Jedro

Toženkin namen ni bilo gnojenje, temveč nagajanje tožeči stranki zaradi domnevno nezakonitega opravljanja turistične dejavnosti. Ob takšnih dejstvih je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da onesnaženje nepremičnine tožeče stranke z usmrajenim kurjim perjem predstavlja nedovoljeno imisijo (75. člen SPZ), ravnanje toženke pa protipravno vznemirjanje lastninske pravice. Tožeča stranka ima zato na podlagi drugega odstavka 99. člena SPZ v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ pravico zahtevati povrnitev povzročene škode v višini stroškov, ki so ji nastali zaradi odstranjevanja kurjega perja.

Za odločitev v obravnavanem civilnopravnem razmerju je nepomembno, ali je tožeča stranka zadostila javnopravnim zahtevam za opravljanje turistične dejavnosti. Morebitna nezakonita gradnja objektov in nedovoljeno opravljanje dejavnosti toženki ne dajeta pravice do enostranskih in samovoljnih posegov v lastninsko pravico tožeče stranke.

Morebitno nedovoljeno opravljanje turistične dejavnosti je v naravno-vzročnem smislu sicer lahko sopovzročilo nastanek škode zaradi odstranjevanja kurjega perja, ni pa pomenilo niti pomembnega niti samostojnega vzroka zanjo. Takšen vzrok je predstavljalo nedopustno ravnanje toženke, ki je s šikanoznim namenom ob zemljišče tožeče stranke deponirala gnoj pomešan s kurjim perjem.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 514,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 12. 9. 2016 do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, pri čemer obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožeča stranka v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj glede znižanja urne postavke obstaja nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob uporabi prostega preudarka za polovico znižalo zahtevano urno postavko. Tožeča stranka v petek zvečer ni mogla najti drugih delavcev, zato je za čiščenje perja angažirala svoje zaposlene, ki tako niso mogli opravljati svojega rednega dela. Tožeča stranka je opravljeno delo delavcem obračunala po postavki, ki jo prejemajo kot delavci E. Pri ugotavljanju višine urne postavke je sicer dopustna uporaba pooblastila iz 216. člena ZPP, vendar mora biti prosti preudarek celovito vsebinsko napolnjen in skladen z načelom enakosti, medtem ko sodišče prve stopnje znižanja urne postavke ni obrazložilo in utemeljilo.

4. Toženka v pritožbi navaja, da imata zemljišči pravdnih strank status kmetijskih zemljišč. Toženka je pognojila svoje zemljišče, kot to že dolga leta počnejo vsi okoliški kmetje. Gnojenje kmetijskih zemljišč je ustaljen način njihovega vzdrževanja in kolobarjenja, zato je nerazumljiva in nelogična ocena sodišča, da je šlo za neobičajno gnojenje. Tožeča stranka je na dan gnojenja na svojem zemljišču izvajala turistično dejavnost, za katero nima potrebnih upravnih dovoljenj. Če te dejavnosti ne bi opravljala, ne bi bilo imisijskih motenj, saj drugih sosedov gnojenje ni motilo.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo toženke in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

7. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, saj tožeča stranka uveljavlja denarno terjatev, ki ne presega zneska 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo nekatera posebna pravila, ki omejujejo procesne pravice strank. Eno od njih je vsebovano v prvem odstavku 458. člena ZPP, po katerem se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da v pritožbi zoper končno odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni več mogoče izpodbijati, razen če bi bilo nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP).

8. Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ocena sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s predloženim obračunom ni v celoti dokazala višine zahtevka, ne predstavlja takšnega nasprotja.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: - tožeča stranka je lastnica nepremičnin, na katerih je urejeno turistično naselje E.; - toženka je lastnica nepremičnine, ki meji na to naselje in v naravi predstavlja travnik; - celotno območje je podeželsko, kmetijska dejavnost je običajna; - v petek dne 9. 9. 2016 je M. M. ob prisotnosti toženke na njeno nepremičnino pripeljal večjo količino gnoja, pomešanega s perutninskim perjem in ga nasul v dolžini nekaj metrov vzdolž ograje E.; - pred tem toženka svojega zemljišča ni gnojila na tak način, prav tako ni izkazala potrebe za takšno gnojenje v konkretnem primeru; - zaradi vetra se je kurje perje prepojeno z vonjem po gnoju razletelo po površini E. in povzročalo močan smrad; - toženka je vedela, da je turistično naselje polno obiskovalcev ter da se bo konec tedna v njem odvijala prireditev D.; - z načinom gnojenja je želela tožeči stranki nagajati, ker se ne strinja, da na svojem zemljišču opravlja turistično dejavnost; - okoliški kmetje v primeru gnojenja s kurjimi iztrebki gnoj že isti ali pa naslednji dan raztrosijo in vdelajo v zemljo; - če bi toženka gnojila na tak način, bi nenadzorovano letenje perja in smrad preprečila; - tožeča stranka je morala zaradi preprečitve smradu angažirati svoje zaposlene, da so pobirali kurje perje, zato je upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji s tem nastali; - dela so se izvajala v soboto, nedeljo in ponedeljek, delavci so za čiščenje potrebovali 63 ur; - tožnica ni v celoti zmogla dokaznega bremena glede višine zahtevka; - zahtevana urna postavka v višini 14,00 oziroma 21,00 EUR je previsoka; - ob uporabi prostega preudarka primerna višina urne postavke znaša polovico tega zneska.

10. Iz ugotovljenih dejstev, na katera je pritožbeno sodišče vezano, je že razvidna neutemeljenost toženkinih navedb, da je gnojila na krajevno običajen način. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da kmetje v primeru gnojenja s kurjimi iztrebki pognojijo celotno površino zemljišča in gnoj v najkrajšem možnem času vdelajo v zemljo, s čimer preprečijo pretiran smrad in raznos perja. V nasprotju s tem je toženka gnoj nasula na kup ob meji z nepremičnino tožeče stranke in ga tam pustila. Ob tem se je morala zavedati, da bo veter kurje perje prepojeno s smradom raznesel po turističnem naselju v času, ko je bilo zaradi prireditve v njem veliko gostov. Prav tako se je morala zavedati, da bo tožeča stranka prisiljena ukrepati ter perje odstraniti. Še več. Toženkin namen sploh ni bilo gnojenje, temveč nagajanje tožeči stranki zaradi domnevno nezakonitega opravljanja turistične dejavnosti. Ob takšnih dejstvih je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da onesnaženje nepremičnine tožeče stranke z usmrajenim kurjim perjem predstavlja nedovoljeno imisijo (75. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ), ravnanje toženke pa protipravno vznemirjanje lastninske pravice. Tožeča stranka ima zato na podlagi drugega odstavka 99. člena SPZ v zvezi s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pravico zahtevati povrnitev povzročene škode v višini stroškov, ki so ji nastali zaradi odstranjevanja kurjega perja.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je za odločitev v obravnavanem civilnopravnem razmerju nepomembno, ali je tožeča stranka zadostila javnopravnim zahtevam za opravljanje turistične dejavnosti. Morebitna nezakonita gradnja objektov in nedovoljeno opravljanje dejavnosti toženki ne dajeta pravice do enostranskih in samovoljnih posegov v lastninsko pravico tožeče stranke. Vse do zaključka inšpekcijskih postopkov mora obstoječe stanje upoštevati ter lastninsko pravico izvrševati obzirno in na način, ki prekomerno ne obremenjuje tožeče stranke. Svoje zemljišče še vedno lahko gnoji, ne sme pa pod krinko njegovega vzdrževanja tožnici nagajati in ji namerno povzročati škode.

12. V zvezi z navedbami toženke, da je škoda tožeči stranki nastala zaradi nedovoljenega opravljanja turistične dejavnosti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vsi vzroki, ki so v naravnem smislu (so)prispevali k nastanku škode, niso pravno pomembni. Pravno relevantna vzročna zveza je podana šele, če je izpostavljeni naravni vzrok dovolj pomemben in samostojen v odnosu do povzročene škode. Morebitno nedovoljeno opravljanje turistične dejavnosti je v naravno-vzročnem smislu sicer lahko sopovzročilo nastanek škode zaradi odstranjevanja kurjega perja, ni pa pomenilo niti pomembnega niti samostojnega vzroka zanjo.1 Takšen vzrok je predstavljalo nedopustno ravnanje toženke, ki je s šikanoznim namenom ob zemljišče tožeče stranke deponirala gnoj pomešan s kurjim perjem.

13. Tožeča stranka nasprotuje znižanju zahtevane urne postavke, vendar je tudi njena pritožba neutemeljena. V pritožbenih navedbah namreč spregleda, da je uporaba prostega preudarka (prvi odstavek 216. člena ZPP) posledica ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka substancirano ugovarjala višini tožbenega zahtevka, sama pa s predloženim obračunom čiščenja perja (A5) dokaznega bremena glede tega, kakšna višina zahtevka bi bila utemeljena, ni v celoti zmogla. Ker ugotovitvi o nedokazanosti zahtevane urne postavke tožeča stranka obrazloženo ne nasprotuje, je sodišče prve stopnje z uporabo prostega preudarka ravnalo v njeno korist, saj bi bila druga možnost zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da toženka metodi izračuna škode in znesku urne postavke ne nasprotuje, pritožbeno sodišče v odločitev o določitvi višine odškodnine po prostem preudarku ne more poseči. 14. Sodišče prve stopnje je prosti preudarek zadostno vsebinsko utemeljilo. Pojasnilo je, da je zahtevana urna postavka pretirana, ker so delo opravljali delavci tožeče stranke namesto svojega siceršnjega dela, hkrati pa pobiranje perja ne zahteva nobene kvalifikacije. Zahtevano urno postavko je primerjalo z minimalno bruto urno postavko za študentsko delo in ob tej primerjavi ocenilo, da je vtoževani znesek pretiran in da primerna urna postavka znaša 7,00 EUR oziroma za nedeljsko delo 10,50 EUR. Tožeča stranka navedenim razlogom obrazloženo ne nasprotuje, pa tudi pritožbeno sodišče jih ocenjuje za razumne in prepričljive. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožnici plačati polovico vtoževanega zneska, je zato pravilna.

15. Ker v pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Obe stranki sta s pritožbama propadli, navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo pa niso bile takšne, da bi prispevale k lažji ali hitrejši odločitvi o pritožbi, zaradi česar teh stroškov ni mogoče upoštevati kot potrebnih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 735/2011 z dne 9. 3. 2011.