Jedro

Vložnikovo nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami ter dokazno oceno na podlagi teh ugotovitev v sklepih o podaljšanju pripora je uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki po 2. odstavku 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega L.F. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je z uvodoma navedenim sklepom med drugim podaljšal obdolženemu L.F. pripor do 23.06.2001 do 7.20 ure. Višje sodišče v Kopru, kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika obdolženega L.F. in pritožbe zagovornikov ostalih priprtih obdolžencev kot neutemeljene zavrnilo.

Zagovornik obdolženega L.F. je dne 19.06.2001 priporočeno po pošti vložil na Okrožno sodišče v Novi Gorici zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 2. in 3. odstavka 192. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da s sodbo razveljavi sklep Višjega sodišča (pritožbenega sodišča) ter spremeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ter le-tega nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da sodišči ZKP nista kršili, saj prav ta zakon daje sodišču pravico izbirati najbolj primeren ukrep za zagotovitev navzočnosti obdolženca v kazenskem postopku in neoviran potek kazenskega postopka. To je sodišče tudi storilo, upoštevaje dejanske okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti. Nestrinjanje z ugotovitvami glede dejanskega stanja in z oceno sodišča v zvezi z dejanskimi okoliščinami ni mogoče uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 2. odstavku 192. člena ZKP je določeno, da mora pri odločanju o tem, kateri od ukrepov iz prejšnjega odstavka (med drugim hišni pripor in pripor) naj se uporabi med drugim tudi za odpravo ponovitvene nevarnosti, sodišče upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe. Pri izbiri ukrepa mora tudi upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. V 3. odstavku tega člena pa je določeno, da se ti ukrepi odpravijo tudi po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali oziroma se nadomestijo z drugim milejšim ukrepom, če se za to pokažejo pogoji.

Po mnenju vložnika zahteve bi moralo sodišče, ko je odločalo o podaljšanju pripora, ta ukrep nadomestiti s hišnim priporom, ki je milejši ukrep, s katerim se da doseči isti namen. To bi sodišče storilo na tak način, da bi na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo 192. člen ZKP, ki naj bi bil kršen tako s sklepom o odreditvi pripora, s sklepom o zavrnitvi pritožbe, kot tudi z napadenima sklepoma o podaljšanju pripora in zavrnitvi pritožbe.

Združba, katere član naj bi bil obdolženec, je bila odkrita, pri čemer ni pomembno, ali so v priporu vsi njeni člani, pomembno je, da člani združbe vedo, da so odkriti, zato ni utemeljeno sklepanje, da bi obdolženec s pomočjo preostalih članov združbe uresničeval kazniva dejanja in celo na tak način, da bi z njimi komuniciral izključno z uporabo telekomunikacijskih sredstev, ki bi jih imel na razpolago, če bi bil v hišnem priporu. Hišni pripor bi bil primeren ne glede na ugotovitev, da je obdolženec v preteklosti že ponavljal kazniva dejanja kljub dani varščini in obljubi, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Upoštevati je namreč treba, kolikor so te navedbe točne, da se je to zgodilo, ko je bil obdolženec na prostosti in mu svoboda gibanja ni bila omejena. Sam hišni pripor objektivno preprečuje obdolžencu udeležbo pri kaznivih dejanjih na način, kot ga navaja sodišče, potem ko je bila združba odkrita. Zato je logično, da se namen, ki ga hoče sodišče doseči s priporom, da doseči tudi z uporabo hišnega pripora. Drugačno sklepanje sodišč prve in druge stopnje pomeni, da so tisti odkriti člani združbe, zoper katere pripor ni bil odrejen, neupravičeno na prostosti oziroma neupravičeno uživajo ustavno varovano človekovo osebno svobodo. Obdolženec bi lahko ponovil kaznivo dejanje le na ta način, da bi tudi nekateri od že odkritih članov to storili. Take ponovitvene nevarnosti pa očitno sodišče pri nepriprtih članih združbe ni ugotovilo, saj bi jih v nasprotnem primeru priprlo. Zato je sklepanje na ponovitveno nevarnost pri obdolženem L.F. zmotno, taka nevarnost pri navedenem ne obstaja niti v primeru, če bi bil zoper njega odrejen hišni pripor. Sicer pa ne obstaja realna nevarnost, da bi ta obdolženec ponovil kaznivo dejanje že na osnovi življenjskih izkušenj, saj ni pričakovati, da bi se ukvarjal s tovrstnimi kaznivimi dejanji iz hišnega pripora "z uporabo telekomunikacijskih sredstev". Tako sklepanje sodišča naj bi bilo izven realnosti in zanesljivosti ter gre za golo špekulacijo brez realne življenjske podlage oziroma za golo arbitrarnost. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v napadenih sklepih ni očitanih kršitev določb ZKP. Vložnikovo nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami ter dokazno oceno na podlagi teh ugotovitev v obeh napadenih sklepih o podaljšanju pripora je uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ki je ugotovljen v obeh napadenih sklepih, je glede obdolženega L.F. ustrezno obrazložen z okoliščinami, ki opravičujejo uporabo pripora za preprečitev ponavljanja kaznivih dejanj obdolžencu. Vložnik ne napada dejanskih ugotovitev, ne strinja se zgolj z njihovo oceno in opozarja na nelogičnost zaključkov o možnosti ponavljanja kaznivih dejanj pri obdolženem L.F., pri čemer se vložnik sklicuje na življenjske izkušnje, ko naj ne bi bilo verjetno, da bi se obdolženec v dani situaciji z uporabo telekomunikacijskih sredstev ukvarjal s tovrstnimi kaznivimi dejanji tudi iz hišnega pripora. Navedeni zaključek po oceni Vrhovnega sodišča ne predstavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti smiselno uveljavljanega razloga kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi jasni in skladni z zbranimi dokazi v teku kazenske preiskave, ampak kot način uveljavljanja nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Ob nespremenjenih okoliščinah v času izdaje napadenih sklepov o podaljšanju pripora, tako o kršitvi 2. in 3. odstavka 192. člena ZKP ni mogoče govoriti.

Vrhovno sodišče je ob ugotovitvi, da niso podane očitane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ki je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, skladno s 425. členom ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.