Jedro

Pri nespoštovanju zapovedi iz četrtega odstavka 285.č člena ZKP ne gre za njegovo nepravilno uporabo in s tem za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ampak za kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

Izrek

Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremeni tako, da se v pogojni obsodbi določena preizkusna doba z dveh skrajša na 1(eno) leto.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega L.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen 4 mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje 3 mesece zapora, na kar mu je na podlagi 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 6 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolženemu je bil nato po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 določen še dodatni pogoj, da mora v roku 6 mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovani pravni osebi vrniti premoženjsko škodo v višini 413,68 EUR, oškodovani fizični osebi, za primer, da je dobila škodo povrnjeno s strani zavarovalnice, pa tej vrniti premoženjsko škodo v višini 1.341,97 EUR. Obdolženi mora po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) plačati tudi sodno takso, po prvem odstavku 94. člena ZKP stroške kazenskega postopka, ki jih je povzročil po lastni krivdi ter na koncu po drugem odstavku 105. člena ZKP premoženjskopravna zahtevka, ki sta bila navedenima oškodovancema prisojena.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da v odločbi o kazenski sankciji določeno preizkusno dobo skrajša za eno leto ter da, kar je sicer že bilo storjeno, obdolženemu določi še dodatni pogoj, po katerem more oškodovancema plačati nastalo premoženjsko škodo oziroma v primeru, če je bila oškodovani fizični osebi škoda s strani zavarovalnice že plačana, škodo plačati le-tej.

3. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

4. Pri nespoštovanju zapovedi iz šestega odstavka 285.č člena ZKP ne gre za njegovo nepravilno uporabo in s tem za uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, za kar si sicer prizadeva pritožnica, temveč za kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, na katero je pritožbeno sodišče, v primeru obdolženčeve škode, dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Z navedeno zapovedjo je namreč pravica sodišča do kaznovanja zaradi predhodnega priznanja posebej ali dodatno zamejena. Če ne bi bila, in če bi sodišča tudi na naroku za izrek kazenske sankcije po prvem odstavku 285.č člena ZKP, kot delu predobravnavnega naroka iz prvega odstavka 285.a člena ZKP, smela izrekati kazenske sankcije na enak način kot po opravljeni glavni obravnavi, se pravi nevezano na predloge strank, potem predobravnavni narok sam zase ter za obdolženega posameznika priznanje nimata nobenega smisla. To je ob jasnosti besedila zapovedi, ki ga pritožnica upravičeno izpostavlja, drugi – sistemsko logični vidik ugotovljenega prekoračenja, katerega je pritožbeno sodišče z ustrezno spremembo napadenega dela sodbe odpravilo (prvi odstavek 394. člena ZKP).

5. Glede na obrazloženo, ko je torej predmet odločitve zadeval pravo in ne dejstev, se pritožničina nadaljnja prizadevanja v smeri napačne odločbe o kazenski sankciji kot posledice zmotne presoje dejanskih okoliščin izkažejo za brezpredmetna ter jih zato pritožbeno sodišče ni preizkusilo.