Jedro

Ni upravni spor namenjen temu, da bi se stranki zagotavljalo sodno preverjanje pravilnosti njenih (načelnih) stališč v vsakem primeru, torej tudi takrat, ko izpodbijani upravni akt zanjo nima pravnih posledic ali pa so te zanemarljive ter hkrati ne gre za pomembno pravno vprašanje, ki bi kot takšno terjalo sodno intervencijo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2015 za nepremičnino na naslovu ..., v znesku 54,67 EUR. Mesečno vrednost točke za izračun NUSZ je ugotovila iz Ugotovitvenega sklepa o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran za leto 2015 (Uradni list RS, št. 90/2014, v nadaljevanju Ugotovitveni sklep).

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Glede tožnikovega ugovora, da je vrednost točke, določene z Ugotovitvenim sklepom, v nasprotju s prvim odstavkom 18. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran (v nadaljevanju Odlok) pojasnjuje, da pritožbeni organ ni pristojen za presojo ustavnosti in zakonitosti navedenega ugotovitvenega sklepa. Poleg tega navaja, da je predmet tega postopka le preizkus pravilnosti odmere NUSZ tožniku, ne pa drugim lastnikom na tej lokaciji.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari oziroma podrejeno vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek z navodilom, da o odmeri NUSZ za leto 2015 odloči brez upoštevanja Ugotovitvenega sklepa.

4. Pojasnjuje, zakaj meni, da je Ugotovitveni sklep nezakonit, posledično pa je nezakonita tudi izpodbijana odločba. Kot nesporno šteje ureditev, po kateri se vrednost točke za izračun NUSZ na podlagi 18. člena Odloka revalorizira. Meni pa, da v obravnavanem primeru vrednost točke ni bila pravilno revalorizirana, saj je Občina Piran v Ugotovitvenem sklepu določila, da se vrednost točke revalorizira z indeksom v višini 101,2 kljub temu, da indeks cen življenjskih potrebščin za obdobje december 2013 - december 2014 znaša 100,2. Zaradi nezakonitega ugotovitvenega sklepa je bilo tožniku napačno odmerjeno NUSZ za leto 2015, in sicer bi mu moralo biti namesto 54,67 EUR odmerjeno NUZS v višini 54,13 EUR. Pojasnjuje, zakaj meni, da Občina Piran za izdajo Ugotovitvenega sklepa ni imela zakonske podlage. Izpostavlja, da je razlika med napačno in pravilno višino odmere NUSZ sicer majhna, vendar to v konkretnem primeru ni bistvenega pomena, saj Občina Piran toženki že vrsto let zavestno posreduje napačne podatke o vrednosti točk za odmero NUSZ, na katere je toženka vezana. Tožnik je bil zato vsako leto primoran vlagati pravna sredstva. Meni, da predstavlja dolgoletno nezakonito ravnanje Občine Piran sistematično zlorabo oblasti in na ravni celotne občine posamezni majhni zneski v skupnem seštevku nanesejo vsoto, ki ni zanemarljiva. Upoštevajoč dejstvo, da skladno s 144. členom Ustave RS državni organi nadzorujejo zakonitost dela organov lokalnih skupnosti, tožnik vztraja pri tožbi, pri čemer ni nepomembno, da ima dolgoletno zavestno nezakonito ravnanje tudi znake kaznivega dejanja, glede katerega noben od pristojnih organov ne ukrepa.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Po določbi 5. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Na ta razlog sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Namen upravnega spora je namreč v tem, da se stranki zagotovi učinkovito sodno varstvo zoper tiste upravne akte, ki - dejansko, nezanemarljivo - posegajo v njen pravni položaj. Ni pa upravni spor namenjen temu, da bi se stranki zagotavljalo sodno preverjanje pravilnosti njenih (načelnih) stališč v vsakem primeru, torej tudi takrat, ko izpodbijani upravni akt zanjo nima pravnih posledic ali pa so te zanemarljive ter hkrati ne gre za pomembno pravno vprašanje, ki bi kot takšno terjalo sodno intervencijo.

7. V obravnavnem primeru so posledice zatrjevane nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta za tožnika zanemarljive, hkrati pa tudi ne gre za pomembno pravno vprašanje, ki bi terjalo sodno intervencijo.

8. Tožnik meni, da mu je bilo zaradi nezakonitega Ugotovitvenega sklepa odmerjeno NUSZ v višini 54,67 EUR namesto 54,13 EUR. Razlika, ki jo uveljavlja oziroma vrednost spornega predmeta v tem upravnem sporu torej znaša torej 0,54 EUR. Že na prvi pogled je očitno, da tudi, če je Ugotovitveni sklep nezakonit, kot zatrjuje tožnik, gre za znesek, ki je zanemarljiv in za tožnika nima nobenih posledic oziroma so te zanemarljive.

9. Tožnik se navedenega zaveda, saj v tožbi sam navaja, da je razlika med napačno in pravilno višino odmere NUSZ zelo majhna. Svoj pravni interes pa utemeljuje na navedbah, da občina Piran toženki že vrsto let posreduje napačne podatke o višini točke za odmero NUSZ, na katero je toženka vezana, s čimer zlorablja oblast in da takšno ravnanje občine na ravni celotne občine ne pomeni več "zanemarljivih zneskov". Smiselno torej uveljavlja, da je vprašanje zakonitosti Ugotovitvenega sklepa, na podlagi katerega je bila izvedena revalorizacija vrednosti točke, od katere je bilo odmerjeno sporno NUSZ za leto 2015, za tožnika pomembno pravno vprašanje, ki bi terjalo sodno intervencijo.

10. S temi navedbami pa po prepričanju sodišča tožnik ni izkazal, da gre za pomembno pravno vprašanje, ki bi terjalo sodno intervencijo. Tožnik v tožbi uveljavlja nezakonitost Ugotovitvenega sklepa o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran za leto 2015. Kot je razvidno že iz naziva navedenega sklepa, kot tudi iz njegove vsebine, se uporablja le za izračun NUSZ na Območju občine Piran za leto 2015. Navedeno pomeni, da pomeni podlago zgolj za odmero NUSZ tožniku za leto 2015, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu in ni podlaga za odmero NUSZ za naslednja leta in tudi ni bila podlaga za odmero NUSZ v preteklih letih. Zato njegova morebitna nezakonitost za tožnika ne more imeti nobenih drugih posledic, kot je posledica pri odmeri NUSZ za leto 2015, ki, kot rečeno, znaša 0,54 EUR. Povedano drugače, tudi če bi sodišče ugotovilo nezakonitost Ugotovitvenega sklepa za leto 2015, to pravno ne bi učinkovalo na ugotovitvene sklepe o vrednosti točke in posledično odmero NUSZ tožniku v naslednjih letih, prav tako pa tudi ne na odmero NUSZ v preteklih letih. Tudi, če bi bil Ugotovitveni sklep podlaga za odmero NUSZ v prihodnjih letih, česar tožnik ne navaja, bi bile njegove posledice za tožnika še vedno zanemarljive, saj bi te na primer v desetih letih za tožnika pomenile okoli 6 EUR.

11. Res je, da bi majhni zneski na ravni celotne občine lahko pomenili vsoto, ki ne bi bila več zanemarljiva, vendar tožnik z navedenim ugovorom ne varuje več svojega, temveč javni interes. Tega pa v upravnem sporu tožnik ne more varovati (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in ga praviloma varuje državni pravobranilec (18. člen ZUS-1).

12. Prav tako je res, da 144. člen Ustave RS določa, da državni organi nadzorujejo zakonitost dela lokalnih skupnosti, vendar to ne pomeni, da lahko vsakdo, tudi tisti, ki bi se ga morebitna nezakonitost z dokončno odločbo dotaknila le minimalno, takšen nadzor izsili s sprožitvijo upravnega spora. Posameznik ima za sprožitev nadzora državnih organov nad zakonitostjo dela organov lokalnih skupnosti na voljo druga sredstva, na primer lahko predlaga vladi, naj zahteva presojo zakonitosti občinskega predpisa po ustavnem sodišču. Prav tako lahko naznani kaznivo dejanje.

13. Ker po povedanem zakonski pogoji za vsebinsko obravnavanje tožbe zoper izpodbijano odločbo niso izpolnjeni, jo je sodišče tožbo na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s tem sklepom zavrglo. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.