Jedro

Zavrženje pritožbe pomeni, da tožnica s pritožbo v pritožbenem postopku ni uspela in je zato odločitev tožene stranke, da zavrne njen zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, po zakonu utemeljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Center za socialno delo Ilirska Bistrica (v nadaljevanju CSD Ilirska Bistrica) je z začasno odločbo, št. 1203-6/2016 z dne 11. 3. 2016 tožnici in A.A. začasno odvzel njuno hčerko B.A. ter določil, da se namesti v krizni center ter v nadaljevanju v rejništvo. Odločeno je bilo tudi, da bo o stroških postopka odločeno po končanem ugotovitvenem postopku. Tožnica je zoper začasno odločbo vložila pritožbo, vendar pa je, še preden je bilo o njej odločeno, CSD Ilirska Bistrica dne 7. 4. 2016 izdal odločbo, s katero je določil, da z dnem izvršljivosti preneha veljati ukrep odvzema otroka in rejništva za mladoletno B.A., odločeno pa tudi, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep.

2. O pritožbi tožnice zoper odločbo z začasnem odvzemu hčerke je z odločbo št. 129-45/2016/5 z dne 17. 8. 2016 odločilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju tožena stranka). Pritožbo tožnice je zavrglo (1. točka izreka), saj je, glede na to, da je CSD Ilirska Bistrica še pred odločitvijo o pritožbi z odločbo z dne 7. 4. 2016 določilo, da ukrep začasnega odvzema otroka preneha veljati, ocenilo, da tožnica za pritožbo nima več pravnega interesa. V 2. točki izreka odločbe je tožena stranka še odločila, da se tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrne. V obrazložitvi je pojasnila, da je pri odločanju o teh stroških izhajala iz določbe 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki organu, ki odloči o sporni zadevi, nalaga, da odloči tudi o tem, kdo trpi stroške postopka. Drugi odstavek 113. člena ZUP za postopke, ki se začnejo po uradni dolžnosti, kamor se uvršča tudi obravnavani postopek, določa, da gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal zanjo neugodno ali če se izkaže, da je stroške povzročila s svojim protipravnim ravnanjem, sicer pa ti stroški, če je odločitev za stranko ugodna, bremenijo organ. Tožena stranka ugotavlja, da je v konkretnem primeru prvostopenjski organ odločil, da začasni ukrep preneha zaradi sprememb, ki so nastopile na strani tožnice po izdaji začasne odločbe in je zato njena zahteva za povrnitev stroškov neutemeljena.

3. Tožnica s tožbo izpodbija 2. točko izreka odločbe tožene stranke št. 129-45/2016/5 z dne 17. 8. 2016, torej izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišču predlaga, naj v tem obsegu odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek, ta pa naj ji tudi povrne stroške tega postopka. Tožnica v tožbi navaja, da izpodbijana odločitev tožene stranke zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilno uporabljenega materialnega prava ni utemeljena. Drži, da je začasni ukrep odvzema mladoletne B.A. prenehal zaradi sprememb, ki so na strani tožnice nastopile po izdaji te odločbe, vendar pa se je postopek pričel po uradni dolžnosti z odločitvijo CSD Ilirska Bistrica o začasnem odvzemu mladoletne hčerke. Tožena stranka bi zato pri odločanju o stroških morala upoštevati izjemo, določeno v drugem odstavku 113. člena ZUP. Postopek se je namreč za tožnico končal ugodno, saj je začasni ukrep odvzema mladoletne B.A. prenehal veljati in bi ji zato morala tožena stranka povrniti nastale stroške.

4. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Med strankama ni sporno, da se je upravni postopek pričel po uradni dolžnosti. Prav tako ni sporno, da je CSD Ilirska Bistrica izdal začasno odločbo, zoper katero je tožnica vložila pritožbo in v pritožbi uveljavljala tudi povrnitev stroškov tega procesnega dejanja. Sodišče ugotavlja, da je CSD Ilirska Bistrica v začasni odločbi določil, da bo o stroških postopka odločeno po končanem ugotovitvenem postopku (6. točka izreka te odločbe), v odločbi, s katero je prenehal veljati ukrep odvzema otroka in s katero se je postopek končal, pa določil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (4. točka izreka odločbe). Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi bil ta sklep že izdan.

7. Izpodbijana odločitev tožene stranke se torej lahko nanaša izključno na stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je pri odločanju o pritožbi ugotovila, da tožnica nima več pravnega interesa za pritožbo, saj je ukrep, določen z začasno odločbo, ki jo je izpodbijala v pritožbenem postopku, z odločbo z dne 7. 4. 2016 prenehal veljati. Njena odločitev v 2. točki izreka, ki jo tožnica izpodbija s tožbo, se torej lahko nanaša le na stroške pritožbenega postopka, ne pa na stroške celotnega upravnega postopka, tako kot to v tožbi zatrjuje tožnica. Sodišče ugotavlja, da je iz enake napačne predpostavke sicer izhajala tudi tožena stranka, saj se je pri odločanju o stroških pritožbenega postopka oprla na določbo prvega odstavka 118. člena in drugega odstavka 113. člena ZUP, torej svojo odločitev, da zahtevek za povrnitev stroškov zavrne, utemeljila z uspehom stranke v celotnem postopku, pa četudi postopek ni bil končan z njeno odločitvijo, pač pa z odločbo CSD Ilirska Bistrica z dne 7. 4. 2016. 8. Sodišče meni, da je odločitev tožene stranke, da zavrne zahtevek tožnice za povračilo stroškov postopka sicer pravilna in po zakonu utemeljena, vendar pa iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem upravnem aktu. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, se lahko izpodbijana odločitev o stroških postopka, ki jo je sprejela tožena stranka, nanaša le na stroške pritožbenega postopka, glede na to, da upravni postopek ni bil zaključen s to odločbo, pač pa z odločbo CSD Ilirska Bistrica. Pravna podlaga za odločitev o stroških pritožbenega postopka je zato drugi odstavek 118. člena ZUP, ki določa, da če organ na drugi stopnji zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožničina pritožba zavržena, saj ob odločanju o njej ni več izkazovala pravnega interesa in zato tožena stranka tudi ni meritorno presojala njene pritožbe. Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka, ki mora obstajati tako v trenutku vložitve zahteve (torej tudi pritožbe), kot tudi ves čas med postopkom do izdaje odločbe, sicer se zahteva (tudi pritožba) zavrže (129. člen ZUP). Tožnica torej od trenutka, ko je bila izdana odločba, s katero je prenehala veljati začasna odločba, ni imela več pravnega interesa za pritožbo, torej od takrat dalje niso bile več izpolnjene procesne predpostavke, da bi tožena stranka pritožbo obravnavala meritorno. Zavrženje pritožbe pomeni, da tožnica s pritožbo v pritožbenem postopku ni uspela in je zato odločitev tožene stranke, da zavrne njen zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, po zakonu utemeljena, četudi iz drugih razlogov, ki jih je navedla v izpodbijani odločitvi, kar pa ni razlog, da bi sodišče tako odločitev odpravilo ter vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, kot to predlaga tožnica (tretja alineja drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne