Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta šteli, da v danem primeru ne pride v poštev splošno pravilo o odgovornosti po načelu krivde, ker gre za izjemo po določilih 173. in 174. člena ZOR, ko za škodo, ki nastane zaradi nevarne stvari, objektivno odgovarja njen imetnik. Tudi revizijsko sodišče se strinja z opredelitvijo, da tekoče stopnice v trgovini glede na konkretne okoliščine ustrezajo pravnemu standardu nevarne stvari, saj sta sodišči ugotovili, da so ob vhodu na stopnice opozorila o pravilni vožnji, ker premikajoča se tla očitno vplivajo na ravnotežje.

Tožena stranka bi bila oproščena objektivne odgovornosti, če bi ovrgla domnevo vzročnosti po 173. členu ZOR s tem, da bi dokazala, da tekoče stopnice niso bile vzrok za nastanek škode. Dokazati bi morala višjo silo po prvem odstavku 177. člena ZOR, ali pa bi morala dokazati, da so bili izpolnjeni pogoji za oprostitev odgovornosti po določilu drugega odstavka 177. člena ZOR, po katerem je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je: - škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, - da takega dejanja ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

Ker oškodovancema nihče ne očita krivde, bi morala tožena stranka dokazati izključno krivdo tretjega, to je starejše gospe, močnejše postave, obložene z vrečkami.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati prvotožniku 710.000,00 tolarjev odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 10.000,00 tolarjev od 19.12.1992 dalje, in od zneska 700.000,00 tolarjev od dneva izdaje sodbe do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek drugotožnice, po katerem bi ji morala tožena stranka plačati 15.000,00 tolarjev odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19.12.1992 dalje do plačila, in ji povrniti pravdne stroške. V zvezi s pravdnimi stroški je odločilo, da morata tožnika povrniti toženi stranki 3.825,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe do plačila. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni odgovorna za obratovanje nevarne stvari, ker škodni dogodek izvira iz ravnanja tretjega.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da so tekoče stopnice nevarna stvar in da za škodo, ki nastane iz njenega delovanja, obratovalec odgovarja objektivno. Toda v obrazložitvi sodbe je poudarilo, da je tretja oseba, v konkretnem primeru starejša ženska z nakupovalnimi vrečkami, ki je izgubila ravnotežje, posegla v vzročno zvezo med učinkovanjem stopnic in škodo, ki jo je trpela tožeča stranka. Ker torej škoda izvira iz ravnanja tretje osebe, ki ni bilo predvidljivo in ga tudi ni bilo mogoče preprečiti, tožena stranka ni odgovorna.

Proti sodbi višjega sodišča je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da izhajata iz dejstva, da so stopnice brezhibno delovale in da škoda ne izvira iz delovanja stvari, temveč iz ravnanja tretje osebe. Pri tem napačno tolmačita pravni institut objektivne odgovornosti, po katerem že sama nevarna stvar pomeni povečano nevarnost za okolico. Njeno bistvo je, da se vzročna zveza domneva in da je imetnik prost odgovornosti samo, če dokaže, da je škoda nastala iz delovanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogoče pričakovati (npr. kako povsem neobičajno obnašanje na takem mestu). Padec starejše gospe ni dejanje tretjega, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, zanesljivo pa ni takšno dejanje, ki bi prekinilo vzročno zvezo med delovanjem tekočih stopnic in škodo. Tudi če bi šlo za delno krivdo tretje osebe, bi bilo treba toženo stranko obsoditi na plačilo po določilu četrtega odstavka 177. člena in 414. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) o solidarni odgovornosti in o možnosti regresa enega zavezanca proti drugemu.

Revizija je bila vročena toženi stranki in intervenientki na njeni strani, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92).

Revizija je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja: - da sta se tožnika 19.12.1992 nahajala v kletni etaži in ko sta zapuščala trgovino, je na premične stopnice stopil najprej mladoletni tožnik, ki se je peljal eno stopnico pred tožnico tako, da ga je mati držala za roko, sam pa se je držal še za tekoči ročaj; - da se je eno ali dve stopnici pred njima peljala starejša ženska močnejše postave, ki je bila obložena z nakupovalnimi vrečkami; - da je na pol poti izgubila ravnotežje ter se začela sesedati in padati; - da je padla najprej na tožnika in ga podrla, nato pa še na tožnico; - da je prodajalka ustavila stopnice in rešila otroka izpod gospe močnejše postave; - da dogodka ni povzročilo nepravilno delovanje tekočih stopnic, ki so imele ob vstopu nanje tudi vse opozorilne znake o pravilni uporabi stopnic.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje uporabili določila ZOR, ki za nastanek odškodninske obveznosti zahtevajo kumulativni obstoj naslednjih elementov: protipravnega oz. škodnega dejanja, škode, vzročne zveze med prvim in drugim ter odgovornosti tožene stranke.

Protipravnost poškodovanja zdravja in premoženja tožnikov je očitna.

V zvezi z odgovornostjo tožene stranke sta sodišči prve in druge stopnje šteli, da v danem primeru ne pride v poštev splošno pravilo o odgovornosti po načelu krivde, ker gre za izjemo po določilih 173. in 174. člena ZOR, ko za škodo, ki nastane zaradi nevarne stvari, objektivno odgovarja njen imetnik. Tudi revizijsko sodišče se strinja z opredelitvijo, da tekoče stopnice v trgovini glede na konkretne okoliščine ustrezajo pravnemu standardu nevarne stvari, saj sta sodišči ugotovili, da so ob vhodu na stopnice opozorila o pravilni vožnji, ker premikajoča se tla očitno vplivajo na ravnotežje. Res je sicer, da je tožena stranka redno pregledovala tekoče stopnice; da je uporabljala varnostne naprave, ki delujejo tako, da jih vsaka napaka takoj ustavi; in da je ob vhodu na stopnice z znaki v skladu z evropskimi merili opozarjala uporabnike na nevarnost in na pravilno vožnjo. Toda s tem je izključila le svojo krivdo, ne pa tudi objektivne odgovornosti za škodo.

Le-te bi bila tožena stranka oproščena, če bi ovrgla domnevo vzročnosti po 173. členu ZOR s tem, da bi dokazala, da tekoče stopnice niso bile vzrok za nastanek škode. Dokazati bi morala višjo silo po določilu prvega odstavka 177. člena ZOR, ali pa bi morala dokazati, da so bili izpolnjeni pogoji za oprostitev odgovornosti po določilu drugega odstavka 177. člena ZOR, po katerem je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je: - škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, - da takega dejanja ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

Tožnikoma, ki zatrjujeta škodo, nihče ne očita, da bi se po stopnicah nepravilno peljala. Ker so tudi tekoče stopnice pravilno delovale, logično sledi, da ne bi trpela škode, če ne bi v dogajanje posegla tretja oseba: starejša gospa močnejše postave, obložena z vrečkami.

Razlog, da je ta gospa padla in njeno izključno krivdo za padec, bi morala dokazati tožena stranka. Možno je, da je neznana gospa padla zaradi nečesa nepričakovanega (npr. nenadne slabosti), možno pa je tudi, da je padla zato, ker je bila obložena z vrečkami, ki jih je kupila pri toženi stranki in je izgubila ravnotežje, ker se ni pravilno vozila po stopnicah. Če je temu tako, dogodek ni nepričakovan in ni neodklonljiv, saj bi tožena stranka morala pričakovati, da se kupci s polnimi rokami ne bodo držali za tekoči ročaj. Tako pričakovano dejanje tudi ni neodklonljivo, saj bi tožena stranka npr. lahko izdajala vse nakupljeno blago skupaj, na enem mestu in to pri izhodu iz trgovine ali bi kako drugače preprečila vožnjo ljudi, ki se ne morejo držati za tekoči držaj stopnic.

Ker tožena stranka kot imetnik nevarne stvari ni dokazala, da je šlo za nepričakovan in neodklonljiv dogodek, ni izpolnjen eden od predpisanih pogojev za oprostitev odgovornosti tožene stranke, ki odgovarja po načelu vzročnosti (173. člen ZOR). In če se tožena stranka povsem ne ekskulpira, je odgovorna, čeprav je za škodo deloma kriv tudi kdo tretji. Zanjo odgovarja oškodovancema nerazdelno z njim (četrti odstavek 177. člena ZOR), vprašanje morebitne krivde enega od njiju za nastanek škode pa se lahko rešuje samo v regresni pravdi med odgovornima osebama (primerjaj B. Strohsack: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II, ČZ Uradni list, Ljubljana 1990, str. 115).

Ob tem revizija pravilno opozarja, da tretja oseba ni pretrgala vzročne zveze med učinkovanjem tekočih stopnic, kot nevarne stvari, in škodo tožnikov, kot je zmotno menilo drugostopenjsko sodišče, ki je hkrati zapisalo, da je starejša oseba močnejše postave, ki se je z vrečkami v rokah peljala po stopnicah pred tožnikoma, omahnila po stopnicah, ker je izgubila ravnotežje. Iz ugotovljenih dejstev namreč izhaja, da se je tretja oseba prav tako peljala po tekočih stopnicah, torej je bila tudi ona izpostavljena delovanju nevarne stvari, ki je vplivala na ravnotežje. Zato je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko jo je obravnavalo kot nekoga, ki je deloval izven sfere nevarne stvari. Vsa veriga ugotovljenih dejstev namreč ne izključi domnevne vzročnosti imetnika nevarne stvari (po določilu 173. člena ZOR) in oškodovanca morata dokazati poleg dejstva nevarne stvari le še nastanek škode. Tej pa sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni posvetilo ustrezne pozornosti, tako da njen obseg ni bil ugotovljen, pri nepremoženjski škodi ni bilo odločeno o pravici do denarne odškodnine in višina odškodnine ni bila določena.

Ker torej sodišči prve in druge stopnje nista pravilno uporabili materialnega prava in zaradi tega nista v popolni meri ugotovili dejanskega stanja, ki je potrebno za odločitev o tožbenih zahtevkih tožnika in tožnice, je revizijsko sodišče po določilu 395. člena ZPP ugodilo reviziji, razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrnilo prvemu sodišču, ki naj v novem postopku ponovno zasliši pravdni stranki, z izvedencem medicinske stroke in potrebnimi poizvedbami ugotovi manjkajoče okoliščine v zvezi z že opisanimi štirimi elementi, ki morajo biti podani za nastanek odškodninske obveznosti, in naj v zadevi ponovno odloči.