Jedro

Organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nastane, ko delodajalec spremeni organizacijo (ukine delovno mesto), ne pa, ko o tem razmišlja oziroma ko spremenjeno organizacijo pripravlja. Šele od sprejema nove organizacije teče rok za podajo odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 25. 1. 2010 nezakonita in se razveljavi (I./1. točka) ter zahtevek, da se ugotovi, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki še vedno traja skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 3. 2007 (I./2. točka). V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, v vsakokratni mesečni višini obračunati bruto plačo, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 3. 2007 ter po odvodu davkov in prispevkov iz delovnega razmerja, tožniku izplačati neto izplačilo plače, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti vsakokratnega posameznega mesečnega izplačila plače, ki zapade najkasneje 18. dne v mesecu, za pretekli mesec, dalje do plačila (I./3. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti po sodišču odmerjene stroške tega postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila (I./4. točka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in jo izpodbija v celoti ter pritožbenemu sodišču predlaga, da primarno pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podredno pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita, pri čemer je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je tožena stranka odločitev o prenehanju potreb po opravljanju dela opirala na sprejeto reorganizacijo ter posledično ukinitev organizacijske enote Kabinet predsednika uprave in s tem več delovnih mest svetovalcev. Sodišče je ugotovilo, da sta bila s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 5. 1. 2010, ki je bil podlaga za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ukinjena enota Kabineta predsednika uprave in Sektor za strateški razvoj. Prav tako je bilo ukinjenih pet delovnih mest, ugotovljeno je bilo, da je bilo podanih 10 odpovedi pogodb o zaposlitvi, dve (A.A. in A.B.) delovni mesti sta bili ukinjeni zaradi ukinitve organizacijske enote, trinajstim delavcem je bilo izdano še obvestilo o nameravani odpovedi pogodb o zaposlitvi, z ostalimi, ki jih je prizadela reorganizacija, pa je tožena stranka sklenila sporazumne razveze pogodb o zaposlitvi in z njimi sklenila nove pogodbe o zaposlitvi. In ker pri toženi stranki ni prišlo do odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga več delavcem, tožena stranka ni bila dolžna ravnati po 96. členu ZDR. Tožnik je opozarjal na dve fazi reorganizacije v treh mesecih, prva z dne 5. 1. 2010, se je nanašala na 60 konkretnih zaposlenih, ki so zasedali ukinjena delovna mesta, druga z dne 9. 3. 2010, je ukinila še naslednjih 30 delovnih mest. Do druge faze reorganizacije se sodišče ni opredeljevalo, čeprav je A.C. izpovedovala tudi o sklenitvah novih pogodb o zaposlitvi v posledici druge sistemizacije, prav tako ni izvedlo dokazov s predložitvijo vseh pogodb o zaposlitvi – s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, sklenjenih sporazumih in drugih, glede sprememb pogodb o zaposlitvi, določenih oseb. Ni se opredelilo do številnih sprememb pogodb o zaposlitvi (napredovanja, premestitve v druge oblike, delo na domu, itd.). Zato je sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je predlagal predložitev listin, vendar sodišče temu ni sledilo. Sodišče je navedlo, da tožena stranka ni bila dolžna ravnati po 96. členu ZDR, kar je materialnopravno zmotno. Šlo je za večje število delavcev. V kolikor je delovno mesto ukinjeno, to vsekakor je poslovni razlog, saj delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (kjer je eden izmed elementov tudi delovno mesto) ni več potrebno. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ocenjevalo kot za tožnika primerno delovno mesto zgolj delovna mesta direktorja področja marketinga, direktorja področja maloprodaje, direktorja področja elektrike in vodje službe za področje elektrike. Pri tem se ni opredeljevalo do prostih delovnih mest v A., B., C. in D., ki jih je tožnik izpostavil kot primerna. Glede na opis del in nalog pravilnika bi lahko formalno zasedal vsa navedena delovna mesta, saj se zahteva VII/I stopnje izobrazbe ekonomske ali druge ustrezne smeri. Dejansko je tožnik nadomeščal predsednika uprave v času njegove odsotnosti, zadnji dve leti pa je opravljal dela pooblaščenca SRČV kot direktor. Glede sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 795/2011, na katero se je sklicevala tožena stranka, tožnik pojasnjuje, da je v predmetnem postopku vložena revizija na Vrhovno sodišče v Republike Slovenije. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb postopka navaja, da je sodišče pravilno izvedlo relevantne dokaze in pri tem na podlagi določil 8. člena ZPP po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovilo, da tožnik ni bil v ničemer prikrajšan. Glede druge faze reorganizacije je tožnik zgolj v svoji pripravljalni vlogi z dne 1. 6. 2010 povsem pavšalno navedel, da je bilo pri toženi stranki ukinjenih še nadaljnjih 30 delovnih mest, tožena stranka pa je pojasnila, da so bile v drugi fazi izvedene le formalne spremembe in ne vsebinske saj so spremenili le nazivi organizacijskih enot, vsebina in opis delovnega mesta zaposlenih pa se niso spreminjala in so delavci ohranili enake pravice in obveznosti kot pred reorganizacijo, kar sta potrdili sicer tudi A.C. in A.D.. Tožnik je tudi vseskozi navajal, da je prišlo do nepravilnosti že v prvi fazi reorganizacije, čemur pa je tožena stranka vseskozi oporekala. Poleg tega je A.D. izpovedala, da v drugi fazi ni bilo prav nobene odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede zmotne uporabe materialnega prava, da naj bi šlo za večje število delavcev in postopek po 96. členu ZDR, je pritožbeni ugovor zmoten. Zaradi reorganizacije in racionalizacije je namreč tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi le dvema delavcema (A.E. in A.F.), v postopek reorganizacije pa je bilo vključenih manj kot 20 delavcev, katerih delo v celoti ali deloma je postalo nepotrebno. Smisel reorganizacije je bil v tem, da se je delo racionaliziralo, da ne bi prišlo do podvajanja delovnih procesov. Pri določenih delavcih je šlo za formalne spremembe in ne vsebinske in njihovo delo ni nikoli prenehalo. Tožena stranka ni nikoli ugotavljala potrebe po prenehanju dela večjega števila delavcev, saj je zgolj spremenila organizacijo svojega delovanja, delo praktično vseh delavcev pa je ostalo potrebno za nemoteno izvajanje delovnega procesa, tudi njihovo delo pa je v celoti ali vsaj v pretežnem delu ostalo vsebinsko nespremenjeno. Večini delavcev iz organizacijske enote „Kabinet predsednika uprave“ pa se vsebinsko delo sploh ni spremenilo, zato posledično niti niso dobili v podpis novih pogodb o zaposlitvi, saj je bilo njihovo delovno mesto zgolj premeščeno iz ene organizacijske enote v drugo. Pri situaciji reorganizacije dela pri toženi stranki tako že vsebinsko ne gre za primer, ko bi bilo delo večjega števila delavcev nepotrebno, tako da seveda ni izpolnjen pogoj iz 96. člena ZDR. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 70/2010 poleg tega izrecno izhaja, da se med večje število delavcev iz 96. člena ZDR lahko uvrščajo le tisti delavci, ki jim bo pogodba o zaposlitvi tudi odpovedana iz poslovnega razloga. Tako se ne morejo vštevati delavci, ki so sami podali odpoved svojih pogodb o zaposlitvi oz. jim je pogodba o zaposlitvi prenehala na drugi zakonski podlagi, pa tudi ne delavci, ki jim je ob ukinitvi delovišča zgolj odrejeno delo na drugem delovišču. Prav tako po stališču Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 70/2010 delodajalec v kvoto presežnih delavcev ni dolžan šteti delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo na drugačen način (sporazum, upokojitev). V število delavcev iz 96. člena ZDR se lahko uvrščajo le tisti delavci, ki jim bo pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Šlo je za odpust le dveh delavcev, ni prišlo do odpusta večjega števila delavcev, zato ne more biti govora o kršitvah določb ZDR, niti konkretno 96. člena ZDR. Tožnik je zaposlen na delovnem mestu „svetovalec predsednika uprave“ in je po izobrazbi diplomiran varstvoslovec. Tožena stranka je v začetku leta 2010 na novo zaposlovala na delovnih mestih „direktor za področje marketinga“, „direktor področja za maloprodajo“, „direktor področja za področje elektrike“ ter „vodja službe za področje elektrike“, pri teh področjih pa gre za specifična področja, na katerih se je uprava šele želela okrepiti z ljudmi, ki ta specifična znanja imajo, saj so ta področja ključna za razvoj tožene stranke, teh znanj pa nihče od zaposlenih pri toženi stranki ni imel. Navedeno je potrdila tudi A.D., zaslišana kot priča. Tožena stranka je iskala dela s specifičnimi znanji (predvsem ekonomskimi in tehničnimi) in delovnimi izkušnjami iz točno določenih področij na področju organizacije prodaje ali na področju trgovanja z električno energijo. Glede delovnih mest A., B., C. in D. tožnik ni nikoli podal nobenih pravno relevantnih navedb, navedeno je le izpovedal tožnik, zaslišan kot stranka, kar pa seveda ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, zaradi česar se tožena stranka glede teh „nenavedb“ tožnika niti ni mogla opredeliti, prav tako pa se o tem ni moglo izreči sodišče. Tožnik je podal le pavšalne navedbe glede vodenja C., vendar je bilo že pojasnjeno, da gre pri tem za drugega delodajalca, in sicer družbo E. d.o.o. in ne za toženo stranko, poleg tega pa po mnenju tožene stranke tožnik ni razpolagal s specifičnimi znanji in izkušnjami za vodenje območne enote. Kar se tiče izobrazbe in specifičnih znanj je potrebno poudariti, da tožnik nima ustrezne izobrazbe, niti zahtevanih delovnih izkušenj, saj se te delovne izkušnje ne nanašajo na opravljanje kateregakoli dela, temveč na delovne izkušnje pridobljene na točno določenem področju (podobno stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. Ips 299/2008). Dejstvo je, da tožnik ni imel zahtevanih 5 let delovnih izkušenj na nobenem od zgoraj navedenih področij, ki jih je tožena stranka postavila kot pogoj, posledično pa ni izpolnjeval pogoja za zasedbo teh delovnih mest. Opravljanje funkcije pooblaščenca SVRČ v obdobju dveh let ne pomeni niti adekvatnega delovnega mesta, kot so bila razpisana (ki to niti ni bilo, saj je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu svetovalca uprave) niti tega, da tožnik razpolaga s specifičnimi znanji. Tožnik je diplomiran varstvoslovec, ki nikoli ni delal ne v maloprodaji, ne v marketingu, po vodenju tožene stranke pa nima niti izkušenj na področju elektrike. Nesamokritična navajanja tožnika, da je vsa delovna mesta usposobljen, z njegovo dejansko sposobnostjo, znanjem, izkušnjami ter z (ne) izpolnjevanjem zahtevanih pogojev za vodenje ključnih organizacijskih enot, pač nimajo veliko skupnega. Prav tako tega ne morejo oceniti njegovi sodelavci, temveč zgolj delodajalec. Tožena stranka tudi poudarja, da je sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pod. opr. št. Pdp 795/2011 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 173/2010 pravnomočna, uspešnost vložene revizije pa je vprašljiva, saj do odstopanja od dosedanje sodne prakse po mnenju tožene stranke ni prišlo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sodišče prve stopnje sicer res ni ravnalo pravilno, ko glede vseh zavrnjenih dokaznih predlogov ni konkretno navedlo, zakaj jih je zavrnilo, je pa navedlo, da je bilo dejansko stanje na podlagi navedenih dokazov zadosti razjasnjeno. V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Vendar pa navedeno lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Navedeno pomeni, da tožnik v skladu s prvim odstavkom 286. b člena ZPP takšno relativno kršitev določb pravdnega postopka lahko uveljavlja v pritožbenem postopku. Vendar pa okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izdalo formalnega sklepa o zavrnitvi dokaznih predlogov, v katerem bi navedlo, zakaj te predloge zavrača, ne pomeni, da je izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana le v primeru, če neuporaba oziroma nepravilna uporaba določb ZPP lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Okoliščina, da sodišče prve stopnje ni konkretno navedlo, zakaj je dokazni predlog za zaslišanje prič zavrnilo, ker je bil ta nepotreben, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na ostale ugotovitve sodišča upoštevaje pri tem pravočasne dokazne predloge in trditveno podlago tožnika, tudi po presoji pritožbenega sodišča zaslišanje navedenih prič ni bilo potrebno. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

Glede sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 795/2011, na katero se sicer sklicujeta obe stranki, pritožbeno sodišče navaja, da je vpogledalo v spis, v zadevi je vložena revizija, o kateri še ni bilo odločeno. Sicer pa je potrebno poudariti, da ustavna pravica do enakega varstva pravic pomeni, da sodišče v določeni zadevi ne sme odločiti drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih. Pritožbeno sodišče je v identičnem sporu, v katerem je prav tako bila udeležena tožnica A.F. odločilo, pri čemer je poudariti, da gre kot izhaja iz spisov le za dva tožnika in sicer A.F. in tožnika A.E.. Ker gre za prioritetno zadevo, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, je pritožbeno sodišče odločalo in ni moglo počakati na rešitev zadeve A.F. v revizijskem postopku. Tako je pritožbeno sodišče odločilo tako kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, saj mora sodnik v skladu s tretjim odstavkom 3. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami) vselej ravnati tako, kot bi pred seboj imel nedoločeno število primerov iste vrste.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je s toženo stranko dne 1. 2. 2006 in 31. 1. 2006 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto svetovalec oz. svetovalec s posebnimi pooblastili v kabinetu predsednika uprave, - sestavni del pogodbe o zaposlitvi je bil opis del in nalog - s pravilnikom o spremembah in dopolnitvah pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnim mest E. d.d. z dne 5. 1. 2010 je bilo ukinjenih pet delovnih mest, med njimi tudi delovni mesti vodje kabineta, ki ga je zasedala A.F. in svetovalca predsednika uprave, ki ga je zasedal tožnik A.E., - tožniku je tožena stranka 6. 1. 2010 podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dne 25. 1. 2010 pa mu je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, - pri toženi stranki je bilo zaposlenih preko 500 delavcev, - od januarja 2010 do aprila 2010 je pri toženi stranki iz poslovnih razlogov prenehalo delovno razmerje 11 delavcem, v januarja 2010 A.F. in tožniku, v naslednjih mesecih pa še 9 delavcem. Tožnik glede na svojo strokovno izobrazbo diplomiran varstvoslovec, izkušnje in specifična znanja, ki jih je pričakovala tožena stranka, ni ustrezal zahtevam za delovna mesta direktorjev področja marketinga, področja maloprodaje, področja elektrike, direktorja OEM, kakor tudi ne za delovno mesto za področje elektrike, oz. vodje oddelkov.

- tožnik je po izobrazbi univerzitetni diplomirani varstvoslovec in ni razpolagal s specifičnimi znanji s področja ekonomskih ali elektrotehnških ved in tudi ne z znanji vodenja ljudi.

Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker je tožena stranka ukinila organizacijsko enoto kabineta predsednika uprave, s tem pa tudi delovno mesto svetovalca člana uprave. Ukinitev delovnega mesta vodje kabineta je bila določena v 2. členu Pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest E. d.d. Ljubljana. Ukinitev delovnega mesta z organizacijskim predpisom predstavlja organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR. Ta namreč določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Organizacijski razlog nastane šele s spremembo organizacije, to pa se je v tej zadevi zgodilo s 5. 1. 2010, ko je bil objavljen pravilnik, ki ga je uprava tožene stranke sprejela 4. 1. 2010. Seveda je tudi pri organizacijskih razlogih za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela vedno možno dokazovati, da gre za zlorabo tega inštituta in da je bila organizacija dela dejansko spremenjena že prej, vendar pa v konkretnem primeru kaj takšnega ni bilo ugotovljeno. Organizacijski razlog nastane takrat, ko delodajalec spremeni organizacijo, ne pa že takrat, ko o tem razmišlja ali ko takšno reorganizacijo šele pripravlja. Kot izhaja iz izvedenih dokazov je bil tožnik na razgovoru pri A.G., ki je tožnika seznanila, da bo z novo sistemizacijo ukinjen kabinet predsednika uprave in s tem tudi delovna mesta svetovalcev. Pred tem pa je bil tožnik pri predsedniku uprave, ki mu sicer tega ni omenjal. Navedeni razgovor kaže na to, da je tožena stranka pripravljala spremembo organizacije dela, vendar pa ne izkazuje, da je takšna sprememba tudi dejansko že izvedena. Enako velja glede ponudbe za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Ponudba za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da je sprememba organizacije že izvršena, dokazuje pa, da se ta res pripravlja. Sicer pa celo v primeru, če bi šteli, da razgovora izkazujeta obstoj poslovnega razloga za prenehanja potrebe po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, bi to še vedno ne moglo vplivati na oceno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi dana znotraj prekluzivnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana le dober mesec po obeh razgovorih. Tožnik pa je tudi pojasnil, da se je pogajal v zvezi s svojo odpovedjo, pri čemer so mu pojasnili, da zanj iščejo ustrezno delovno mesto, vendar mu ustreznega delovnega mesta v nadaljevanju niso ponudili.

Glede uporabe določil ZDR, ki ureja postopek odpovedi večjemu številu delavcev, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi tožena stranka morala izdelati program razreševanja presežnih delavcev že zaradi tega, ker sta bila v prvi fazi reorganizacije ukinjena sektor strateškega razvoja in kabinet predsednika uprave, v katerih je bilo zaposlenih več kot 30 delavcev. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je zaradi te reorganizacije v tisti fazi delovno razmerje prenehalo le tožniku in A.F., šele kasneje pa tudi devetim drugim delavcem. Tožnik ves čas uveljavlja, da je pri ugotavljanju, ali gre za večje število delavcev, potrebno upoštevati vse delavce, ki jih reorganizacija zadeva (v našem primeru vse zaposlene v obeh organizacijskih enotah, pa še tako takoimenovane detaširane delavce) ne glede na to, ali jim je bila potem pogodba o zaposlitvi dejansko odpovedana oziroma ne glede na to, ali so ohranili zaposlitev pri toženi stranki. Vendar pa je takšno stališče napačno. Že iz naslova podpoglavja ZDR, ki ureja to področje z naslovom Odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga, je razvidno, da se pri ugotavljanju, ali gre za večje število delavcev, upošteva le tiste delavce, ki jim bo pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Tudi v seznam presežnih delavcev se v skladu s prvim odstavkom 99. člena ZDR uvrsti le tiste delavce, ki jim bo iz tega razloga odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tudi iz načina ugotavljanja večjega števila delavcev, kakor je določen v prvem odstavku 96. člena ZDR, je razvidno, da se pri tem upošteva le delavce, katerih delo bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni dejansko postalo nepotrebno, ne pa tudi tistih delavcev, ki še naprej opravljajo svoje delo, vendar v drugi organizacijski enoti. Glede na število zaposlenih pri toženi stranki, bi ta morala izdelati program razreševanja presežnih delavcev, če bi v obdobju 30 dni iz poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo najmanj 30 delavcev. V tem sporu je bilo ugotovljeno, da je v obdobje treh mesecev postalo nepotrebno delo 11 delavcev, zato tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. Nekonsistentnost stališča tožnika o tem, koga vse je potrebno upoštevati pri ugotavljanju, ali gre za večje število delavcev, je razvidno tudi iz tega, da tožnik očitno meni, da med delavce, katerih delo je postalo nepotrebno, spadajo tudi takoimenovani detaširani delavci, ker jih je tožena stranka želela razporediti v druge enote. Obenem pa tožnik le v pritožbi navaja, da so ti delavci še vedno zaposleni pri toženi stranki in da še vedno niso našli ustrezne rešitve zanje. Poudariti je tudi potrebno, da je tožnik ves čas postopka različno zatrjeval in navajal, kaj naj bi bilo nezakonito v njegovi odpovedi.

Ni zatrjevanega nasprotja med navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je bila zaradi prve faze reorganizacije pogodba o zaposlitvi odpovedana le dvema delavcema in navedbo med postopkom, da je bila v času od januarja do aprila 2010 pogodba o zaposlitvi odpovedana 11 delavcem. Prva navedba se pač nanaša na reorganizacijo in čas ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in A.F., druga pa na kasnejše obdobje. Navedeno je razvidno tudi iz izpovedbe priče A.D., direktorice kadrovskega sektorja. Ta je izpovedala, da je bila pogodba o zaposlitvi zaradi reorganizacije odpovedana le prvima dvema (to je tožniku in A.F.), vsi ostali pa so bili takoimenovani mehki tehnološki viški, do katerih je prišlo neodvisno od reorganizacije.

Zmotno je tudi pritožbeno prepričanje, da gre v tej zadevi za takoimenovani kolektivni odpust, ker so v dokumentu druga faza reorganizacije pri večjem številu delovnih mest navedeni različni nazivi teh delovnih mest v rubriki, ki prikazuje sedanje stanje in rubriki, ki našteva nazive delovnih mast po reorganizaciji. Tako okoliščina, da je za dva direktorja sektorja po reorganizaciji predvideno, da bosta delo opravljala kot vodji oddelkov, ne pomeni, da bi ta delavca morali obravnavati kot presežna delavca. Iz dokumenta je v celoti razvidno, da sta delavca bila zaposlena v oddelku nabave goriv in oddelku prodaje naftnih derivatov, medtem ko je večina ostalih direktorjev sektorjev, ki so se preimenovani v direktorja področij, vodila področja. Bistveno pa je, da so ti delavci tudi po reorganizaciji ohranili zaposlitev, praviloma pa celo isto delo. Podobno velja glede sprememb nazivov dveh direktorjev veleprodaje v direktorja območne enote, ali pa glede spremembe nazivov namestnikov direktorjev sektorjev v vodje oddelkov, direktorje področij, vodje razvojnih projektov, namestnika direktorja sektorja, direktorja področja, koordinatorja nepremičninskih projektov, vodjo službe I in podobno. Podobno velja glede preimenovanja pomočnikov vodij oddelkov I in II v FRP v knjigovodje IV in analitika IV, ali pa preimenovanje pomočnika vodje oddelke III v samostojnega referenta II ter pomočnika vodje oddelka IV v samostojnega referenta III.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi iz razloga, ker tožena stranka tožniku ni ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za položaj direktorja področja (za marketing, za maloprodajo ali za področje elektrike) oziroma za vodjo službe za področje elektrike. V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Kolikor ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Tožnik je po izobrazbi diplomirani varstvoslovec in tudi če je nadomeščal predsednika uprave v času njegovih krajših odsotnosti ali za specifična področja, ni mogoče šteti, da ima delovne izkušnje na primer na nivoju direktor področja, kjer se zahteva dobro poznavanje področja in gre za ključna delovna mesta za razvoj družbe. Gre za vodilna delovna mesta, ki so razvrščena v 99. plačilni razred, vsako pa pokriva določeno področje, to je marketing, maloprodajo in elektriko, zato je razumljivo, da je kot drugo ustrezno izobrazbo za ta delovna mesta potrebno obravnavati izobrazbo, ki ustreza tem področjem, kar pa prav gotovo ni izobrazba diplomiranega varstvoslovca. Razpisnim pogojem je ustrezalo, da je tožena stranka na delovnem mestu direktorja področja za področje marketinga zaposlila A.H., ki je univerzitetni diplomirani ekonomist, da je na delovnem mestu direktorja področja za področje maloprodaje zaposlila A.I, ki je specialist managmenta, ter da je za delovno mesto direktorja področja za področje elektrike zaposlila A.J., ki je univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike. Razen tega imajo vsi navedeni tudi ustrezne delovne izkušnje na teh področjih. Tožnik si tudi zmotno razlaga, da izpolnjuje pogoje za vodjo službe za področje elektrike, saj se je za to delovno mesto zahtevala organizacijska, ekonomska ali druga ustrezna izobrazba, pri čemer glede na področje elektrike nikakor ni mogoče šteti, da je poklic diplomirani varstvoslovec druga ustrezna izobrazba. Tožena stranka utemeljeno poudarja, da je šlo pri vseh navedenih delovnih mestih za potrebo po strokovnjakih s specifičnimi znanji na področju organizacije, prodaje oziroma trgovanja z električno energijo, česar pa tožnik ni imel. Glede na navedeno ni mogoče šteti, da bi tožena stranka ravnala v nasprotju z obveznostjo iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, ker tožniku ni ponudila nove pogodbe za katerega od teh delovnih mest. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi tožnik sprejel kakršnokoli delovno mesto, ker je edini zaposlen v družini s tremi mladoletnimi otroki, pa pritožbeno sodišče navaja, da delodajalec ni dolžan delavcu ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za kakršnokoli sicer neustrezno delovno mesto.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka. Ne le zaradi tega, ker stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP, temveč tudi zaradi tega, ker gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.