Jedro

ZZZDR v 227. členu določa, da se lahko nepopolne posvojitve spremenijo v popolne, če so podani pogoji, ki po tem zakonu veljajo za popolno posvojitev, sicer pa zanje veljajo določbe TZP. Citirano določbo gre razlagati v smislu, da imajo dosedanji posvojenci in posvojitelji zgolj možnost, da svoje razmerje na novo uredijo, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da spada v zapuščino po pok. S. I. Č. solastni del do ½ nepremičnine, parc. št. 1252/4, k. o. X in sredstva na srebrnem računu pri N., d. d. (I. točka izreka). Kot oporočna dediča je razglasilo zapustnikovega sina B. Č. in zapustnikovo vnukinjo N. K., kot nujno dedinjo pa zapustnikovo hči L. R. z nujnim deležem do ¼ (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujeta dediča B. Č. in N. K. Sklep izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Po mnenju pritožbe bi sodišče moralo postopek prekiniti in udeležence, med katerimi je obstajal spor glede obsega posvojitve L. R., napotiti na pravdo. S tem, ko je sodišče samo odločalo o tem, ali gre za popolno ali za nepopolno posvojitev, je kršilo določbo 210. člena ZD. Zapustnikov sin je ves čas postopka zatrjeval, da gre za popolno posvojitev, iz previdnosti pa se je skliceval na novacijo posvojitve po določbah ZZZDR. Ne držijo torej navedbe sodišča, da je bilo med udeleženci nesporno, da je bila posvojitev L. R. ob svojem nastanku nepopolna. Poleg tega je sodišče o tem vprašanju odločilo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V zapisniku o sklenitvi posvojitvene pogodbe je navedeno, da je bil ob sklenitvi pogodbe prebran zapisnik občinskega ljudskega odbora, v katerem je podana izjava S. Č. o privolitvi v posvojitev. Ker zapisnik občinskega ljudskega odbora zapisniku o sklenitvi pogodbe ni priložen, ni mogoče ugotoviti, pod katerimi pogoji je biološki oče privolil v posvojitev. Pritožba nadalje očita sodišču, da ni ugotavljalo obsega in vrednosti zapustnikovega premoženja. Res je, da so bile navedbe glede odnosa med zapustnikom in L. R. dane v pojasnilo, da slednja ni izpolnjevala dolžnosti do biološkega očeta, kot to določa četrti odstavek 17. člena TZP. Navedbe o vlaganju v stanovanjsko hišo na naslovu P. 26 v L. in njenem vzdrževanju pa je B. Č. podal, ker uveljavlja zahtevek iz 32. člena ZD. Iz enakega razloga so bile dane tudi navedbe, da je B. Č. ves čas skrbel za očeta in zanj plačeval oskrbnino v domu starejših občanov v višini 500,00 do 600,00 EUR na mesec. Po drugem odstavku 165. člena ZD mora sodišče vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb. Sodišče je o obsegu zapuščine odločilo brez obravnavanja, zato zapustnikov sin izločitvenega zahtevka in zahtevka iz naslova plačila oskrbnine ni mogel podati. Pritožba ugovarja tudi višini čiste vrednosti zapuščine, ki naj bi bila napačno ugotovljena. Sodišče je vrednost nepremičnin določilo na podlagi izračuna GURS, ki temelji na Zakonu o množičnem vrednotenju nepremičnin, ki je bil z ustavno odločbo razveljavljen. Poleg tega je sodišče neutemeljeno upoštevalo le povprečne pogrebne stroške, ki so nedvomno nižji od dejanskih. Sicer pa sodišče niti ni navedlo, koliko znašajo ti stroški, zato sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti.

3. Dedinja L. R. je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bilo sporno vprašanje, ali lahko L. R., ki je bila 21. 6. 1956 posvojena s strani J. G. (zapisnik o sklenitvi posvojitvene pogodbe št. ... z dne 21. 6. 1956), kot zakonita dedinja deduje po pokojnem očetu S. I. Č. Oporočna dediča sta trdila, da ima posvojitev L. R. naravo popolne posvojitve in da zato L. R. po pokojnem očetu nima zakonite dedne pravice. Med udeleženci postopka niso bila sporna dejstva, od katerih bi bila odvisna dedna pravica L. R., sporno je bilo vprašanje, ali ima razmerje med L. R. in J. G. pravno naravo nepopolne ali popolne posvojitve. To pa je pravno vprašanje, ki ga mora rešiti zapuščinsko sodišče samo (prim. 210. člen ZD(1)).

6. Pred uveljavitvijo ZZZDR(2) je posvojitev urejal TZP(3), ki je uzakonjal t. i. nepopolno posvojitev. S posvojitvijo je med posvojiteljem na eni strani ter posvojencem in njegovimi potomci z druge strani nastalo podobno razmerje, kot je razmerje med starši in otroki. Posvojitelj je izvrševal roditeljsko pravico in bil posvojenčev zakoniti zastopnik. Posvojitev ni vplivala na pravice posvojenca do naravnih staršev in sorodnikov pa tudi ne na njegovi dolžnosti do njih (17. člen TZP). Posvojenec je ohranil tudi zakonito dedno pravico po svojih naravnih starših in sorodnikih (drugi odstavek 228. člena ZD v zvezi s 25. členom ZD iz leta 1955(4)). Šele v letu 1976 sprejet ZZZDR je uvedel t. i. popolno posvojitev (za katero je značilno, da vse medsebojne pravice posvojenca, naravnih staršev in drugih sorodnikov prenehajo), ki je prejšnja ureditev ni poznala.(5)

7. Stališče sodišča prve stopnje, da je s sklenitvijo posvojitvene pogodbe med L. R. in J. G. nastalo razmerje nepopolne posvojitve, je torej pravilno. ZZZDR v 227. členu določa, da se lahko nepopolne posvojitve spremenijo v popolne, če so podani pogoji, ki po tem zakonu veljajo za popolno posvojitev, sicer pa zanje veljajo določbe TZP. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre citirano določbo razlagati v smislu, da imajo dosedanji posvojenci in posvojitelji zgolj možnost, da svoje razmerje na novo uredijo, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Da bi L. R. in J. G. to možnost uresničila, pa nihče od udeležencev ni trdil. 8. Po povedanem se izkaže odločitev sodišča prve stopnje, da je L. R. kljub posvojitvi ohranila dedno pravico po pok. očetu S. I. Č., za pravilno. Vprašanje, pod kakšnimi pogoji je posvojitelj J. G. privolil v posvojitev, na dedno pravico L. R. po biološkem očetu nima vpliva. Zapisnik o vsebini izjave posvojitelja zato za odločitev v zadevi ni relevanten in je pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljen.

9. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da med udeleženci naj ne bi bilo spora o tem, kaj sodi v zapuščino po pokojnem S. I. Č.. Pritožba utemeljeno izpodbija takšen zaključek sodišča prve stopnje, ki je najmanj preuranjen. Zapustnikov sin B. Č. je v postopku ped sodiščem prve stopnje trdil, da je v celoti upravičen do tistega dela zapuščine, ki mu jo je zapustnik naklonil z oporoko (do ½ parc. št. 1252/4, k. o. X). Med drugim je navajal, da je za bivanje pokojnega v D. doplačeval oskrbnino v višini 500,00 EUR ali več mesečno, da je leta 1991 investiral v nepremičnino na naslovu P. 26 v L. in od tedaj dalje nepremičnino tudi vzdrževal. Zapustnikov sin sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje res ni izrecno uveljavljal izločitvenega zahtevka iz 32. člena ZD, vendar bi šlo iz njegovih trditev smiselno sklepati, da uveljavlja ravno tak zahtevek. Po 165. členu ZD mora sodišče ves čas postopka paziti na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo, ter vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Sodišče prve stopnje bi zato v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člena ZPP(6) v zvezi z 163. členom ZD), ki je v zapuščinskem postopku še posebej poudarjeno (prim. I Cp 3894/2010), moralo razčistiti, ali oporočni dedič B. Č. smiselno uveljavlja izločitveni zahtevek iz naslova vlaganj v premoženje zapustnika (prim. 32. člena ZD). Odločitev sodišča prve stopnje je torej v delu, v katerem ugotavlja, kaj sodi v zapuščino po pok. S. I. Č. najmanj preuranjena.

10. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Sodišče prve stopnje naj pred ponovnim odločanjem v zadevi razčisti in ugotovi, ali je med udeleženci postopka sporen obseg zapuščine oziroma naj v primeru spora o obsegu zapuščine zapuščinski postopek prekine in udeležence napoti na pravdo (212. člen ZD). Glede ostalih pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče dodaja, da vrednost zapuščine, ki je odločilna za odmero takse v zapuščinskem postopku, sodišče ugotavlja po prostem preudarku na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi razpolaga (prim. četrti odstavek 25. člena ZST-1(7)).

(1) Zakon o dedovanju (Ur. l. RS, št. SRS, št. 15/76 in nasl.).

(2) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl.).

(3) Temeljni zakon o posvojitvi (Ur. l. SFRJ, št. 30/47).

(4). Ur. l. SFRJ, št. 42/65. (5) Prim. dr. M. Geč-Korošec in S. Kraljić, Družinsko pravo, 1. del, 1997, str. 197 in nasl.; dr. K. Zupančič, Družinsko pravo, 1999, str. 126 in 127. (6) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl).

(7) Zakon o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.).