Jedro

Na nepremičninah, ki so družbena lastnina (prej splošno ljudsko premoženje), se lastninska pravica ni mogla priposestvovati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je na podlagi potrdila Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 27.3.1946, ki je odločba državnega organa, A. Z. pridobil lastninsko pravico na nepremičninah vl. št. 376 k.o... Drugi in tretji toženi stranki je naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. V presežku glede gozdov parc. št. 969 in 970 vl. št. 377 k.o... je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine glede vseh spornih nepremičnin zoper prvo toženo stranko. Potrdilo z dne 27.3.1946 je štelo za odločbo državnega organa. Na vseh parcelah, navedenih v tem potrdilu, je A. Z. pridobil lastninsko pravico. Ne glede na to pa je sporne nepremičnine, ki so navedene v potrdilu, tudi priposestvoval. Proti tej sodbi sta se pritožili tožeča in prva tožena stranka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil pravni prednik prve toženke A. B. razlaščen dne 8.4.1946, odločba je bila izdana dne 28.5.1946, pravnomočna pa je postala 16.2.1948. Zato pomeni potrdilo z dne 27.3.1946 zgolj evidenco želja agrarnega interesenta. Potrdilo tudi po obliki in vsebini ni odločba in je le ena od možnih listin, ki jih je v 33. členu predvideval Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji. Tudi priposestvovanja ni bilo. To ni moglo teči na škodo splošnega ljudskega premoženja oziroma družbene lastnine, poleg tega tožničin oče ni bil v dobri veri glede lastništva spornih parcel. Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku ugodi.

Poudarja, da je v potrdilu navedeno, da se A. Z. dodeljujejo parcele na podlagi 17. in 18. člena Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji. Potrdilo je izdal državni organ, ki je bil pristojen za dodelitev zemlje. Sklicuje se na teorijo realizacije, po kateri je zaradi izpolnitve obveznosti listina veljavna, čeprav ni izdana v predpisani obliki. Navaja, da so njeni pravni predniki zemljo uživali od leta 1946 dalje. Tam so zgradili razne objekte. Pravnega prednika tožnice je gotovo šteti za dobrovernega posestnika. Družbena lastnina ni ovira za priposestvovanje, saj so imele nepremičnine znanega nosilca uporabe.

Revizija je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (v nadaljevanju ZARK) je bila agrarnim interesentom zemlja dodeljena iz zemljiškega sklada (1., 14., 17. in 18 člen ZARK), v zemljiški sklad pa so prešle nepremičnine in kmetijski inventar, ki so bili z razlastitvijo odvzeti prejšnjim lastnikom (6. in 14. člen ZARK). To pomeni, da zemlja ni mogla biti dodeljena interesentom prej, kot je bila razlaščena prejšnjim lastnikom in prenešena v zemljiški sklad. Sporne nepremičnine so lahko prešle v zemljiški sklad šele po pravnomočnosti razlastitve, to je po 16.2.1948. Pred tem pa po ZARK niso mogle biti dodeljene agrarnim interesentom. To pojasnjuje vsebino potrdila z dne 27.3.1946, ki je naslovljeno na Komisijo za podelitev zemlje in napoveduje končno dodelitveno odločbo. Ta listina že glede na svoj datum ne more predstavljati odločbe o dodelitvi zemlje. To pa ni niti po svoji vsebini, niti po obliki. Dodelitvena odločba bi morala po 25. členu ZARK vsebovati tudi ceno zemljišča, ki jo morajo plačati upravičenci. Vsebovati bi morala določbo o vknjižbi lastninske pravice na ime upravičenca (2. člen) in upoštevati bi morala s tem zakonom določeni zemljiški maksimum (18. člen). Vsega tega v obravnavanem potrdilu ni. Zato je pravilno stališče sodbe druge stopnje, da potrdilo z dne 27.3.1946 ni odločba in da pravni prednik tožnice A. Z. na podlagi tega potrdila ni pridobil lastninske pravice na spornih zemljiščih.

Tožeča stranka se sklicuje tudi na priposestvovanje. Toda na nepremičninah, ki so družbena lastnina (prej splošno ljudsko premoženje), se lastninska pravica ni mogla priposestvovati (29. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Ne glede na to sodba druge stopnje ugotavlja, da prednik tožnice A. Z. ni bil v dobri veri glede lastništva na spornih nepremičninah. Na ugotovitve o dejstvih, ki so podlaga za tako presojo, je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Dobrovernost pa je pogoj za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem (28. člen ZTLR in prej pravno pravilo par. 326 in 1463 ODZ).

Tožeča stranka v reviziji navaja še, da je investirala v sporne nepremičnine. Te trditve nimajo vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka, kakršnega je postavila tožeča stranka v tej pravdi. Zato bo morala vprašanja v zvezi s tem reševati posebej.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).