Jedro

Utemeljene so pritožbene navedbe, da v okoliščinah konkretnega primera dejanski stan iz 33. člena ZSVarPre ni izpolnjen, zato tožnik ne more biti upravičen do izredne denarne socialne pomoči za nakup kurilnega olja.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da tožnik v postopku ni prerekal višine dohodkov v relevantnem obdobju. Kot sporno se ni izpostavilo niti vprašanje, ali bi bilo treba bivšo ženo (kot zunajzakonsko partnerko) šteti za družinskega člana. Sodišče prve stopnje bi moralo neprerekana dejstva šteti za priznana (214. člen ZPP), ne pa iz teh razlogov zadevo vračati v ponovno upravno reševanje.

Tožnik je vložil vlogo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči in ne varstvenega dodatka. Zato upravni organ v predsodnem postopku ni bil dolžan ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev pravice do varstvenega dodatka, kot napotuje sodišče prve stopnje.

Tudi dejstvo, da je bil tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči, za predmetni postopek ni bistveno. Upravičenost do brezplačne pravne pomoči namreč ne odraža materialne ogroženosti, ki je podlaga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 8. 4. 2019 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 10. 1. 2019 ter priznanje izredne denarne socialne pomoči se zavrne."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 4. 2019 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 10. 1. 2019 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna izdati novo upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, in da stroški tožnika bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V spornem obdobju je znašal osnovni znesek minimalnega dohodka 392,75 EUR. Ugotovljeni dohodki tožnika v relevantnem obdobju so presegali višino navedenega zneska, zato pri njem ni bilo mogoče ugotoviti materialne ogroženosti, kot je to zmotno ugotovilo sodišče in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno je tudi zaključilo, da se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti, ker je bil v osebnem stečaju, zaradi česar je bilo njegovo razpolaganje z mesečnim dohodkom bistveno omejeno. Izpostavlja odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 60/2020 z dne 19. 1. 2021, iz katere izhaja, da postopek osebnega stečaja ne vpliva na uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Višina dohodkov, ki jih je tožnik kljub osebnemu stečaju prejemal, je bila takšna, da ni možen zaključek, da bi se v spornem obdobju znašel v položaju materialne ogroženosti. Sodišče zaključuje, da ni jasno razvidno, na podlagi katerih listinskih dokazov je prišla do ugotovitev o dohodkih tožnika, upoštevaje da so bili dohodki tožnika pridobljeni 10. 1. 2019 in da naj ne bi pridobila treh pokojninskih odrezkov. Centri za socialno delo (CSD) pri vodenju postopka uporabljajo informacijski sistem preko katerega pridobivajo podatke o vlagateljih in njihovih povezanih osebah. CSD je podatke o dohodkih tožnika od FURS prejel 10. 1. 2019 za obdobje treh mesecev pred vložitvijo vloge. Upravnemu organu ni treba pridobiti treh pokojninskih odrezkov, ker ta-iste podatke pridobi iz uradnih evidenc. Tožnik je priložil vlogi obvestilo ZPIZ, iz katerega izhaja, da znaša njegova pokojnina 871,35 EUR, izplačuje pa se mu 640,52 EUR. V vlogi je navedel, da ima invalidsko pokojnino, od katere prejme 640,00 EUR. V sodnem postopku ni prerekal višine dohodkov. Dohodki so bili pravilno ugotovljeni, sodišče pa je kljub temu ugotovilo, da temu ni bilo tako. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) v povezavi z drugim odstavkom 214. člena ZPP. Tožnik mora tudi v socialnem sporu navesti zakaj meni, da je določena odločitev napačna, ne glede na 61. in 62. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih2 (ZDSS-1), in navedeni načeli ne moreta v celoti nadomestiti trditvenega in (ali) dokaznega bremena. Če bi tožnik kakorkoli prerekal upoštevano višino mesečnih dohodkov, bi se lahko do tega opredelila. Sodišče je odločilo mimo določb 7. in 212. člena ZPP, s čimer je bila storjena kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Storjena je kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ji očita, da naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno v delu, kako je prišla do zaključka o tem, da je tožnikova bivša žena prispevala k stroškom stanovanja in nabavi kurilnega olja oziroma ali je navedeno tudi resnično izvrševala. Tožnik temu ni nasprotoval. Prav tako naj bi bila dolžna pridobiti podatke o lastnih dohodkih tožnika oziroma družine, v kolikor bi se izkazalo, da še vedno živi z bivšo ženo. Vprašanje, ali naj bi živel sam oziroma z bivšo ženo (očitno sodišče meni, da bi morali raziskati, ali sta tožnik in njegova bivša žena zunajzakonska partnerja), se sploh ni omenjalo oziroma izpostavljalo.

Stališče sodišča, da naj bi na materialno ogroženost nakazovalo dejstvo, da je tožnik upravičenec do brezplačne pravne pomoči, je materialnopravno zmotno. Meja za upravičenost do brezplačne pravne pomoči je mesečni dohodek v višini dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Upravičenost do brezplačne pravne pomoči ne more nakazovati na materialno ogroženost kot pogoj za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. Sodišče je zavzelo stališče, da stroški kurjave oziroma kurilnega olja sodijo med dobrine, ki so zajete v varstveni dodatek in ne predstavljajo izrednega stroška, zato ni izpolnjen pogoj za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. Razlogi o odločilnih dejstvih so med seboj v nasprotju, s čimer je storjena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je kršilo določbe postopka tudi s tem, ko je upravnemu organu naložilo, da naj podrejeno odloči o pravici do varstvenega dodatka. S tem je prekoračilo pristojnosti. O pravici se odloči na podlagi vloge upravičenca, ki je ni bilo. Tožnik do varstvenega dodatka v spornem obdobju ne bi bil upravičen, saj je presegal cenzus za dodelitev te pravice. Gre za sodbo presenečenja, saj je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, na katero tožena stranka ni mogla računati. Sodišče je upravnemu organu naložilo, da naj bo pozoren na dejstvo, da je tožnik v težkem osebnem, zdravstvenem in premoženjskem stanju, o čemer se je opredelil na naroku za vrnitev v prejšnje stanje. Narok za vrnitev v prejšnje stanje je namenjen obravnavi predloga za obnovo postopka, ne pa odločanju o siceršnjem predmetu spora. Zato se ni moč sklicevati na navedbe, podane na naroku za vrnitev v prejšnje stanje. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Ni kriv, da se je znašel v položaju materialne ogroženosti in izpolnjuje pogoje za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. 4. Pritožba je utemeljena.

5. S sklepom opr. št. Psp 246/2021 z dne 16. 3. 2022 je pritožbeno sodišče že obravnavalo predmetno zadevo glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje in v razveljavitvenem sklepu prvostopenjskemu sodišču naložilo, da mora ponovno presoditi, ali je tožnikova skrbnica odvetnika pooblastila za zastopanje, ali je odvetnik tožnika obvestil o glavni obravnavi in ali je tožnik vabilo na narok dne 25. 8. 2021, na katerem je bila tožba umaknjena, prejel šele po opravljeni obravnavi. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 14. 6. 2022 ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, razveljavilo pravdna dejanja odvetnika in v nadaljevanju postopka izdalo izpodbijano sodbo.

6. Po preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere se na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Vendar je pred sodiščem prve stopnje prišlo do kršitve prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka, in posledično zmotne uporabe materialnega prava.

7. Predmet sodno socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 8. 4. 2019, s katero je zavrnjena tožnikova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo z dne 10. 1. 2019. S slednjo je CSD ugotovil, da stroški kurjave predstavljajo redne stroške preživljanja, da tožnik z lastnimi dohodki v večjem znesku presega osnovni znesek minimalnega dohodka, da biva v hiši skupaj z bivšo ženo, da se stroški delijo in zato do izredne denarne socialne pomoči ni upravičen.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 33. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih3 (ZSVarPre). Ta določa, da se kot posebna oblika denarne socialne pomoči lahko dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla vplivati ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali z lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Za dodelitev izredne denarne socialne pomoči mora biti izpolnjen vsaj eden od alternativno predpisanih pogojev.

Pri materialni ogroženosti gre za pravni standard, ki se ugotavlja glede na okoliščine vsakega posameznega primera. O izredni denarni socialni pomoči organ v skladu z drugim odstavkom 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku4 (ZUP) odloča v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Gre za diskrecijsko odločanje.

Dodeljena izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, do katere je prišlo zaradi nastalih izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje, pa jih samska oseba z lastnimi dohodki ne more pokriti. V vsakem konkretnem primeru je potrebno ugotoviti, ali je vlagatelj materialno ogrožen, in ali se je v takšnem položaju znašel iz razlogov, na katere ni mogel ali ne more vplivati, oziroma ali ima izredne stroške za preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti.

Šteje se5, da se samska oseba lahko preživlja, če ima na razpolago sredstva v višini minimalnega dohodka določenega v 8. členu ZSVarPre. Minimalen dohodek se usklajuje po Zakonu o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (ZUTPG). V relevantnem obdobju je minimalen dohodek znašal 392,75 EUR.

9. Utemeljene so pritožbene navedbe, da v okoliščinah konkretnega primera dejanski stan iz 33. člena ZSVarPre ni izpolnjen, zato tožnik ne more biti upravičen do izredne denarne socialne pomoči za nakup kurilnega olja. Tožnik je pokojnino v višini 871,35 EUR mesečno, zaradi osebnega stečaja, prejemal v višini 640,52 EUR, kar izhaja iz pokojninskega obvestila. Da bi razpolagal z nižjim dohodkom tožnik ni zatrjeval. Ravno nasprotno. Izrecno je zatrjeval, da jo zaradi osebnega stečaja prejema le v višini 640,00 EUR in je samska oseba.

CSD si je podatke o dohodkih tožnika pridobil na podlagi 51. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev6 (ZUPJS) iz uradnih evidenc podatkov. Ti podatki so bili pridobljeni na dan 10. 1. 2019 in so se ugotavljali za obdobje treh mesecev pred vložitvijo vloge, zato pridobivanje treh pokojninskih odrezkov ni bilo potrebno.

10. Tožena stranka v pritožbi nadalje utemeljeno izpostavlja, da tožnik v postopku ni prerekal višine dohodkov v relevantnem obdobju. Kot sporno se ni izpostavilo niti vprašanje, ali bi bilo potrebno bivšo ženo (kot zunajzakonsko partnerko) šteti za družinskega člana.7 Sodišče prve stopnje bi moralo neprerekana dejstva šteti za priznana (214. člen ZPP), ne pa iz teh razlogov zadevo vračati v ponovno upravno reševanje. S tem je prišlo do bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki vpliva na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe.

11. Tožnik uveljavlja izredne stroške, ki niso drugačni od tistih, za katere je namenjen varstveni dodatek. Z varstvenim dodatkom se krijejo stroški, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju (stroški z vzdrževanjem stanovanja, nadomeščanjem trajnih potrošnih dobrin ipd.) in niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb (tretji odstavek 4. člena ZSVarPre). Po sodni praksi pritožbenega sodišča se kurilno olje uvršča med stroške, za katere je namenjen varstveni dodatek.8 Kljub temu tožnik pri uveljavljanju izredne denarne socialne pomoči ni izkazal takšnih stroškov, ki jih z lastnim dohodkom, s katerim je razpolagal, ne bi mogel pokriti. Ni mogoče niti zaključiti, da se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti iz razlogov, na katere ni oziroma ne more vplivati.

Pravice iz javnih sredstev se uveljavljajo z vlogo (35. člen ZUPJS). Tožnik je vložil vlogo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči in ne varstvenega dodatka. Zato upravni organ v predsodnem postopku ni bil dolžan ugotavljati ali tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev pravice do varstvenega dodatka, kot napotuje sodišče prve stopnje. Predmet sodno socialnega spora sta izpodbijani upravni odločbi, ki se nanašata na izredno denarno socialno pomoč (63. člen ZDSS-1).

12. Tudi dejstvo, da je bil tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči za predmetni postopek ni bistveno. Upravičenost do brezplačne pravne pomoči namreč ne odraža materialne ogroženosti, ki je podlaga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. Cenzus za dodelitev brezplačne pravne pomoči je višina dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči9 (ZBPP)), medtem ko se po ustaljeni sodni praksi za dodelitev izredne denarne socialne pomoči upošteva višina (enega) osnovnega zneska minimalnega dohodka.

13. Ker je tožnik, kljub osebnemu stečaju, mesečno še vedno prejemal dohodek v višini 640,52 EUR, njegova materialna ogroženost po 33. členu ZSVarPre ni izkazana. Ugotovitvi upravnega organa, da si stroške nakupa kurilnega olja deli skupaj z bivšo ženo tožnik ni nasprotoval. Tudi v primeru, da bi stroške nakupa nosil sam, ne bi pomenilo, da je upravičen do izredne denarne socialne pomoči, saj so bili dohodki s katerimi je razpolagal za 247,77 EUR višji od minimalnega dohodka. Do drugačne odločitve ne morejo pripeljati niti navedbe tožnika na naroku za vrnitev v prejšnje stanje, da je v težkem osebnem, zdravstvenem in premoženjskem stanju. Ob tem je dodati, da je tožnika kot poslovno nesposobno osebo tako v predsodnem kot sodnem postopku pravilno zastopala skrbnica. Zato kakšnega drugega posebnega varstva iz tega razloga ne more biti deležen.

14. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 358. členom ZPP spremenilo tako, da je na podlagi 81. člena ZDSS-1 zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb z dne 10. 1. 2019 in 8. 4. 2019 ter priznanje izredne denarne socialne pomoči. 15. Izrek o stroških sodnega postopka je odpadel, saj jih tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni priglasil. 1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. 3 Ur. l. RS, št. 61/2010 in nasl. 4 Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl. 5 Glej npr. Psp 49/2021. 6 Ur. l. RS, št. 62/2010 in nasl. 7 Tožnik je izrecno navedel, da je samski in prejema dohodek v višini 640,00 EUR. 8 Glej npr. Psp 315/2018, Psp 89/2018. 9 Ur. l. RS. št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo in nasl.