Jedro

Inšpekcijski organ svoje odločitve ne more opreti samo na določbo 70. člena zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih (Ur.l. SRS, št. 24/79 - 18/88), če v materialnem zakonu nima pooblastila za določene ukrepe ali vsaj jasno predpisane obveznosti določenih subjektov, katerih izvajanje nadzoruje inšpektor.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiškega tržnega inšpektorata z dne 4.8.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi tržnega inšpektorja občine z dne 19.7.1993, s katero je bilo tožniku naloženo, da je dolžan oblikovati drobnoprodajne cene pšeničnega kruha na ravni, kot so se v skladu s predpisi oblikovale in uporabljale na tržišču na dan 1.6.1993. V obrazložitvi odločbe je navedla, da zakon o cenah, na podlagi katerega je Vlada Republike Slovenije izdala uredbo o najvišjih cenah moke in kruha z veljavnostjo od 29.6.1993, sicer ne določa upravnega ukrepanja, pač pa daje podlago zanj zakon o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih. V 70. in 73. členu namreč pooblašča tržnega inšpektorja za nadzor nad izvajanjem predpisov in mu v primeru kršitev določa pravico in dolžnost, da odredi ukrepe, ki so potrebni, da se pomanjkljivosti odpravijo, kar je tržni inšpektor , ki je pri kontrolnem pregledu dne 6.7.1993 ugotovil, da tožnik zaračunava višje cene, kot so določene z uredbo, tudi storil. Podlago za uvedbo postopka po uradni dolžnosti je imel organ 1. stopnje v 10. členu zakona o tržni inšpekciji in 124. členu zakona o splošnem upravnem postopku.Pritožbene navedbe tožnika so za toženo stranko irelevantne in pritožbo je morala kot neutemeljeno zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka pritožbo zavrnila, čeprav je prvostopna odločba nezakonita tako iz formalnih kot materialnih razlogov, prav tako pa tudi izpodbijana odločba. Občinski tržni inšpektor po zakonu o tržni inšpekciji sploh ni pristojen za nadzor nad cenami, ampak je za to pristojna tožena stranka. Občinski tržni inšpektor je torej v tem primeru izdal odločbo, za katero ni bil stvarno pristojen, in zato bi morala tožena stranka postopati v skladu z 2. odstavkom 241. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka je tudi s tem, da ni presodila pritožbenih navedb, kršila pravila postopka, saj je ravnala v nasprotju z določili 2. odstavka 245. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, ni pa podala odgovora na tožbo.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnik (1. odstavek 40. člena zakona o upravnih sporih): Tožnik namreč nima prav, kolikor meni, da občinski tržni inšpektor ni pristojen za nadzor nad izvajanjem predpisov o cenah. Zakon o tržni inšpekciji (Uradni list SRS, št. 27/74- ZTI) v 1. odstavku 3. člena res določa, da Republiški tržni inšpektorat opravlja neposredno nadzorstvo nad cenami vseh proizvodov in storitev, razen tistih, za katere zagotavljajo neposredno družbeno kontrolo cen občinski organi, vendar sodišče meni, da je ta določba derogirana z določbo 3. odstavka 14. člena zakona o organizaciji in delovnem področju republiške uprave (Uradni list RS, št. 27/91), ki v delovno področje Republiškega tržnega inšpektorata ne uvršča več neposrednega nadzora nad cenami. Navedeni zakon je bil uveljavljen istočasno kot zakon o cenah (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZCen), to je 25.6.1991 (22. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I), z zakonom o cenah pa je bil ukinjen dotedanji sistem družbene kontrole cen, po katerem je bila pristojnost na področju cen razdeljena med zvezne, republiške in občinske organe. Ker zakon ne določa več pristojnosti Republiškega tržnega inšpektorata, je za inšpekcijski nadzor nad cenami glede na določbo 1. odstavka 18. člena zakona o slošnem upravnem postopku, ki se po 4. členu navedenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis, pristojen organ občinske tržne inšpekcije.

Pač pa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbo 70. člena zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih (Uradni list RS, št. 24/79 do 18/88 - ZSDUIS). Navedeni zakon po mnenju sodišča tržnega inšpektorja ne pooblašča, da stranki naloži vrnitev cen na določeno raven, če pri izvajanju nadzora ugotovi, da so cene oblikovane v nasprotju s predpisi o cenah, saj v 70. členu le na splošno ureja pravice in dolžnosti inšpektorja pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva, ne vsebuje pa materialne podlage za odrejanje posameznih vrst inšpekcijskih ukrepov. Tudi zakon o cenah nima določb, ki bi urejale inšpekcijske ukrepe na področju cen in ne določb o obveznostih subjektov, ki kršijo predpise o cenah. O pristojnosti tržnega inšpektorja na tem področju govori izrecno le 7. člen navedenega zakona o tržni inšpekciji, ki inšpektorju v zvezi s kršitvijo predpisov o cenah nalaga, da je dolžan vložiti ovadbo zaradi kaznivega dejanja ali gospodarskega prestopka oziroma, da je dolžan vložiti predlog za uvedbo postopka zaradi prekrška. V teh primerih je tržni inšpektor dolžan ugotoviti znesek pozitivne razlike v ceni in predlagati sodišču oziroma sodniku za prekrške, da storilcu to razliko odvzame kot protipravno premoženjsko korist. Tudi zakon o tržni inšpekciji nima posebnih določb o inšpekcijskih ukrepih na področju cen. Inšpekcijski organ pa po presoji sodišča svoje odločitve ne more opreti samo na določbo 70. člena zakona o sistemu državne uprave, če v materialnem zakonu nima pooblastila za določene ukrepe ali vsaj jasno predpisane obveznosti določenih subjektov, katerih izvajanje nadzoruje inšpektor. Zato tožena stranka napačno razlaga določbe 70. člena tega zakona.

Ker je prvostopna odločba po navedenem nezakonita in je takšna tudi odločba tožene stranke, je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom navedenega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot republiški predpis.