Jedro

Tožena stranka se ni opredelila do izraženih subjektivnih opažanj nasilja in ni z dodatnimi vprašanji oziroma podvprašanji poskušala pridobiti odgovore na vse tiste okoliščine, za katere misli, da so bistvene in da so ostale sporne. Tožena stranka ni sledila napotkom sodbe sodišča prve stopnje, v posledici česar je ostalo dejansko stanje glede omenjenih dejstev in okoliščin nepopolno ugotovljeno. Zato sodišče prve stopnje pravilno navaja, da bo morala v ponovnem postopku tožena stranka ponovno zaslišati tožnika z namenom ugotovitve pravega dejanskega stanja. Pri tem bo morala vsakemu od tožnikov predočiti neskladnost izjav in po možnosti ugotoviti, zakaj so te izjave neskladne. Prav tako bo morala soočiti oba tožnika med seboj, če se bo izkazalo, da se njune izjave v bistvenih okoliščinah razlikujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 2.2.2007, in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek (1. točka izreka), iz razlogov 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z omenjeno odločbo je tožena stranka v že (večkrat) ponovljenem postopku v rednem azilnem postopku zavrnila prošnji tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) ter odločila, da morata tožnika zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka). Odločitev tožene stranke temelji na presoji, da niso podani razlogi za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu (ZAzil), saj naj bi bile navedbe tožnikov glede subjektivnih okoliščin za priznanje pravice do azila neverodostojne.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila napotilu sodišča, vsebovanem v sodbi opr. št. U 1690/2006-9 z dne 30.8.2006, po katerem bi morala v ponovljenem postopku z dodatnim zaslišanjem obeh tožnikov ugotoviti pravo dejansko stanje, ne pa le predočiti aktualno poročilo Visokega komisariata ZN za begunce. Pri zaslišanju bi morala tožnikoma (glede na napotke iz omenjene sodbe sodišča prve stopnje) predočiti tudi kontradiktornosti njunih izjav in z dodatnimi vprašanji oziroma podvprašanji poskušati pridobiti odgovore na vse tiste okoliščine, za katere misli, da so bistvene. V ponovljenem postopku pa je bilo celotno zaslišanje namenjeno zgolj predočenju poročil mednarodnih organizacij tožnikoma. Zato je sodišče prve stopnje presodilo, da je zaključek tožene stranke, po katerem so navedbe tožnikov glede subjektivnih okoliščin, zaradi katerih sta zaprosila za pravico do azila, neverodostojne in nekonsistentne, še vedno preuranjen. Tožena stranka bo zato morala v ponovljenem postopku glede omenjenih okoliščin, za katere šteje, da so sporne, poskusiti z dodatnimi vprašanji takšne okoliščine pojasniti. Pri opisu subjektivnih doživljanj nasilja in natančni opredelitvi posameznih dogodkov oziroma pojmov pa bi morala upoštevati sposobnost razumevanja in podajanja posameznega prosilca za azil in svoja vprašanja prilagoditi stopnji tega razumevanja in z dodatnimi vprašanji oziroma podvprašanji pridobiti podatke oziroma stališča prosilca za azil. Šele potem bi se lahko opredelila do posameznih zatrjevanih odgovorov v zvezi s postavljenimi vprašanji tožene stranke.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da se ne strinja s stališči sodišča prve stopnje, po katerih naj bi bila njena presoja o neverodostojnosti in nekonsistentnosti izjav prosilcev glede subjektivnih okoliščin za priznanje azila preuranjena. S sklicevanjem in primerjavo podatkov v njuni pisni izjavi z dne 31.8.2004, depeši PP L.Š. z dne 31.8.2004, prošenj za azil z dne 1.9. oziroma 2.9.2004, zaslišanj prosilcev z dne 15.11.2004 oziroma 20.12.2006, opozarja na različnost in kontradiktornost izjav prosilcev glede posameznih vprašanj (kdo naj bi bile osebe, ki so ju junija 2003 preteple oziroma prosilko posilile, kolikokrat so napadalci prišli k njima na dom zamaskirani, kdaj naj bi ju te osebe nadlegovale zadnjikrat pred odhodom iz matične države, ali je policija na prijavo požiga oziroma posilstva reagirala, kako so se odvijali dogodki po zatrjevanem požigu hiše). Navaja, da naj bi omenjene kontradiktornosti prosilcema predočila, pa jih ta nista razumno pojasnila. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbah, opr. št. I Up 1552/2005 z dne 15.12.2005 oziroma I Up 731/2006 z dne 15.5.2006, po katerem lahko pristojni organ v posebnem ugotovitvenem postopku odloči tudi, ne da bi pridobival nadaljnja dokazila za popolno ugotovitev objektivnih okoliščin v prosilčevi izvorni državi, če presodi, da so prosilčeve izjave glede subjektivnih okoliščin za zapustitev izvorne države in vložitev prošenj za azil ter v kasnejših zaslišanjih neverodostojne. To pa naj bi bil primer v obravnavani zadevi. Če namreč subjektivni razlogi, zaradi katerih naj bi prosilca zapustila izvorno državo, niso verodostojni, tudi ni mogoče ugotavljati, ali so glede na objektivne razmere v izvorni državi izpolnjeni pogoji za priznanje azila po ZAzil. Ne strinja se s stališčem sodišča, da v ponovljenem postopku kljub nesporno ugotovljeni nekredibilnosti prosilcev ni sledila napotilu sodišča. V skladu z napotki sodišča je namreč odločila v rednem ugotovitvenem postopku, prosilca seznanila z omenjenimi poročili ter jima dala možnost, da se o njih izjasnita. Zato ostro nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi morala v ponovljenem postopku glede okoliščin, za katere šteje, da so sporne, poskusiti še z dodatnimi vprašanji oziroma podvprašanji take okoliščine razjasniti. Predlaga, da se izpodbijana sodba odpravi ter potrdi njena odločba z dne 2.2.2007. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev tudi navedlo utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Odločitev tožene stranke, da se prošnja tožnikov za azil kot neutemeljena zavrne, temelji na določbi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil. Po navedeni zakonski določbi pristojni organ zavrne prošnjo za azil kot neutemeljeno, če ugotovi, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanje statusa begunca po 2. ali 3. odstavku 1. člena tega zakona. Po presoji tožene stranke (ki ji sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi kot preuranjeni oporeka) prosilca naj ne bi v postopku izkazala utemeljenega strahu, ki bi bil podkrepljen z objektivnim stanjem, da bi bila v izvorni državi preganjana zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju.

Predvsem se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo ter presojo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da pravo dejansko stanje v obravnavani zadevi še vedno ni nedvoumno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožena stranka preuranjeno sklepa o neverodostojnosti oziroma nekonsistentnosti navedb tožnikov glede subjektivnih okoliščin. V ponovljenem postopku je tožena stranke sicer v skladu z napotki sodbe opr. št. U 1690/2006-9 z dne 30.8.2006 tožnika zaslišala, vendar pa jima je, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, predočila le poročila mednarodnih organizacij o razmerah na Kosovu. Nikakor pa tožena stranka ni sledila napotilu sodišča iz omenjene sodbe, da bi morala v ponovljenem postopku z dodatnimi vprašanji glede okoliščin, za katere šteje, da so sporne, takšne okoliščine pojasniti. Pri opisu subjektivnih doživljanj nasilja in natančni opredelitvi posameznih dogodkov oziroma pojmov bi morala v skladu z napotki omenjene sodbe upoštevati tudi sposobnost razumevanja in podajanja posameznega prosilca za azil in svoja vprašanja prilagoditi stopnji tega razumevanja in z dodatnimi vprašanji oziroma podvprašanji pridobiti podatke oziroma stališča prosilca za azil. Šele potem bi se lahko opredelila do posameznih zatrjevanih odgovorov v zvezi s postavljenimi vprašanji tožene stranke.

Ker se tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni opredelila do izraženih subjektivnih opažanj nasilja in ni z dodatnimi vprašanji oziroma podvprašanji poskušala pridobiti odgovore na vse tiste okoliščine, za katere misli, da so bistvene in da so ostale sporne, ni sledila napotkom iz omenjene sodbe, v posledici česar je ostalo dejansko stanje glede omenjenih dejstev in okoliščin nepopolno ugotovljeno. Zato sodišče prve stopnje tudi v sodbi, ki je predmet presoje pritožbenega sodišča, pravilno navaja, da bo morala v ponovnem postopku tožena stranka ponovno zaslišati tožnika z namenom ugotovitve pravega dejanskega stanja. Pri tem bo morala vsakemu od tožnikov predočiti neskladnost izjav in po možnosti ugotoviti, zakaj so te izjave neskladne. Prav tako bo morala soočiti oba tožnika med seboj, če se bo izkazalo, da se njune izjave v bistvenih okoliščinah razlikujejo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).