Jedro

V kolikor tožena stranka smiselno zatrjuje, da ugotovljene nadure ne spadajo v rento, je potrebno ugotoviti, da v izračunu višine rente morajo biti zajeti vsi elementi, ki trdno kažejo na to, da bi oškodovanec zares trpel bodočo škodo. Ker je tožniku uspelo dokazati, da bi v podjetju, v katerem je delal pred prometno nesrečo, lahko zaslužil tudi z nadurami in to v daljšem časovnem obdobju, tudi ta izpadli gotovi bodoči dobiček spada v škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala zvišanje rente, ki je znašala 47,50 tedanjih din po sodbi Temeljega sodišča v ... , enote v ... , opr. št. P 478/88 in sicer od 1.10.1989 do 31.12.1989 na 390,00 din, od 1.1.1990 do 30.6.1990 na 418,10 din in od 1.7.1990 dalje na 613,43 din, vse s pripadki.

Tožena stranka se je pritožila, sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in sicer tako, da je mesečna renta znašala za čas od 1.7.1990 do 31.12.1990 418,00 din in šele od 1.1.1991 dalje 613,40 din. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče druge stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je na 4.strani zapisalo, da trditev tožene stranke, da je tožnik alkoholik, in da ne bi bil sposoben delati nadur, v spisu nima opore in da tega tožena stranka do sedaj ni uveljavljala. Sodni izvedenec je v mnenju zapisal, da je nevropsihiater ugotovil, da je tožnik kronični alkoholik. Zato ne drži očitek, da tega dejstva tožena stranke ni navajala v postopku na prvi stopnji. Zmotno je sodišče druge stopnje uporabilo 196.člen ZOR, saj se niso znatno spremenile okoliščine na tožnikovi strani. Resnično dejansko stanje je obratno, saj so ekonomske razmere takšne, da je dela čedalje manj, medtem ko se invalidska pokojnina stalno povečuje. Obe sodbi temeljita na zgrešenem izvedeniškem mnenju izvedenca finančne stroke, ki je upošteval tudi nadure, ko pa je vendar jasno, da je v celi državi na tisoče delavcev brez dela.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb ZPP iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Tožena stranka uveljavlja kršitev določila 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP. Kadar revident uveljavlja, da je v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov, in med samimi temi listinami ali zapisniki, mora povedati točno, na katere listine se sklicuje. Le v tem obsegu opravi revizijsko sodišče preizkus uveljavljane procesne kršitve. Tožena stranka se sklicuje na izvedeniško mnenje izvedenca dr. Gregorja Vraniča z dne 13.5.1987 in na razlog sodišča druge stopnje, ki ga je zapisalo na 4.strani sodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni zapisalo, da bi v izvedeniškem mnenju ne bilo teh ugotovitev, ampak da iz spisovnih podatkov kaj takega ne izhaja. Pri tem je potrebno opozoriti toženo stranko, da se sklicuje na izvedeniško mnenje, katero ni bilo ne izdelano ne upoštevano v tej pravdi (prim. povzete dokaze, ki jih je naštelo sodišče prve stopnje v 3.odstavku stran 2 sodbe).

Vse ostale revizijske navedbe v smeri trditev, da je bil tožnik alkoholik, so dejansko stanje in zato na revizijski stopnji neupoštevne (3.odstavek 385.člena ZPP). Enako velja za trditve, da glede na ekonomski položaj v državi, tožnik ne bi imel priložnosti delati več kot delovni čas oz. ne bi moge delati nadur. Ugotovitve obeh sodišče so bile, da so primerljivi delavci delali tudi nadure in teh dejstev na revizijski stopnji ni mogoče ponovno presojati.

Pač pa je preizkus metodologije izračunavanja škode, preizkus pravilne uporabe materialnega prava. V kolikor tožena stranka smiselno zatrjuje, da ugotovljene nadure ne spadajo v rento, je potrebno ugotoviti, da v izračunu višine rente morajo biti zajeti vsi elementi, ki trdno kažejo na to, da bi oškodovanec zares trpel bodočo škodo. Ker je tožniku uspelo dokazati, da bi v podjetju, v katerem je delal pred prometno nesrečo, lahko zaslužil tudi z nadurami in to v daljšem časovnem obdobju, tudi ta izpadli gotovi bodoči dobiček spada v škodo. Ker sta sodišči ugotovili, da so prisojeni zneski razlika med izpadlim tožnikovim dohodkom in invalidsko pokojnino, ki jo prejema, ni dvoma, da pomeni ugotovljena razlika znatneje spremenjene okoliščine, ki opravičujejo spremembo rente (196.člen ZOR).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).