Jedro

Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je obdolženec državljan članice Evropske unije in v zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da državljanstvo članice EU ni okolišina, ki bi avtomatsko negirala obdolženčevo begosumnost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje med drugim tudi zoper obdolženega A. A. podaljšalo pripor iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), za dva meseca in sicer do vključno 26. 10. 2023 do 13.50 ure.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava (torej kršitev kazenskega zakona) in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor ne podaljša, temveč odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo begosumnost in ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebno pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Obdolženemu B. B. in A. A., se očita, da naj bi še z najmanj enim neznanim sostorilcem kot člana hudodelske združbe, tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo in bivanje v njej, nezakonito spravila čez mejo na ozemlje Republike Slovenije ter jih po ozemlju Republike Slovenije tudi prevažala. Glede na razloge v točki 11 pritožbeno izpodbijanega sklepa, ko naj bi bila v vozilu uporabljena tudi voznikova kartica obdolženega A. A. ziroma ko naj bi bili izmenjaje se uporabljeni voznikovi kartici obeh znanih obdolžencev, ki sta v tem kazenskem postopku ter upoštevaje izpovedbe tekom nujnih preiskovalnih dejanj zaslišanih tujcev, ko so izpostavili, da sta jih v tujini sprejeli dve osebi in da sta bili dve osebi navzoči tudi, ko je intervenirala policija, ne more biti dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da je na ravni utemeljenega suma dokazano sodelovanje tudi obdolženega A. A., na način, ki je opisan v sklepu o uvedbi preiskave. Glede na v sklepu o uvedbi preiskava opisano dejavnost članov hudodelske združbe, ko očitek kriminalnega delovanja ni koncentriran zgolj na samo upravljanje z motornim vozilom, je odveč pritožbena polemika v zvezi z določanjem kraja storitve kaznivega dejanja in s krajevno veljavnostjo slovenskega kazenskega zakona. Ob tem, ko pritožba ne negira navarnosti prevoza, kateri so bili tujci izpostavljeni, pritožba ne more biti uspešna v plasiranju teze, da so vendar tujci sami pristali na takšen način prevoza. Na stopnji utemeljenega suma je tako moč tudi po sodbi pritožbenega sodišča zaključiti, ne le, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil kot član hudodelske združbe, temveč tudi, da je bila z njegovim ravnanjem povzročena nevarnost za življenja ali zdravje ljudi. Končno pa ne more biti dvoma v zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu, da je bilo ravnanje obdolžencev motivirano s pridobitvijo premoženjske koristi zase ali za koga drugega, ko so vendar vsi zaslišani tujci izpostavili, da je bilo in koliko je bilo treba za njihovo migracijo plačati. Tako pritožbi ni moč priznati uspeha v izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o danosti utemeljenega suma.

6. Ob očitku, da naj bi obdolženec sodeloval pri spravljanju v Republiko Slovenijo kar 19 tujcev, ni moč slediti pritožbeni tezi, da naj ne bi šlo za veliko kriminalno količino. Pritožba očitno s tem izpodbija zaključek o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, ko izpostavlja, da ena od objektivnih okoliščin, ki so relevantne za ponovitveno nevarnost, torej teža kaznivega dejanja, naj ne bi bila izkazana. Predpisana kazenska sankcija je eden od pokazateljev teže kaznivega dejanja. V konkretnem primeru pa na težo kaznivega dejanja kaže zlasti obseg obdolžencu očitane kriminalne količine, zaradi česar ne more biti dvoma, da ta in ostale pritožbeno neproblematizirane objektivne okoliščine, v povezavi z okoliščinami, ki se nanašajo na obdolženčevo osebnost, dajejo zanesljivo podlago za sklep o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Odveč je pa seveda pritožbena razprava o tem, kakšne kazni oziroma sankcije se običajno izrekajo za kazniva dejanja, kakršno se očita tudi obdolžencu. Tako dvoma v zaključek sodišča prve stopnje o ponovitveni nevarnosti ne more biti.

7. Pritožba pa ne more biti uspešna niti v izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o obdolženčevi begosumnosti. Sodišče je v točki 15 izpodbijanega sklepa nanizalo konkretne okoliščine, ki kažejo na nevarnost obdolženčevega pobega. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je obdolženec državljan članice Evropske unije in v zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da državljanstvo članice EU ni okolišina, ki bi avtomatsko negirala obdolženčevo begosumnost. Ob izkazani obdolženčevi zraziti mobilnosti, ki pritožbeno ni problematizirana, dejstvu, da naj bi se obdolženec na ozemlju Republike Slovenije nahajal zgolj zaradi izvrševanja očitanega mu kaznivega dejanja, ne more biti dvoma v obstoj okoliščin, ki kažejo na obdolženčevo begosumnost. 8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi zaključke sodišča prve stopnje o sorazmernosti in neogibni potrebnosti, ki so nanizani v točki 16 pritožbeno izpodbijanega sklepa, zaradi česar ni moč priznati uspeha pritožbeni graji zaključkov sodišča prve stopnje o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora, ki ob golem očitku, da je moč obdolženčevo navzočnost zagotoviti z ENPP, ostaja na povsem načelni ravni.

9. V točki 5 pritožbeno izpodbijanega sklepa so identificirana procesna dejanja, katera je še treba opraviti tekom preiskave. Glede na obsežnost teh preiskovalnih dejanj, ne more biti upoštevna pritožbena teza, da je podaljšanje pripora nesorazmerno dolgo, saj da so bile priče že zaslišane. Ob izkazani obdolženčevi ponovitveni nevarnosti in njegovi begosumnosti, ko je torej nujno, da se obdolžencu prepreči pobeg in nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj, pa posebne teže v tem pritožbenem postopku ne more imeti pritožbena razprava o prezasedenosti in o nemogočih razmerah v priporu v Celju, ko pritožba tudi sicer v tem pogledu ostaja na povsem načelni ravni.

10. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene, ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.