziji Slovenija v drugih medijih v večinski javni lasti). Glede na navedbe v pobudi je treba razumeti, da pobudnica izpodbija prvi odstavek tega člena, ker za vplivne zasebne medije ne postavlja obveznosti enakega obravnavanja vseh kandidatov, sodelujočih v volilni kampanji, to pa naj bi v posledici povzročilo zatrjevana neskladja z Ustavo.

7.Iz zakonodajnega gradiva izhaja namen zakonodajalca, da v celoti prepusti ureditev pogojev in načina predstavitve kandidatov (oziroma mnenj) medijem in da je njihova obveznost le ta, da te pogoje in način pravočasno objavijo in z njimi seznanijo vse zainteresirane, ob upoštevanju posebne ureditve, ki že velja za Radiotelevizijo Slovenija, in ob upoštevanju obveznosti medijev v večinski javni lasti, da zagotovijo enake pogoje vsem organizatorjem volilne kampanje.[1] Z mediji se uresničuje svoboda izražanja iz 39. člena Ustave. Zakon o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZMed) glede na to določa, da je izdajatelj medija lahko vsaka fizična ali pravna oseba, in da izdajatelj samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi odgovornost za njeno izvajanje (9. člen ZMed). Mediji v zasebni lasti pretežno zasledujejo pridobivanje dobička, mediji v javni lasti pa javni interes. Ker je razširjanje programskih vsebin sicer pridobitna dejavnost, posamezne programske vsebine v javnem interesu (npr. kulturne, jezikovne, izobraževalne ipd.) država podpira s sredstvi državnega proračuna (4. in 4.a člen ZMed). Volilna in referendumska kampanja sta gotovo v javnem interesu, ker prebivalcem, zlasti pa volilnim upravičencem, zagotavljata obveščenost o vseh programih in o kandidatih, o katerih bodo odločali na volitvah, oziroma o ureditvi, o kateri bodo odločali na referendumu. Glede na to je razumljivo, da se ta interes zagotavlja prek medijev, ki so ustanovljeni ali delujejo z namenom zagotavljanja javnega interesa, in da je v njih vsem organizatorjem kampanje ob enakih pogojih na voljo programski prostor.[2] Ker je pravni položaj medijev glede na dejstvo ali delujejo v zasebnopravni ali v javnopravni sferi različen, ni utemeljen očitek, da drugačna ureditev volilne kampanje v medijih v zasebni lasti povzroča diskriminacijo kandidatov v teh medijih. Zgolj navajanje podatkov o različno obsežnem poročanju zasebnega medija o posameznih kandidatih pa za utemeljitev zatrjevanih neskladij z Ustavo ne zadostuje. Zatrjevanega neskladja z Ustavo pa tudi ni mogoče utemeljiti z zavzemanjem za drugačno ureditev, po kateri naj bi v vseh medijih veljala enaka pravila glede predstavljanja kandidatov in programov v času kampanje. Glede na to je pobuda v delu, ki se nanaša na očitke v zvezi s 14. členom Ustave, neutemeljena. Zatrjevanih neskladnosti z drugimi določbami Ustave pa pobudnica ni utemeljila, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

8.Prvi odstavek 26. člena ZVRK za pridobitev pravice do delnega povračila stroškov volilne kampanje za predsednika republike določa prag 10 odstotkov glasov od skupnega števila volilnih upravičencev, ki so glasovali. Pobudnica tej določbi očita politično diskriminacijo in zato neskladje z več ustavnimi določbami. Meni, da bi morali biti vsi sodelujoči kandidati upravičeni do ustreznega deleža povrnitve stroškov iz državnega proračuna.

9.Izpodbijana ureditev je glede vira sredstev za financiranje podobna ureditvi financiranja političnih strank, saj gre v obeh primerih za porabo sredstev državnega proračuna. Ureditev financiranja političnih strank iz državnega proračuna je Ustavno sodišče že presojalo (odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-367/96 z dne 11. 3. 1999, Uradni list RS, 24/99 in OdlUS VIII, 56, ter št. U-I-223/00). Zavzelo je stališče, da je pri tem ustavno dopustno določiti t. i. volilni prag, ki pa mora biti določen v skladu z načelom sorazmernosti, ker sam po sebi sicer pomeni poseg v enakost (pasivne) volilne pravice. Preprečitev pridobivanja davkoplačevalskih sredstev tistim strankam, za katere se na volitvah izkaže, da nimajo nobenih realnih možnosti za uspeh oziroma da je njihova politična moč zaradi nezadostne podpore volivcev neznatna (resnost kandidature), je priznalo kot ustavno dopusten cilj. Navedlo je tudi, da je ta prag lahko višji kot predpisana podpora za vložitev kandidature. Izpodbijana ureditev zasleduje prav tak cilj, torej dostop do sredstev državnega proračuna le kandidatom s pomembnejšo podporo na volitvah. Iz pobude izhaja, da se pobudnica ne strinja z dosedanjo ustavnosodno presojo glede tega vprašanja, vendar ni navedla razlogov, ki bi utemeljevali drugačno presojo. Navedla je le splošno stališče, po katerem naj bo volilna kampanja priložnost za vse. S tako splošnim stališčem pa zatrjevanih neskladij z Ustavo ni mogoče utemeljiti. Iz navedb v pobudi pa tudi ni mogoče razbrati, da bi bila oziroma v čem bi bila ustavno sporna sama višina 10 odstotkov glasujočega volilnega telesa[3] kot prag za dostop do sredstev državnega proračuna, zato Ustavno sodišče očitkov s tega vidika ni moglo preizkusiti.

10.Glede na povedano je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik

Predsednik

[1]Poročevalec DZ, št. 135/06, str. 23.

[2]Zakon o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 96/05 – ZRTVS-1) tudi določa, da mora ta v času volilne kampanje dati brezplačno na razpolago del programskega časa za predstavitev kandidatov in kandidatk, političnih strank in njihovih programov.

[3]V primeru volitev predsednika republike v letu 2007 gre za 9922 glasov: glej Poročilo o izidu volitev predsednika republike, Uradni list RS, št. 110/07, str. 15162.