Jedro

S pritožbeno navedbo, da očitano dejanje ni kaznivo in da je zastaralo, pritožba smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. in 3. točke 372. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Kaj točno naj bi v opisu kaznivega dejanja manjkalo oziroma zakaj naj bi kaznivo dejanje zastaralo, pritožba podrobneje ne konkretizira in ne obrazloži, zato je v tem delu konkretneje ni bilo mogoče preizkusiti. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, obravnavano kaznivo dejanje pa tudi ni zastaralo. V konkretnem primeru gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost. Zastaranje kazenskega pregona tako začne teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Zastaralni rok očitanega kaznivega dejanja znaša na podlagi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 deset let, saj je po drugem odstavku 196. člena KZ-1 zanj predpisana kazen zapora do treh let. Zastaranje očitanega kaznivega dejanja bi zato nastopilo šele 18. 4. 2024 (brez upoštevanja zadržanja ali pretrganja zastaranja). Glede na vse navedeno je pritožbeno uveljavljanje kršitev kazenskega zakona neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 280,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter posebni pogoj, da oškodovanim delavcem v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača zneske, ki so navedeni v izreku sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 3.458,12 EUR in sodno takso v znesku 240,00 EUR. V zvezi s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki pa je po drugem odstavku 105. člena ZKP odločilo, da je obdolženec posameznim oškodovancem dolžan plačati zneske, ki so navedeni v izreku sodbe, pri čemer je posamezne oškodovance s priglašenimi presežki napotilo na pravdo, B. B. pa s celotnim zahtevkom.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S pritožbeno navedbo, da očitano dejanje ni kaznivo in da je zastaralo, pritožba smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. in 3. točke 372. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Kaj točno naj bi v opisu kaznivega dejanja manjkalo oziroma zakaj naj bi kaznivo dejanje zastaralo, pritožba podrobneje ne konkretizira in ne obrazloži, zato je v tem delu konkretneje ni bilo mogoče preizkusiti. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, obravnavano kaznivo dejanje pa tudi ni zastaralo. V konkretnem primeru gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost. Zastaranje kazenskega pregona tako začne teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Zastaralni rok očitanega kaznivega dejanja znaša na podlagi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 deset let, saj je po drugem odstavku 196. člena KZ-1 zanj predpisana kazen zapora do treh let.1 Zastaranje očitanega kaznivega dejanja bi zato nastopilo šele 18. 4. 2024 (brez upoštevanja zadržanja ali pretrganja zastaranja). Glede na vse navedeno je pritožbeno uveljavljanje kršitev kazenskega zakona neutemeljeno.

5. Zagovornik neutemeljeno izpodbija tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi natančno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

6. Bistvo pritožbenih navedb je v izrazito posplošeni graji ugotovitev sodnih izvedencev finančne stroke dr. C. C. in mag. D. D., ki jih pritožba označuje kot teoretične, nasprotujoče, nepravilne, neuporabne in nepodprte z dokazi v spisu. Vendar takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno in pravilno pojasnilo, zakaj je izvedenski mnenji sodnih izvedencev finančne stroke dr. C. C. in mag. D. D. v celoti sprejelo kot prepričljivi, strokovno argumentirani in popolni ter medsebojno skladni. Edino, vsaj približno konkretizirano pritožbeno trditev v tej zvezi je prepoznati v očitku, da so izračuni obeh sodnih izvedencev napačni in da je vso gotovino obdolženec porabil in delavcem izročil za stroške, ki so jih imeli na gradbiščih v tujini. Vendar se tudi takšno pritožbeno zatrjevanje izkaže kot netočno, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb oškodovanih delavcev in mnenj obeh sodnih izvedencev dosledno ugotovilo relevanten obseg gotovinskega poslovanja družbe E. d.o.o. ter pravilno zaključilo, da je obdolženec razpolagal z zadostnimi sredstvi - tako na transakcijskem računu kot tudi z gotovino. Pritožba, ki ne pojasni, zakaj izračuni sodnih izvedencev naj ne bi bili pravilni, dvoma v takšne zaključke sodišča prve stopnje zato ne more vzbuditi. Analiza dinamike poslovnih odločitev in manevrov obdolženca, ki jo je sodišče prve stopnje strnilo v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, tako evidentno kaže, da je obdolženec na škodo delavcev dajal prednost poplačilu drugih upnikov in interesom družbe oziroma kapitala ter zadovoljeval lastne interese. Po ustaljeni sodni praksi pa je izplačilo plače delavcu ter drugih obveznosti iz delovnega razmerja prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe, pri čemer poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem.

7. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da obdolženec ni imel možnosti obrambe oziroma dokazovanja nasprotnega, ker je vso relevantno poslovno dokumentacijo uničil stečajni upravitelj, vključno z listinami, ki bi jih moral hraniti in deponirati v arhivu. Sodišče prve stopnje se je do uničenja poslovne dokumentacije za družbo E. d.o.o. opredelilo v točkah 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je zlasti na podlagi prepričljive izpovedbe kot priče zaslišanega stečajnega upravitelja F. F., kakor tudi prič G. G., H. H. in I. I., tehtno pojasnilo, da je stečajni upravitelj v stečajnem postopku razpolagal z vso razpoložljivo dokumentacijo. Ne glede na to, da jo je kasneje uničil, pa se je ustrezno opredelil do odprtih terjatev, za katere je pojasnil, da jih je ugotovil na osnovi podatkov, ki sta mu jih posredovala ravno obdolženec in priča I. I., kar izhaja tudi iz otvoritvenega poročila. Ob tem je stečajni upravitelj še pojasnil, da je poslovno dokumentacijo uničil skladno s računovodskim standardom št. 37 in da je ni bil dolžan hraniti. Zato pritožba, ki skuša prikazati neupravičeno uničenje poslovne dokumentacije, pri čemer sploh ne pojasni, kaj nasprotnega naj bi obdolženec na podlagi te dokumentacije dokazoval, ne more biti uspešna. Sploh, ker manjkajoča dokumentacija v ničemer ne vpliva na dejanske zaključke niti sodnih izvedencev niti sodišča prve stopnje, kot je to tehtno pojasnjeno v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako se pritožbena trditev, da zaradi uničenja poslovne dokumentacije ni bilo mogoče preizkusiti pravilnosti in dopolnitev izvedenskih mnenj sodnih izvedencev, pokaže kot neutemeljena.

8. Glede na uveljavljane pritožbene razloge je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji in pri tem ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Izrečena mu je bila namreč (zgolj) pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, obdolžencu določilo ustrezno dolgo kazen zapora, kot tudi preizkusno dobo, utemeljeno pa še posebni pogoj, da oškodovancem v določenem roku plača zneske, ki so navedeni v izreku izpodbijane sodbe.

9. Kot neutemeljena se izkaže tudi pritožbena graja odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih. Pritožba namreč sodišču prve stopnje povsem netočno očita, da je svojo odločitev utemeljilo zgolj s pavšalno navedbo, da so zahtevki izkazani z obračuni, zaradi česar izpodbijane sodbe v tem delu naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno zapisalo, da so premoženjskopravni zahtevki izkazani z izpovedbami oškodovanih delavcev in listinsko dokumentacijo, zlasti obračuni plač, evidencami ur in izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca finančne stroke mag. D. D., ki je svoje končne ugotovitve prikazal v tabeli 1 (l. št. 1228). Te razloge je treba povezati z obrazložitvijo v točkah 12, 13 in 15 izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje glede neizplačil plače in drugih obveznosti iz delovnega razmerja dosledno analiziralo določne in dovolj podrobne izpovedbe oškodovanih delavcev in sodnega izvedenca mag. D. D. (čigar mnenje je nenazadnje povzemal tudi obdolženec) ter se opredelilo do obračuna plač zaposlenim in omenjene tabele 1 v prilogah izvedenskega mnenja z dne 5. 10. 2022, ki je prikazovala neto zneske neizplačanih plač. Ob tem je korektno navedlo pravno podlago za prisojo priglašenih premoženjskopravnih zahtevkom, kakor tudi argumentirano pojasnilo, v kakšnem delu je oziroma ni ugodilo posameznemu premoženjskopravnemu zahtevku. Pritožba zato razloge v tej smeri neutemeljeno pogreša, zmotno pa tudi ocenjuje, da so priglašeni premoženjskopravni zahtevki oškodovanih delavcev laični in nesklepčni ter brez pravne in dejanske podlage za njihovo ugoditev.

10. Po obrazloženem, in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11. Ker pritožba ni bila uspešna, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na težavnost kazenske zadeve in premoženjske razmere obdolženca ter ob upoštevanju tarifnih številk 7112, 71113 in 7122 taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Sodba VS RS I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017.