Jedro

Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Pritožbeno navajanje, da je drugotožeča stranka že ob vložitvi tožbe predložila listine o prekinitvah prevoznih pogodb, pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odst. 337. čl. ZPP ni upoštevalo, saj so bile te listine predložene šele z vložitvijo pritožbe.

Izrek

I. Pritožbi drugotožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v II. tč. izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati drugotožeči stranki poleg že dosojenega zneska 1.104,57 EUR še 499,99 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti drugotožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.610,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. Pritožbi tretjetožeče stranke se v stroškovnem delu ugodi in se sodba v V. tč. izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati poleg že dosojenega zneska 1.541,38 EUR še 1.579,31 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

IV. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišče prve stopnje potrdi.

V. Pritožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek prvotožeče stranke zavrne (I. tč. izreka sodbe), da je tožena stranka dolžna drugotožeči stranki plačati 1.104,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka sodbe), v presežku pa je zahtevek drugotožeče stranke zavrnilo (III. tč. izreka sodbe). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tretjetožeči stranki plačati 47.098,43 EUR (IV. tč. izreka sodbe) in stroške postopka v višini 1.541,38 EUR (V. tč. izreka sodbe), oboje (v primeru zamude) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper II., III. in V. točko navedene sodbe se pritožujeta drugotožeča in tretjetožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Predlagata, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožnikoma ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje pri ugoditvi tožbenemu zahtevku tretjetožeče stranke navede, da ji benovolentno zaupa, da je na podlagi sklenjenega kasko zavarovanja iz naslova totalne škode drugotožeči stranki izplačala 44.644,00 EUR in dodatno 2.404,43 EUR, nato pa pri zahtevku drugotežeče stranke trdi, da se mora pri polnem kasku upoštevati prava vrednost zavarovanega vozila na dan povzročitve škode. Lastništvo poškodovanega vozila dokazujejo listine v prilogi A46 in A49. Poleg tega je iz listine v prilogi A60 razvidno, da se je 44.694,00 EUR prenakazalo naprej, kar pa tožene stranke ne razbremenjuje k povrnitvi celotne škode na podlagi sklenjene zavarovalne police št. 32392. Pritožnika nadalje menita, da je ocena sodišča prve stopnje, da drugotožeča stranka razen zaslišanja tožnika glede višine ni ponudila nobenega dokaza, protispisna. Sodišče prve stopnje je namreč od dokaznih predlogov vpogledalo tudi poročilo o ogledu vozila, iz katerega izhaja zavarovalna vrednost kompletnega vozila v višini 76.000,00 EUR in nadomestitvena vrednost na dan prometne nesreče v višini 64.200,00 EUR. V kolikor sodišče ocenjuje, da je bila vrednost totalke ocenjena še nižje, bi to moralo utemeljiti. Tudi zahtevek glede izpada dohodka je izkazan po temelju in višini, oboje je namreč navedeno v poročilu cenilca, ki je ocenil izpad vozila za 39 dni in navedel urno postavko. Poleg tega je že ob vložitvi tožbe drugotožeča stranka posredovala podatke z listinami o prekinitvah prevoznih pogodb, ki jih ponovno prilaga in iz katerih je jasno razvidno, da je bila drugotožeča stranka primorana prekiniti poslovanje do pridobitve novega vozila. Glede stroškov vleke in reševanja pritožnika menita, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je za stroške prevoza tretjetožeča stranka plačala 1.407,25 EUR in 657,25 EUR, zato je povrnitev stroškov za avtovleko prenizka. Nenazadnje pa bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, na podlagi česa je razdelilo pravdne stroške na tretjino, in zakaj kljub uspehu v pravdi pritožnikoma ni priznalo stroškov prevodov listin, ki so bili nujno potrebni za dokazovanje temelja tožbenega zahtevka.

3.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek drugotožeče stranke po plačilu odškodnine za totalno škodo zavrne, je pravilna. Iz listine, ki se v spisu nahaja v prilogi A60, je namreč razvidno, da je bila odškodnina za totalno škodo v višini 44.694,00 EUR izplačana podjetju BB L. GmbH in ne drugotožeči stranki. Ne drži trditev pritožnikov, da je iz listine A60 razvidno, da je bil znesek 44.694,00 EUR prenakazan naprej. Kot prejemnik zneska, ki ga je tretjetožeča stranka priznala kot totalno škodo v navedeni višini, je namreč naveden BB L. GMBH.

6. Pritožbena navajanja, da je drugotožeča stranka lastnik poškodovanega vozila, zaradi česar bi ji bilo treba izplačati odškodnino za totalno škodo, podkrepljena z zapisnikom o prometni nesreči (A46), zapisnikom o nadzoru nad prevozom nevarnega blaga (A49) in potrdilom o poškodbi vozila tuje registracije (A49), ne vzdržijo presoje. Na navedenih listinah je sicer res navedena drugotožeča stranka kot lastnik poškodovanega vozila, vendar gre za listine, ki jih je izdala P. p. p. in nimajo dokazne moči lastništva vozila.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek glede izgubljenega dobička, saj so bile trditve tožečih strank v zvezi s tem pavšalne in nedokazane. Napačna so pritožbena navajanja, da je zahtevek izkazan po temelju in višini, saj je cenilec v poročilu o ogledu vozila ocenil „izpad vozila“ za 30 dni in navedel urno postavko. Poročilo sodnega cenilca o ogledu, ki se v spisu nahaja v prilogi A59 in izhaja še iz časa predpravdnega postopka, je v skladu z ustaljeno sodno prakso možno upoštevati le kot navedbo stranke, ne pa kot dokaz. Poleg tega je cenilec (zaprisežen sodni izvedenec za motorna vozila) zgolj ocenil, da bo trajanje popravil trajalo približno 39 dni. Pritožbeno navajanje, da je drugotožeča stranka že ob vložitvi tožbe predložila listine o prekinitvah prevoznih pogodb, pa pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odst. 337. čl. ZPP ni upoštevalo, saj so bile te listine predložene šele z vložitvijo pritožbe. Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, torej le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku (2. odst. 286. člena ZPP). Pritožbeno sodišče citirane navedbe kot prepozne ni moglo upoštevati, saj drugotožeča stranka v pritožbi tudi z ničemer ni opravičila prepoznega navajanja.

8. Pritožba ima prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje drugotožeči stranki prisodilo prenizek znesek stroškov avtovleke, saj je spregledalo račun A. J. K. s.p., ki se nahaja v prilogi A5 in se glasi na znesek 499,99 EUR. Glede na to je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 5. tč. 358. čl. ZPP spremenilo odločitev v II. tč. izreka sodbe.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno grajo, da bi moralo sodišče prve stopnje drugo in tretjetožeči stranki priznati stroške prevodov listin v višini 1.617,24 EUR, ki so bili nujno potrebni za dokazni postopek in izhajajo iz računa, ki se nahaja v prilogi A62. Glede na to stroški drugo in tretjetožeče stranke znašajo 6.241,37 EUR in ne 4.624,13 EUR, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje.

10. Pritožnika pa pravilno opozarjata tudi na napačen izračun uspeha tožečih strank. Drugotožeča stranka je uspela v temelju in 3,2% po višini (pritožbeno sodišče je upoštevalo ustrezno zvišanje), kar pomeni, da je njen uspeh 51,6%, tretjetožeča stranka pa je uspela v celoti. Pritožbeno sodišče je glede na to, da imata drugo in tretjetožeča stranka istega pooblaščenca, razdelilo stroške, potrebne za pravdo, na pol, kar pomeni, da bi ob 100% uspehu vsaka dobila povrnjenih 3.120,69 EUR. Ker pa je drugotožeča stranka uspela z 51,6%, ji je tožena stranka dolžna povrniti 1.610,28 EUR, tretjetožeči pa je zaradi uspeha v celoti dolžna povrniti 3.120,69 EUR. Pritožbeno sodišče je zato odločitev v tč. III. izreka ustrezno spremenilo (5. alineja 358. čl. ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo 2. odst. 165. v zvezi s 3. odst. 154. člena ZPP. Pritožbeni uspeh drugotožeče stranke je 1%, uspela pa je še glede stranske terjatve (stroškov postopka), zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tudi tretjetožeča stranka je le delno uspela s pritožbo, vendar le glede stranske terjatve (stroškov postopka), ne pa v odločitvi o glavni stvari, zato sama krije svoje pritožbene stroške.