Jedro

Ker je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala izključno na podlagi dejstva, da ZRSZ s svojim aktom (poimenovanim “Ne izdaja soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve“ z dne 29. 12. 2015) za tožnika ni podal soglasja, kar je po stališču tožene stranke, že samo po sebi zadosten razlog za zavrnitev zaprošenega podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, je zato po presoji sodišča potrebno tožbi ugoditi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ob dejstvu, da se med listinami predloženega upravnega spisa nahaja tudi akt ZRSZ, poimenovan Dovoljenje za zaposlitev - podaljšanje, ki ga je prav tako za tožnika izdal ZRSZ z dne 19. 12. 2014 z veljavnostjo od 15. 10. 2015 do 14. 01. 2016, ki po podatkih upravnega spisa kasneje ni bilo razveljavljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-14003/2015 z dne 26. 2. 2016 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožnika v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in hkrati odločila, da je tožnik dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v 30 dneh od dokončne odločbe (2. točka izreka); obenem je še odločila, da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški postopka (3. točka izreka). Pri odločitvi se sklicuje na določila 54. člena in 33., 37. in 37.a člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki jih v svoji obrazložitvi tudi povzema.

2. V obrazložitvi tožena stranka navaja dokazila, ki so bila predložena hkrati s tožnikovo vlogo na obrazcu za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca na podlagi 37. člena ZTuj-2 z dne 18. 11. 2015. V nadaljevanju ugotavlja na podlagi podatkov uradnih evidenc, s katerimi razpolaga in jih vodi skladno s 110. členom ZTuj-2, da je bilo tožniku predhodno že dovoljeno začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki je bilo zadnjič podaljšano z veljavnostjo do 14. 1. 2016, enako kot tudi dovoljenje za njegovo zaposlitev. Ker je po vpogledu v uradno evidenco Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ) tožena stranka dne 25. 11. 2015 ugotovila, da tožnik nima izdanega predpisanega soglasja ZRSZ, je le-temu posredovala njegovo vlogo z vsemi prilogami. ZRSZ je, po ugotovitvi, da je tožnikova vloga nepopolna, toženi stranki posredoval zahtevo za dopolnitev in preoblikovanje tožnikove vloge, ki jo je potrebno dopolniti še z overjeno kopijo spričevala o zaključeni 3-letni poklicni šoli ali kopijo certifikata o pridobljeni nacionalni poklicni kvalifikaciji (v nadaljevanju: NPK), ob ugotovitvi, da tožnik izpolnjuje pogoje za izdajo enotnega dovoljenja na podlagi 1.1.14. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT). Zato je tožena stranka tožnika dne 7. 12. 2015 pozvala, da svojo vlogo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v danem roku dopolni in za postopek izdaje soglasja s strani ZRSZ poda pisno izjavo za preoblikovanje vloge ter predloži overjeno kopijo spričevala o zaključeni 3-letni poklicni šoli ali kopijo certifikata o pridobljeni NPK in dodatno še s plačilno listo za mesec november 2015. Vendar je tožnik v danem roku predložil zgolj plačilno listo za mesec november 2015 in obenem s pisno vlogo izjavil, da za preoblikovanje vloge ne bo podal pisne izjave, saj še ne izpolnjuje pogojev oziroma nima spričevala o zaključeni 3-letni poklicni šoli ali certifikata o pridobljeni NPK, ki je njegov delodajalec niti ne zahteva, kot izhaja iz priložene pogodbe o zaposlitvi, saj delodajalec zahteva zgolj doseženo osnovnošolsko izobrazbo, zato si tožnik želi, da se njegovo vlogo obravnava le kot vlogo za podaljšanje delovnega dovoljenja.

3. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je tožena stranka dne 27. 1. 2016 skladno z določili 9. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) tožnika seznanila z ugotovitvami v postopku, vključno z ugotovitvami ZRSZ, ki je po uradni dolžnosti preveril izpis AJPES in podatek o številu zaposlenih pri tožnikovem delodajalcu ter vpogledal v uradno evidenco Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) ter ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji iz 1. alineje 1. odstavka 18. člena ZZSDT, ker iz vpogleda v uradno evidenco FURS o poravnanih davkih in prispevkih izhaja, da tožnikov delodajalec na dan vložitve vloge 18. 11. 2015 izkazuje davčni dolg oziroma ima neporavnane zapadle davčne obveznosti, zato izdaja soglasja ni možna. V obrazložitvi še navaja, da je bil tožnik obenem opozorjen, da tudi v kolikor ne bo podal pisne izjave, bo tožena stranka odločila na podlagi dotlej predloženih dokazil ter razpoložljivih podatkov iz uradnih evidenc in njegovo prošnjo z odločbo zavrnila na podlagi 1. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, tožnik pa je dne 3. 2. 2016 dopolnil svojo vlogo s potrdilom A. d.o.o., iz katerega je razvidno, da je prijavljen v postopek pridobitve certifikata NPK izdelovalec kruha, potic, peciva in testenin na tradicionalen način, s predvidenim datumom preizkusa znanja dne 2. 3. 2016, predložil pa je tudi izpisek - knjigovodska kartica davčnega zavezanca za svojega delodajalca za leto 2015 ter fotokopijo PD-2 obrazca, skupaj z zaprosilom za podaljšanje roka za predložitev dokazil o opravljenem šolanju. Tožena stranka še navaja, da prošnji tožnika za podaljšanje roka ni ugodila in o tem izdala 26. 2. 2016 sklep, zoper katerega ni dovoljena pritožba skladno s 4. odstavkom 99. člena ZUP. Svojo odločitev utemeljuje na ugotovitvi, da ZRSZ ni podal soglasja za zaposlitev oziroma izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, kar je že samo po sebi zadosten razlog, da se prošnja tožnika zavrne na podlagi 1. alineje 1. odstavka 55. člena v povezavi s 3. in 4. odstavkom 33. člena ZTuj-2. Obenem je na podlagi 3. odstavka 60. člena ZTuj-2 še odločila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v roku 30 dni od dokončne odločbe.

4. Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A3) poudarja, da iz same zavrnitvene odločbe izhaja, da je tožnik dne 3. 2. 2016 predložil potrdilo in zaprosil za podaljšanje roka za predložitev listin, ker je prijavljen v postopek za pridobitev certifikata NPK za poklic izdelovalec kruha, ki ga je tožnik dejansko pridobil dne 2. 3. 2016, in sicer za poklic izdelovalec kruha, potic, peciva in testenin na tradicionalni način (tožbena priloga A3). Tožnik meni, da bi s tem certifikatom NPK tožniku ZRSZ zagotovo izdal soglasje k podaljšanju enotnega dovoljenja za bivanje, zato bi tudi tožena stranka morala počakati z odločanjem do pridobitve tega certifikata NPK. Poleg tega je tožnikov delodajalec davčne obveznosti poravnal takoj, ko je bil obveščen o neporavnanih obveznostih, pri čemer poudarja, da je šlo za zelo majhne zneske, ki so bili napačno knjiženi na napačnih kontih, tožena stranka pa je napačno uporabila določbe zakona, saj je upoštevala stanje neplačanih davkov na dan vložitve vloge, medtem ko naj bi jih bilo pravilno treba upoštevati na dan odločanja. Sodišču glede na navedeno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila.

5. Tožena stranka je na poziv sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) vložila odgovor na tožbo in predložila upravne spise. V odgovoru na tožbo opisuje potek postopka in povzema materialno-pravno podlago sprejete odločitve. Pojasnjuje, da tožniku ni omogočila podaljšanja roka za dostavo manjkajočih dokazil v skladu s 3. odstavkom 99. člena ZUP, ob dejstvu, da je ZRSZ zavrnil izdajo soglasja tujcu, ker na dan vložitve vloge 18. 11. 2015 njegov delodajalec ni imel poravnanih zapadlih davčnih obveznosti (izkazuje davčni dolg). Zato je s posebnim sklepom zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje roka za predložitev manjkajočega dokazila o opravljenem šolanju, saj po ugotovitvi ZRSZ tožnikov delodajalec na dan vložitve vloge 18. 11. 2015 izkazuje neporavnane zapadle davčne obveznosti, zato tudi naknadno pridobljeni certifikat o NPK tožnika ne bi pripomogel k drugačni odločitvi ZRSZ, ob dejstvu, da mora imeti delodajalec na dan vložitve vloge poravnane zapadle davčne obveznosti skladno z določili ZZSDT, ne pa na podlagi določil ZTuj-2. Zato tožena stranka svoje odločitve tudi ne spreminja, ker ZRSZ tožniku ni podal soglasja za zaposlitev oziroma izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, kar je po mnenju tožene stranke že samo po sebi zadosten razlog za zavrnitev tožnikove prošnje na podlagi 1. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Tožena stranka glede na navedeno predlaga, da naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Pri tem še dodaja, da je dne 9. 3. 2016 tožnik vložil predlog za obnovo postopka v isti zadevi, ki je bil zavrnjen z odločbo tožene stranke št. 214-2865/2016-2, vročeno 30. 3. 2016, zoper katero je bila vložena pritožba dne 18. 4. 2016, tožena stranka pa jo je odstopila v reševanje Ministrstvu za notranje zadeve kot pritožbenemu organu druge stopnje.

6. Tožnik ni vložil posebnega odgovora na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, ampak je zgolj predlagal prednostno reševanje obravnavane sporne zadeve.

K točki 1:

7. Tožba je utemeljena.

8. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da četudi sam tožnik v tožbi navaja, da je le-ta uperjena zoper toženo stranko Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve, skladno s 5. odstavkom 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, sodišče šteje, da v konkretnem primeru toženo stranko Republiko Slovenijo zastopa Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju: Upravna enota), ker je slednja namreč tudi izdala uvodoma navedeni dokončni upravni akt, s katerim je bil v obravnavanem primeru končan postopek upravnega odločanja. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je namreč pravilnost in zakonitost uvodoma navedene odločbe, s katero je Upravna enota na podlagi 1. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (37. člen Zakona o tujcih).

9. Na podlagi določbe 2. odstavka 37. člena ZTuj-2, se tujcu, ki želi prebivati v Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, med drugim, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja. Tožena stranka je prošnjo tožnika zavrnila izključno iz razloga, ker ZRSZ ni podal soglasja, kar je po stališču tožene stranke, ki ga ponavlja tudi v svojem odgovoru na tožbo, že samo po sebi zadosten razlog za zavrnitev zaprošenega podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.

10. Za odločitev v obravnavani zadevi je po presoji sodišča ključno, enako kot v temu primeru bistveno podobni zadevi št. I U 1219/2016, da iz 2. stavka 2. odstavka 37. člena ZTuj-2 izhaja, da soglasje po ZZSDT za enotno dovoljenje za prebivanje in delo ni vedno nujno potrebno, saj ZZSDT v citirani normi določa, da „če tujec po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, soglasje ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja.“ To izhaja tudi iz splošne določbe 12. člena ZZSDT, po kateri ZRSZ poda soglasje, „če so izpolnjeni pogoji za podajo soglasja za posamezni namen po tem zakonu,“ ki ga vlagatelj izkaže v vlogi za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja. To pomeni, da je za presojo izpodbijanega akta, ki v dejanskem pogledu temelji izključno na ugotovitvi dejstva, da soglasje ZRSZ v tožnikovem primeru ni (bilo) dano, odločilno vprašanje, ali je soglasje ZRSZ za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po zakonu neizogibno potrebno ali ne.

11. Vendar pa niti v aktu o neizdaji soglasja ZRSZ z dne 29. 12. 2015 niti v izpodbijani odločbi z dne 26. 2. 2016 ni navedeno, da je za podaljšanje enotnega dovoljenja za namen zaposlitve soglasje ZRSZ neizogibno potrebno, zato je obrazložitev izpodbijanega akta v tem delu z vidika zahtev zakonodajalca iz 4. točke 1. odstavka 214. člena ZUP bistveno pomanjkljiva, kar je nedvomno vplivalo na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1).

12. ZRSZ je sicer med tekom predmetnega upravnega postopka izdal akt št. 20150017164 z dne 29. 12. 2015, poimenovan “Ne izdaja soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve“ za tožnika za zaposlitev pri delodajalcu B., četudi se med listinami predloženega upravnega spisa nahaja Dovoljenje za zaposlitev - podaljšanje, ki ga je tožnikovemu delodajalcu pod št. 20140015971 z dne 19. 12. 2014 izdal ZRSZ za tožnika z veljavnostjo od 15. 10. 2015 do 14. 01. 2016. Še pred iztekom njegove veljavnosti pa je tožnik vložil predmetno vlogo z dne 18. 11. 2015 (ki ji je priložil pogodbo o zaposlitvi, navedeno Dovoljenje za zaposlitev, potrdilo o prijavi - obrazec M-1 z dne 17. 10. 2013, pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 11. 2015 in izplačilne liste za mesece avgust, september in oktober 2015 ter potrdilo o prijavi spremembe podatkov ZZZS z dne 19. 1. 2015), kljub temu pa je tožena stranka s sklepom (št. 214-14003/2015-9 z dne 26. 2. 2016, zoper katerega ni dovoljena posebna pritožba) zavrnila tožnikov predlog za podaljšanje roka za predložitev manjkajočega dokazila o NPK in še isti dan izdala izpodbijano zavrnilno odločbo. V aktu o neizdaji soglasja se sicer ZRSZ sklicuje na 11. člen ZZSDT, ki na splošno opredeljuje pristojnosti ZRSZ ter na 37. člen ZTuj-2 in navaja, da na podlagi 1. alineje 18. člena ZZSDT niso izpolnjeni pogoji za izdajo soglasja, ker ima delodajalec na dan vložitve vloge dne 18. 11. 2015 neporavnane zapadle davčne obveznosti (izkazuje davčni dolg), ne da bi v tej zvezi kakorkoli pojasnil, kaj konkretno v kontekstu obravnavane sporne zadeve sploh za tožnika pomeni s strani ZRSZ predhodno izdano Dovoljenje za zaposlitev - podaljšanje (št. 20140015971 z dne 19. 12. 2014) z veljavnostjo od 15. 10. 2015 do 14. 01. 2016. Ker je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala izključno na podlagi dejstva, da ZRSZ s svojim aktom (poimenovanim “Ne izdaja soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve“ z dne 29. 12. 2015) za tožnika ni podal soglasja, kar je po stališču tožene stranke, ki ga ponavlja tudi v odgovoru na tožbo, že samo po sebi zadosten razlog za zavrnitev zaprošenega podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, je zato po presoji sodišča potrebno tožbi ugoditi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ob dejstvu, da se med listinami predloženega upravnega spisa nahaja tudi akt ZRSZ, poimenovan Dovoljenje za zaposlitev - podaljšanje, ki ga je prav tako za tožnika izdal ZRSZ pod št. 20140015971 z dne 19. 12. 2014 z veljavnostjo od 15. 10. 2015 do 14. 01. 2016, ki po podatkih upravnega spisa kasneje ni bilo razveljavljeno.

13. Po povedanem je sodišče izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo na seji senata, brez glavne obravnave, ker je že iz tožbe in izpodbijane odločbe ter podatkov predloženih upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki 2:

14. Izrek o stroških temelji na določilih 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in ker je s tožbo uspel, je sodišče, ker je tožbi ugodilo, odločilo tudi, da mu mora tožena stranka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 sodišče tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Skladno z določilom 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik. Prisojeni znesek plača toženec (3. odstavek 25. člena ZUS-1). Navedeni znesek, povečan za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR, mora tožniku v konkretnem primeru povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka 15 dni od prejema sodbe do plačila, ob upoštevanju dejstva, da je tožnik v tem upravnem sporu imel pooblaščenca, ki je odvetnik in zavezanec za plačilo DDV, kakor tudi, da je bilo o zadevi odločeno na seji sodnega senata ter da bo tožniku plačani znesek sodne takse sodišče povrnilo po uradni dolžnosti na njegov osebni bančni transakcijski račun oziroma na bančni transakcijski račun, iz katerega je bilo plačilo sodne takse za tožbo izvršeno (opomba 6.1 c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1).