Jedro

V konkretnem primeru je tožeča stranka pravilno označila opravilno številko zadeve in sodišče, pred katerim je bila sklenjena delna sodna poravnava, ki jo izpodbija s tožbo. Dejstvo, da je narobe označila datum, kdaj je bila ta sodna poravnava sklenjena, kakor tudi dejstvo, da je sodišče vrnilo takšno tožbo kot nesklepčno v popravo, tožeča stranka pa je ponovno označila napačni datum sklepanja sodne poravnave, ne pomeni nesklepčnosti tožbe. Tožeča stranka je v tožbi in v izreku med drugim prepisala tekst sodne poravnave, ki jo izpodbija, napisala je opravilno številko in sodišče, kar vse je dovolj določeno, da sodišče ve, za katero sodno poravnavo gre.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zavrnilno zamudno sodbo in zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev delne sodne poravnave, opisane v izreku sodbe.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Prepisuje zavrnjeni tožbeni zahtevek. Meni, da je materialnopravno zmotno, da ni pogojev za zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na dejstva, da tožeča stranka ni kljub pozivu popravila datuma sodne poravnave in sicer je namesto pravilnega 17. 1. 2013 označila 17. 1. 2014. Na podlagi sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je dovolj določen zahtevek takrat, ko ni dvoma, za katero dejanje gre, ko se izpodbija. Tožeča stranka je dovolj natančno označila, katero sodno poravnavo izpodbija, saj piše nepravdni postopek N 18/2010, delna sodna poravnava in tožbeni zahtevek. Pri samem datumu gre za očitno pisno pomoto. Pri tem se sklicuje na sodno prakso v zadevi Vrhovnega sodišča RS III Ips 65/2006. Meni, da so pogoji za izpodbijanje podani, ker ni bilo pooblastila tožeče stranke, kot razloguje Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 840/2007. 3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožba nesklepčna, ker je tožeča stranka zmotno označila datum sklenitve delne sodne poravnave, ki jo izpodbija. Meni, da bi tožnik moral popraviti datum, saj je vrnila tožbo s sklepom z dne 24. 9. 2014 in naložilo tožeči stranki odpravo nesklepčnosti tožbe tako, da trditve glede datuma poravnave ne sovpadajo z zahtevkom. Ker je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2014 odpravila pomanjkljivost tako, da je namesto zmotnega datuma sklenitve sodne poravnave napisala ponovno zmotni datum (tokrat 17. 4. 2014, prej 17. 4. 2010), je tožbeni zahtevek zavrnilo oz. štelo tožbo za nesklepčno.

6. Iz tretjega odstavka 318. člena ZPP izhaja, da če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem delu tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Proti sklepu o vrnitvi tožbe v popravo ni pritožbe. Ker pritožba napada potrebnost vračila v popravo oz. trdi, da je bila tožba sklepčna, je treba odgovoriti najprej na ta ugovor.

7. V konkretnem primeru tožeča stranka izpodbija veljavnost delne sodne poravnave pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, opr. št. N 18/2010. V tožbeni podlagi je tožeča stranka napisala, zakaj izpodbija to sodno poravnavo. V točki IV. tožbe tako napiše, da je bila poravnava sklenjena 17. 4. 2013 (enako v 3. odstavku V. točke), v 6. odstavku V. točke tožbe pa zapiše, da je bila poravnava sklenjena 17. 4. 2010. V tožbenem zahtevku pa tožeča stranka prepiše delno sodno poravnavo N 18/2010 pred Okrajnim sodiščem v Domžalah in napačno označi datum sklenitve, to je 17. 4. 2010. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, ni odgovorila tudi na domnevno odpravljeno nesklepčnost tožbe tožeče stranke. Z ostalimi pogoji za izdajo zamudne sodbe se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, saj je menilo, da bi tožeča stranka morala popraviti datum sklenitve delne sodne poravnave, ki jo izpodbija, ker sicer tožba ni sklepčna.

8. Odločilno v tej zadevi je vprašanje, ali je napačno napisan datum sodne poravnave (tako ponekod v tožbeni podlagi, kot nazadnje v tožbenem izreku), ob ponovitvi teksta delne poravnave, ki se jo izpodbija (opr. št. zadeve in sodišča, pred katerim je bila poravnava sklenjena), pomenila takšno pomanjkljivost, da tožbeni predlog ni zadosti natančno opredeljen oz. tožba ni sklepčna. V zadevi III Ips 165/2006 je Vrhovno sodišče pri zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se je nanašala na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika in v zvezi s tem napako v datumu zapisalo, da datumi kupoprodajnih pogodb in pobota niso bistveni elementi izpodbojne tožbe, zato očitne pisne pomote oz. napake v številkah v datumih v tožbenem predlogu ni mogoče enačiti z nesklepčnostjo tožbe. Enako je odločilo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 672/95, ko je šlo za presojo sklepčnosti tožbe pri tožbenem ugotovitvenem zahtevku, da ima tožnik pravico do odkupa stanovanja, ko je bilo stanovanje napačno označeno.

9. Tako se izkaže, da je bilo že vračanje tožbe tožeči stranki, da odpravi nesklepčnost, prestrogo stališče oz. nepotrebno. Res je, da je tožeča stranka ponovno narobe označila, za kateri datum sklepanja poravnave gre. Vendar je še zmeraj dovolj jasno, da gre za izpodbijanje delne sodne poravnave pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. N 18/2010 z opisom vsebine celotne delne sodne poravnave. Če tega ne bi bilo v izreku in v navedbah, bi šlo res za nesklepčno tožbo. Določbe ZPP o sodni poravnavi ne določajo, kaj mora vsebovati pisna oblika sodne poravnave. Sodna poravnava ni sodba, ki bi morala imeti v pisnem odpravku dan, ko je bila izdana (primerjaj 324. člen ZPP). Zato je prestrogo stališče sodišča prve stopnje, da je napačna oznaka datuma, ko je bila delna sodna poravnava sklenjena, takšna napaka, da tožba ni sklepčna. V konkretni zadevi, ko je prava opravilna številka zadeve, oznaka sodišča in vsebina sodne poravnave (A8), je to zadosti.

10. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da presoja tudi druge elemente, ki so potrebni za ugotovitev, ali je tožba sklepčna. Če se v nadaljevanju postopka ugotovi, da je šlo pri sklepanju sodne poravnave oz. trditve o tem za takšne napake, ki imajo za posledico, da je lahko sodna poravnava neveljavna, bo treba tožbenemu zahtevku ugoditi.

11. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.