Jedro

Vprašanje, kdaj gre za zaprt prostor v smislu 46. točke 3. člena ZOUTPI, je odvisno od konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo ZSV 138/2021 ugodilo zahtevi za sodno varstvo in plačilna naloga o prekršku Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije št. 7106-9425/2020-2 in št. 7106-9425/2020-3, oba z dne 12. 1. 2021, spremenilo tako, da je postopek zaradi prekrška po 29. točki prvega odstavka 42. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (v nadaljevanju: ZOUTPI)1 na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) ustavilo. Sodne takse ni odmerilo. Višje sodišče v Kopru je pritožbo prekrškovnega organa zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je zoper pravnomočno sodbo o ustavitvi postopka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb zakona po 1. točki prvega odstavka 156. člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve uveljavlja, da je pasaža poslovnega objekta, kjer je bila nameščena terasa gostinskega lokala storilke in njene odgovorne osebe, zaprt javni prostor, kjer je glede na prvi odstavek 39. člena ZOUTPI prepovedano kajenje. Sodišči sta po njenem mnenju z nasprotno razlago kršili zakon, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi, da je bila s pravnomočno sodbo prekršena določba prvega odstavka 39. člena ZOUTPI.

3. Na zahtevo je odgovorila odgovorna oseba pravne osebe, ki meni, da vrhovna državna tožilka s svojimi navedbami izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, kar po drugem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ni dopustno. Navaja tudi, da je konkretna pasaža odprt prostor, kar je razvidno (tudi) iz albuma fotografij, predloženega zahtevi za sodno varstvo.

B-I.

4. Storilki sta bili v obravnavani zadevi spoznani za odgovorne storitve prekrška po 29. točki prvega odstavka in drugem odstavku 42. člena ZOUTPI, ker je odgovorna oseba pravne osebe opustila dolžno nadzorstvo nad spoštovanjem prepovedi kajenja v zaprtem javnem prostoru s tem, da je dopuščala kajenje pred lokalom v prehodu - pasaži poslovnega objekta, ki je pokrit s streho in omejen s poslovnimi prostori (gostinskim lokalom, frizerskim salonom, trgovinami, kozmetičnimi saloni ipd.), kar šteje za zaprt javni prostor, v katerem so posamezniki proti svoji volji lahko izpostavljeni dimu tobačnih izdelkov ali povezanih izdelkov, pred lokalom pa je bilo zaznati vonj po tobačnem dimu.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti odpira v bistvenem vprašanje, ali je pasaža poslovnega objekta, kjer je bila nameščena terasa gostinskega lokala storilk, zaprt (javni) prostor v smislu 46. točke 3. člena ZOUTPI, na katerem je kajenje prepovedano (prvi odstavek 39. člena ZOUTPI). Vložnica trdi, da sodna praksa Vrhovnega sodišča, na katero se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje, ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj se nanaša na prej veljavni Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (v nadaljevanju: ZOUTI).2 Pojasnjuje tudi, da sedaj veljavni ZOUTPI podrobneje opredeljuje javne prostore, med katere šteje tudi pasaže, prav tako pa vsebuje posebno opredelitev zaprtega in delovnega prostora. V konkretnem primeru je iz plačilnih nalogov prekrškovnega organa razvidno, da je šlo za kajenje v zaprtem javnem prostoru, saj se prostor (terasa) pred gostinskim lokalom nahaja v pasaži poslovnega objekta, ki je pokrit s streho in omejen s poslovnimi prostori (gostinski lokal, frizerski salon, trgovine ipd.), kar po vložničinem mnenju pomeni, da je šlo po vseh karakteristikah za zaprt javni prostor, kjer je kajenje prepovedano.

B-II.

6. Izhodišče za presojo predstavljajo naslednje določbe materialnega prava: - prvi odstavek 39. člena ZOUTPI, po katerem je prepovedano kajenje oziroma uporaba tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov, razen tobaka za žvečenje in tobaka za njuhanje, v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih ter v vseh vozilih v navzočnosti oseb, mlajših od 18 let; - 29. točka prvega odstavka in drugi odstavek 42. člena ZOUTPI, po katerih se za prekršek kaznujeta pravna oseba in njena odgovorna oseba, ki ne zagotovi zagotovi spoštovanja prepovedi kajenja iz prvega odstavka 39. člena ZOUTPI; - 16. točka 3. člena ZOUTPI, ki opredeljuje "javni prostor" kot prostor, ki je dostopen širši javnosti ali prostor za skupno uporabo, ne glede na lastništvo ali pravico do dostopa; navedena zakonska določba med primere javnih prostorov uvršča, med drugim, podhode, prehode, pasaže, stopnišča in hodnike; - 46. točka 3. člena ZOUTPI, ki opredeljuje "zaprt prostor" kot prostor, ki ga pokriva streha in ima zaprto več kot polovico površine pripadajočih sten oziroma stranic, ne glede na vrsto materiala, uporabljenega za streho, stene, stranice in ne glede na to, ali je objekt stalen ali začasen. Okna in vrata štejejo kot del zaprte površine. Če je površina strehe večja od polovice površine prostora, ki ga določajo pripadajoče stene, in je več kot polovica površine teh sten popolnoma zaprtih, gre za zaprt javni prostor.

7. Vrhovno sodišče je v zvezi z razlago pojma "zaprt (javni) prostor", kot ga je uporabljal prej veljavni ZOUTI, v dosedanji praksi že presodilo: - da je vprašanje, kdaj gre za zaprt prostor, odvisno od konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera;3 - da je pri presoji, ali gre za zaprt prostor, treba izhajati tudi iz namena zakona, ki je bil sprejet, da bi med drugim zagotovil popolno zaščito zaposlenih iz vseh poklicnih skupin pred izpostavljenostjo za zdravje škodljivim vplivom tobačnega dima v delovnih prostorih in popolno zaščito vseh oseb pred izpostavljenostjo za zdravje škodljivim vplivom tobačnega dima v javnih prostorih; 4 ter - da je zakonodajalec želel s popolno prepovedjo kajenja v zaprtih javnih in delovnih prostorih zagotoviti vsakomur pravico do čistega, za zdravje neoporečnega zraka v zaprtih prostorih, pri čemer je izhajal iz domneve, da je prostor, ki ima odprto več kot polovico površine pripadajočih sten, dovolj zračen, da se v njem ne zadržuje tobačni dim, in da zato tudi v primeru, ko se v njem kadi, ljudje niso (prekomerno) izpostavljeni škodljivemu tobačnemu dimu; oziroma obratno: če ima prostor streho in popolnoma zaprto več kot polovico površine pripadajočih sten, je zakonodajalec vzpostavil domnevo, da zračenje v tem prostoru, če ljudje v njem kadijo, ni zadostno, da se v njem ne bi zadrževal tobačni dim, ki škodljivo vpliva na zdravje ljudi.5

8. Danes veljavni ZOUTPI, ki je bil sprejet leta 2017, je ohranil prepoved kajenja tobačnih izdelkov v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih ter jo razširil tudi na povezane izdelke.6 Zakonodajalec je z novim zakonom natančneje opredelil pojme "zaprt prostor", "stena" in "streha", pri čemer se je glede na zakonodajno gradivo zgledoval (tudi) po dotedanji praksi Vrhovnega sodišča, s pojasnilom, da nova definicija zaprtega prostora ne zaostruje pogojev za opredelitev zaprtih prostorov, temveč to področje (zgolj) podrobneje ureja zaradi učinkovitejšega izvajanja nadzora nad spoštovanjem določb zakona.7 Pri razlagi pojma "zaprt prostor" ostaja bistveno, da je prostor zaprt na način, da je onemogočeno njegovo zračenje in se zaradi tega v primeru kajenja v njem zadržuje tobačni dim.8

9. Vrhovno sodišče po obrazloženem najprej zavrača stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da dosedanja sodna praksa, ki se nanaša na razlago pojma zaprt prostor po prej veljavnem ZOUTI, ni več relevantna za razsojo v obravnavani zadevi. Zmotno je tudi vložničino naziranje, da nove definicije v zvezi z javnim zaprtim prostorom niso primerljive s pogoji za presojo zaprtih javnih prostorov po ZOUTI, saj ostajajo izhodišča za presojo enaka, krepi pa se le preciznost zakonskih določb, ki urejajo prepoved kajenja v zaprtih javnih prostorih.

10. V konkretni zadevi sta sodišči prve in druge stopnje sprejeli presojo prekrškovnega organa, da je pasaža poslovnega objekta, kjer je bila nameščena terasa gostinskega lokala storilk, "javni prostor" v smislu 16. točke 3. člena ZOUTPI. Nadaljnja presoja se je zato ustrezno osredotočila na ugotavljanje, ali predstavlja pasaža poslovnega objekta hkrati tudi "zaprt prostor" v smislu 46. točke 3. člena ZOUTPI, kjer je kajenje prepovedano.

11. Sodišče druge stopnje je pri razlagi pojma "zaprt prostor" izhajalo iz vsebinskih stališč, kot jih je začrtala dotedanja praksa Vrhovnega sodišča. Obrazložilo je: (i) da je vprašanje, kdaj gre za zaprt prostor, odvisno od okoliščin posameznega primera; (ii) da je namen ZOUTPI zagotoviti zaščito uporabnikov javnih prostorov pred izpostavljenostjo za zdravje škodljivim vplivom tobačnega dima; in (iii) da je za razsojo bistveno, da stene, ki omejujejo zaprt prostor, onemogočajo zračenje prostora in se zato v njem zadržuje tobačni dim. Sodišče druge stopnje je na podlagi sodbe sodišča prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera ugotovilo, da je obravnavana pasaža poslovnega objekta, kjer je bila nameščena terasa gostinskega lokala storilk, dostopna vsem in jo lahko za prehod uporablja kdorkoli, poleg tega pa je odprta na več straneh (ne samo v eni smeri), saj se nahaja na mestu, kjer je omogočen prehod zraka v pasaži, s čimer je omogočeno zračenje prostora. Pri tem je dodatno ugotovilo, da v konkretnem primeru noben posameznik, ki bi se sprehodil skozi pasažo, le-te ne bi dojemal kot zaprt prostor, kar je po presoji sodišča prve stopnje relevantno z vidika načela zakonitosti (2. člen ZP-1). Opisane ugotovitve predstavljajo dejansko podlago, na katerih temelji presoja pravnomočne sodbe, da konkretne pasaže v delu, kjer je imela teraso pravna oseba, ni mogoče šteti za zaprt javni prostor v smislu določb ZOUTPI.

12. Vrhovno sodišče je pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti vezano na dejanske ugotovitve, kot izhajajo iz izpodbijane pravnomočne sodbe, saj v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne presoja razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Dejanski zaključki pravnomočne sodbe razkrivajo, da je konkretna pasaža v delu, kjer je imela teraso pravna oseba, odprta na več straneh in zračna, tako da je v prostoru omogočen pretok zraka in s tem zračenje, kar posledično pomeni, da ne gre za zaprt javni prostor v smislu 16. in 46. točke 3. člena ZOUTPI, ki bi imel zaprto več kot polovico površine pripadajočih sten oziroma stranic. Vrhovna državna tožilka se s stališčem, da konkretna pasaža po svojih karakteristikah ne ustreza zaprtemu javnemu prostoru, sicer ne strinja, vendar s tem po vsebini ne uveljavlja kršitve materialne določbe prvega odstavka 39. člena ZOUTPI, temveč razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v tem postopku ni dopusten.

C.

13. Vrhovno sodišče je po navedenem ugotovilo, da zatrjevana kršitev zakona ni podana, zahteva pa je bila vložena tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je zavrnilo kot neutemeljeno (171. člen ZP-1 v zvezi s 425. členom ZKP).

14. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev sta glasovali vrhovni sodnici Barbara Zobec in Marjeta Švab Širok.

1 Uradni list RS, št. 9/17 in 29/17. 2 Uradni list RS, št. 93/07. 3 Sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 65/2014 z dne 16. 9. 2014. 4 Prav tam. 5 Sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 66/2014 z dne 16. 9. 2014. 6 Predlog Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov z dne 1. 12. 2016, EVA: 2013-2711-0020, str. 14. 7 Prav tam, str. 53-54 in 66-67. 8 V tem smislu: prav tam, str. 66.