Jedro

Pritožnik s presojo Upravnega sodišča ne strinja, ne glede dejanskega stanja, ne glede pravne presoje. Vendar pa gre pri tem za golo nasprotovanje tej presoji, ne da bi pritožnik navedel količkaj konkretne razloge zanj. Zgolj to, da izid dokaznega postopka ni tak, za kakršnega se zavzema pritožnik, pač samo zase še ne pomeni, da je Upravno sodišče prekršilo drugi odstavek 20. člena, ZUS-1, kaj drugega pa iz pritožbe ne izhaja. Tudi v tem pogledu je zato pritožba po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo, št. 2142-2766/2025/9 (1222-07) z dne 29. 12. 2025, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen v izvorno državo. Tožniku je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod. Poleg tega je odločila še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku.

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da je za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene podan razlog po prvi in drugi alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Upravno sodišče se je pri tem sklicevalo na razloge izpodbijane odločbe in dodalo, da je toženka pravilno ocenila, da je tožnik podal nasprotujoče si izjave glede razloga za odhod iz izvorne države. Zato se je strinjalo z njeno presojo, da so tožnikove izjave neverodostojne in pomenijo zavestno navajanje napačnih podatkov o bistvenih okoliščinah, čemur tožnik v tožbi ni konkretizirano nasprotoval. Toženka se je tudi sicer zadostno in prepričljivo opredelila do vseh navedb v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, še posebej, ker je tožnik zatrjeval preganjanje s strani nedržavnih subjektov, ob tem pa že iz njegovih lastnih izjav ne izhaja, da ga izvorna država ne bi hotela ali mogla zaščititi pred tem preganjanjem. Glede na navedeno se Upravno sodišče strinja s presojo, da tožnikovih navedb ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja.

3.Upravno sodišče se je strinjalo tudi z "dodatnim nosilnim razlogom" izpodbijane odločbe, da namreč tožnik prihaja iz varne izvorne države, in da ob tem ni navedel nobene osebne okoliščine, zaradi katere bi izvorna država zanj ne bila varna.

4.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. V pritožbi je navedel, da se strinja s presojo, da so bile njegove izjave neverodostojne in meni, da je bil ob podaji teh izjav "izjemno artikuliran" in "pod čustvenim vplivom preteklih doživljanj". Izvorna država zanj ni varna država, saj organi pregona niso pokazali ne volje ne sposobnosti, da bi ga zaščitili pred preganjanjem kriminalne združbe. Ugovarja tudi presoji, da ni podano utemeljeno pričakovanje, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen dejanjem preganjanja, "glede na njegovo individualno situacijo". Poleg tega meni še, da je sodišče kršilo drugi odstavek 20. člena ZUS-1, po katerem ni vezano na dokazne predloge strank.

5.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona (peta alineja 49. člena ZMZ-1), med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1) in če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

8.Izpodbijana odločba temelji na obeh navedenih zakonskih razlogih, presojo teh dveh razlogov pa je opravilo tudi Upravno sodišče. Iz pritožbenih navedb izhaja, da se pritožnik s presojo Upravnega sodišča ne strinja ne glede dejanskega stanja, ne glede pravne presoje. Vendar pa gre pri tem za golo nasprotovanje tej presoji, ne da bi pritožnik navedel količkaj konkretne razloge zanj. Povedano drugače: pritožnik sicer dovolj določno navaja, s čim se ne strinja, ne pa tudi zakaj. Tako pomanjkljiva utemeljitev pritožbe Vrhovnemu sodišču ne daje podlage za podrobnejši vsebinski preizkus izpodbijane sodbe, zato se omejuje na ugotovitev, da je obrazložitev te sodbe podrobna, jasna in prepričljiva, ob tem pa tudi ne vsebuje očitnih nelogičnosti ali drugih pomanjkljivosti. Vrhovno sodišče ji zato v celoti sledi in ugotavlja, da je pritožba v tem pogledu neutemeljena.

9.Podobno velja tudi za pritožbeni očitek kršitve določb postopka, ki ga pritožnik le navrže, ne da bi kakor koli pojasnil, v čem vidi nezakonito ravnanje oziroma opustitev Upravnega sodišča. Zgolj to, da izid dokaznega postopka ni tak, za kakršnega se zavzema pritožnik, pač samo zase še ne pomeni, da je Upravno sodišče prekršilo drugi odstavek 20. člena, ZUS-1, kaj drugega pa iz pritožbe ne izhaja. Tudi v tem pogledu je zato pritožba po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljena.

10.Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

1.Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona (peta alineja 49. člena ZMZ-1), med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1) in če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja 52. člena ZMZ-1).