Up-310/97

24. 3. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. in B. B. B. iz Z., ki jo zastopa C. C. V. na seji senata dne 24. 3. 2000

s k l e n i l o:

1.Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 438/96 z dne 28. 8. 1997 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1010/95 z dne 14. 3. 1995 ter sodbo in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 406/95 z dne 28. 6. 1995 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba B. B. B. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 438/96 z dne 28. 8. 1997 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1010/95 z dne 14. 3. 1995 ter sodbo in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 406/95 z dne 28. 6. 1995 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik in pritožnica (ki naj bi jo v postopku pred Ustavnim sodiščem zastopal oče, to je ustavni pritožnik) izpodbijata sodbo in sklep Vrhovnega sodišča, s katero je sodišče zavrnilo revizijo zoper sodbo in sklep Višjega sodišča. Višje sodišče je namreč potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, v kateri je prvostopenjsko sodišče zavrnilo pritožnikov odškodninski zahtevek za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice - pravice do osebnih stikov s hčerko B. B. B. Pritožnik navaja, da je zaključek sodišča, da pritožnik ni dokazal obstoja nepremoženjske škode, neutemeljen. Tako naj bi sodišče kršilo pravico do povračila škode (26. člen Ustave), posledično pa tudi pravice in dolžnosti staršev (54. člen Ustave), pravico staršev do verske in moralne vzgoje otroka (tretji odstavek 41. člena Ustave), osebnostne pravice (35. člen Ustave) ter pravico do družinskega življenja iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/1994, Mednarodne pogodbe, št. 7/1994 - v nadaljevanju EKČP). Pritožnika tudi navajata, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni izvedlo vseh dokazov o relevantnih dejstvih za odločitev, zlasti v postopku ni zaslišalo ustavne pritožnice. Tako naj bi bila pritožnici kršena pravica do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. S tem, ko je sodišče pritožniku odreklo pravico do zastopanja mladoletnega otroka, s katerim pritožnik ne živi, in zavrglo tožbo pritožnice, naj bi pritožnici kršilo tudi pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).

2.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe ni uspel, še ne pomeni kršitve pravice do povračila škode (26. Člen Ustave), pravic in dolžnosti staršev (54. člen Ustave), pravice staršev do verske in moralne vzgoje otroka (tretji odstavek 41. člena Ustave), osebnostnih pravic (35. člen Ustave) ter pravice do družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Za kršitev teh pravic bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče bi lahko presojalo tudi, ali niso morda izpodbijane sodbe in sklepi arbitrarni ter brez razumne pravne utemeljitve - tega pa izpodbijanim sodbam in sklepom ni mogoče očitati.

3.Zanikanje sodnega varstva v primeru nepravilnega (pravno nedopustnega) zastopanja še ne pomeni, da je sodišče pritožnici s tem odreklo vsakršno sodno varstvo, torej tudi tisto, sproženo po zakonitem (pravno dopustnem) zastopniku. Ustavna pritožnica zaradi nedopustnega zastopanja ni bila stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato prvostopno sodišče tudi ni moglo kršiti 6. člena EKČP, če je v postopku ni zaslišalo kot stranke. Tudi Ustavno sodišče meni, da oče otroka, pri katerem otrok ne živi, ne more zastopati otroka v tem postopku, zato je, ker mati kot zakonita zastopnica otroka ni privolila v vložitev ustavne pritožbe, le-to zavrglo.

4.Sodišče tudi ni ugodilo predlogu za združitev te zadeve z zadevama št. Up-171/97 in št. Up-178/97, ker je predmet ustavnopravne presoje v navedenih zadevah različen. V obravnavani zadevi sodišče odloča samo, ali so bile pritožniku v postopku za priznanje odškodnine kršene človekove pravice in svoboščine, ne pa tudi, ali so mu bile pravice in svoboščine kršene v nekem drugem, popolnoma samostojnem postopku, zaradi katerega je pritožnik kasneje sprožil postopek za priznanje odškodnine.

5.Ker z izpodbijanimi sodbami in sklepi očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena in tretje alinee prvega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude