Jedro

Pritožba ne pojasni razlogov, zaradi katerih je tožnik šele tik pred iztekom zakonskega roka poiskal pravno pomoč in vložil tožbo na motenje posesti, v kateri ni navajal, da mu nastaja nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, šele nekaj mesecev kasneje pa je vložil predlog za začasno odredbo, s tem, da je v tožbi navedel naslov za vročanje, ki ni naslov stanovanja, kjer je prišlo do zatrjevanega motenja. Tudi terminsko sosledje pravovarstvenih zahtevkov prepričljivo potrjuje logično sklepanje sodišča, da bi vsak običajen, povprečen človek, soočen s tako življenjsko situacijo ravnal glede varstva pravic drugače, bolj angažirano in v drugačnih časovnih okvirih. Tudi splošna pravila izkušenj ne potrjujejo pritožbene teze, da je sklepanje sodišča prve stopnje v tem delu nesprejemljivo. Nobenih napak ni v dokazni oceni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**_Dosedanji potek postopka in okvir spora ter povzetek predloga za začasno odredbo_**

1. Tožnik je 10. 6. 2022 vložil tožbo zaradi motenja posesti, ker je toženka odredila električnem distributerju, da odklopi elektriko v stanovanju, ki se nahaja v večstanovanjski stavbi na naslovu A. Tožnik je 17. 8. 2022 vložil predlog za izdajo začasne odredbe. Predlagal je, da se toženki naloži, da je dolžna v roku treh dni na svoje stroške skleniti pogodbo o dobavi električne energije z distributerjem električne energije - družbo B. d. o. o., da je dolžna plačati stroške ponovnega priklopa električne energije na merilnem mestu št. 3-4772, da je dolžna zagotoviti, da se priklopi in dobavlja električna energija na stanovanju, da v primeru, če toženka te obveznosti ne bo izpolnila, se ji izreče denarna kazen v višini 10.000,00 EUR, da začasna odredba začne veljati takoj in velja še trideset dni po pravnomočno zaključenem postopku glede motenja posesti v tem pravdnem postopku, da morebitni ugovor ali pritožba ne zadržita izvršitve te začasne odredbe, da je toženka dolžna plačati tožniku stroške postopka v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

**_Povzetek pritožbenih navedb_**

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, zahteva pa tudi, da mu toženka povrne stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnik zgolj dostop do stanovanja, čeprav je tožnik navajal, da živi v stanovanju od leta 2018, da sta v stanovanju živela skupaj s toženko, ki je njegova žena, ki pa se je odselila, vložila je tudi predlog za razvezo zakonske zveze, da je toženka odredila odklop električne energije iz razloga, ker želi, da bi se tožnik izselil iz stanovanja. Že ta dejstva dokazujejo, da tožnik živi v stanovanju. Ta dejstva potrjujejo listine - sms korespondenca med pravdnima strankama in video posnetki. Sodišče bi se lahko prepričalo o teh dejstvih tudi na podlagi zaslišanja tožnika, ta dokaz pa sodišče neutemeljeno ni izvedlo.

4. Sodišče protispisno ugotavlja, da ne obstaja velika verjetnost, da tožnik stalno biva v stanovanju. Tudi če bi tožnik zgolj občasno bival v stanovanju, je odločitev sodišča zmotna. Tudi občasno bivanje v stanovanju ni možno zaradi izklopa elektrike. Pri teh ugotovitvah sodišča je evidentno podana bistvena kršitev postopka iz 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Tožniku stanovanje predstavlja dom in nima možnosti prebivati drugje, nasprotno iz obrazložitve sklepa ne izhaja. S posegom toženke je bila tožniku kršena pravica do spoštovanja doma, ki jo zagotavlja 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o spoštovanju zasebnega in družinskega življenja, posredno pa tudi 36. člen Ustave RS o nedotakljivosti stanovanja.

6. Sodišče pojasnjuje, da je do ugotovitev prišlo na podlagi ocene ravnanja vsakega običajnega človeka, ki se znajde v situaciji, ko mu je onemogočena uporaba elektrike v prostorih, kjer dejansko redno, trajno in stalno prebiva. Te ugotovitve sodišča so preveč posplošene in spisovno nepodprte. Sodišče spregleda, da je tožnik zatrjeval, da v stanovanju živi od leta 2018 in da drugje ne more bivati.

7. Sodišče navaja, da je tožnik pavšalno navajal običajne posledice odklopa elektrike in da ni navajal, da naj bi mu s tem v zvezi nastala škoda. Te ugotovitve so zmotne, ker je tožnik zatrjeval, da odklop elektrike v stanovanju tožniku ne odvzema samo razsvetljave, ampak tudi možnost priprave tople hrane, varnega hranjenja prehranskih živil, zagotavljanja nujnih higienskih standardov, v hladnejših obdobjih pa tudi možnost ogrevanja stanovanjskih prostorov.1

8. Začasna odredba je glede na odločbo Ustavnega sodišča Up 257/97 možna zgolj v primeru verjetno izkazane in utemeljene težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode, kar je v konkretnem primeru več kot izkazana, kar potrjuje tudi sklep VSL II Cp 1246/2019. 9. Sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tudi iz razloga, ker se ne more nekomu naložiti obveznosti pod izvršbo, v kolikor zavezanec obveznosti ne more izpolniti. Te ugotovitve sodišča so zmotne, ker je bila elektrika izklopljena na zahtevo toženke, ki je bila tudi plačnica električne energije za stanovanje.

**_Odgovor na pritožbo_**

10. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev – priglasila je tudi pritožbene stroške.

**_Glede utemeljenosti pritožbe_**

11. Pritožba ni utemeljena.

**_Povzetek ugotovitev sodišča prve stopnje_**

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik v tožbi kot svoje stalno bivališče navaja naslov B. v tožbi pa trdi, da stanuje na naslovu A., da je v postopku zatrjeval, da je bila elektrika v stanovanju izklopljena zaradi ravnanj toženke 13. 5. 2022, pooblastilo odvetniku za vložitev tožbe zaradi motenja posesti pa je podpisal 10. 6. 2022, ko je njegov pooblaščenec vložil tožbo, kar pomeni, da je datum vložitve tožbe dejansko enak datumu iskanja pravne pomoči in pravnega varstva, da tožnik motenja posesti ni uveljavljal isti ali naslednji dan, ko je prišlo do zatrjevanega motenja posesti, temveč tik pred iztekom roka za vložitev tožbe, da v tožbi pavšalno navaja običajne posledice odklopa elektrike, ne navaja pa, da bi mu s tem nastala kakšna škoda, čeprav je od odklopa elektrike minilo že sedemindvajset dni, da tožnik v tožbi ni predlagal izdajo začasne odredbe in ni navajal nobene škode, kaj šele nepopravljive oziroma težko nadomestljive, da je tožnik več kot tri mesece po odklopu elektrike predlagal izdaje začasne odredbe, v predlogu pa navajal nabor običajnih posledic odklopa (razsvetljava, priprava tople hrane, varno hranjenje živil, nujni higienski standardi, ogrevanje), ni pa navajal konkretne škode, kot na primer nepopravljive škode na zdravju, da je tožnik nastanek škode na zdravju in kvaliteti bivanja na nek alternativni način že preprečil, da je lastnik stanovanja oče od toženke, da tožnik ni predložil dokaza, kdo je dejansko dal nalog za odklop merilnega mesta, da je lastnik stanovanja tisti, čigar soglasje mora biti izkazano pri odklopih in ponovnih priklopih, da toženki ni mogoče naložiti sklepanja pogodbe za priključek brez soglasja lastnika.

**_Glede procesnih kršitev_**

13. Sodišče ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). V zvezi s predpostavkami za izdajo regulacijske začasne odredbe je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.2

14. Glede na tožnikovo trditveno podlago se izkaže, da tudi izvedba dokaza z njegovim zaslišanjem ne bi vplivala na drugačno dokazno oceno sodišča prve stopnje glede (ne)obstoja nenadomestljive škode, ob upoštevanju načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena.3

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da odločitev sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so si razlogi v medsebojnem nasprotju (14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav nasprotno. V sklepu so navedeni prepričljivi argumenti, znotraj katerih so z vidika logičnih in izkustvenih pravil ocenjena tožnikova ravnanja, ki imajo oporo v dejanskosti oziroma v okoliščinah konkretnega primera.

16. Nobene protispisnosti ni v sklepu (15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP), pritožbena graja v tem delu zato ni utemeljena, očitno pa korenini v nestrinjanju z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

**_Presoja pritožbenega sodišča_**

17. Srž pritožbenih navedb je nestrinjanje z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožnik stanovanje lahko/le občasno uporablja, da ne obstaja velika verjetnost, da bi tožnik redno bival v stanovanju, da iz tožnikovih trditev ne izhaja, da bi mu nastajala nenadomestljiva škoda zaradi odklopa elektrike v stanovanju, da je glede na pojasnjene dejanske okoliščine tožnik nastanek škode na zdravju in kvaliteti bivanja na nek alternativni način že preprečil. 18. Sodišče prve stopnje je podrobno predstavilo argumente, na podlagi katerih je prišlo do teh ugotovitev. Pritožba se do odločilnih razlogov sodišča prve stopnje ne opredeli. Tako ne pojasni razlogov, zaradi katerih je tožnik šele tik pred iztekom zakonskega roka poiskal pravno pomoč in vložil tožbo na motenje posesti, v kateri ni navajal, da mu nastaja nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, šele nekaj mesecev kasneje pa je vložil predlog za začasno odredbo, s tem, da je v tožbi navedel naslov za vročanje, ki ni naslov stanovanja, kjer je prišlo do zatrjevanega motenja. Tudi terminsko sosledje pravovarstvenih zahtevkov prepričljivo potrjuje logično sklepanje sodišča prve stopnje, „da bi vsak običajen, povprečen človek, soočen s tako življenjsko situacijo ravnal glede varstva pravic drugače, bolj angažirano in v drugačnih časovnih okvirih.“ Tudi splošna pravila izkušenj ne potrjujejo pritožbene teze, da je sklepanje sodišča prve stopnje v tem delu nesprejemljivo. Nobenih napak torej ni v dokazni oceni sodišča prve stopnje.

19. Sodišče prve stopnje ni spregledalo tožnikovih navedb, da v stanovanju živi od leta 2018, drugje pa ne more bivati. Pritožba v tem delu pa spregleda pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile navedbe tožnika o nenadomestljivi škodi prazne, brez konkretne vsebine, brez opisa konkretnega trpljenja in tegob, ki jih tožnik doživlja pri uporabi stanovanja. Tudi v pritožbi se tožnik osredotoča na kršitve človekovih in ustavnih pravic, ne da bi konkretno navedel ali opisal okoliščine, s katerimi bi pri pritožbenemu sodišču vzbudil dvom v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje posebej glede neobstoja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Umanjkale so torej ne le navedbe, zaradi katerih je tožnik vložil predlog za začasno odredbo šele po treh mesecih od vložitve tožbe, marveč tudi navedbe glede konkretne škode, ki mu je v tem času nastala.

20. Okoliščine konkretnega primera so povsem drugačne kot v sodnih primerih, ki jih navaja pritožba. Razlika je v bistvenih okoliščinah, ki se kažejo v zvezi z navedbami glede obstoja nenadomestljive škode, s tem, da pri tožniku tudi terminsko sosledje dogodkov od zatrjevanega motenja posesti do vložitve predloga za začasno odredbo, ne daje podlage za sodno varstvo v zvezi s predlogom za začasno odredbo.

21. Že navedeni razlogi so zadostna podlaga za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do drugih dodatnih razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za začasno odredbo.

**_Odločitev pritožbenega sodišča_**

22. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

**_O stroških pritožbenega postopka_**

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (šesti odstavek 163. člena ZPP).

1 Pritožba se v tem delu sklicuje tudi na sklep VSC Cp 308/2019. 2 Podrobneje glej 4. tč. sklepa sodišča prve stopnje in 6. tč., kjer se sodišče prve stopnje znova opredeli do predpostavk za izdajo regulacijske začasne odredbe ter se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 275/97. 3 Tudi, če se upošteva, da je tožnik v predlogu za začasno odredbo predlagal lastno zaslišanje, čeprav je pri navedbi dokazov le navedel „kot do sedaj“, ta dokaz pa je predlagal v tožbi.