Jedro

Tožnik niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni zatrjeval, da bi imel ustrezen dokument s sliko v smislu 75. člena Zakona o tujcih (ZTuj), kar pomeni, da svoje istovetnosti na ZTuj predpisan način ni mogel dokazati. To pa po 1. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil zadošča za omejitev gibanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 5.7.2007. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 27. člena ZAzil iz razlogov 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi s 3. in 5. alineo 1. odstavka 36. člena ZAzil tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za 3 mesece, in sicer od 4.7.2007 od 15.25 ure do 4.9.2007 do 15.25 ure.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in ugotovitvam tožene stranke, da so podani razlogi, zaradi katerih se tožniku lahko omeji gibanje. Ugotovitev istovetnosti prosilca za azil je za nadaljevanje azilnega postopka bistvenega pomena. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožena stranka v azilnem postopku ni ugotovila tožnikove istovetnosti, saj tožnik v času odločanja tožene stranke ni imel dokumenta, na podlagi katerega bi se njegova istovetnost lahko ugotovila. Sodišče prve stopnje se strinja s toženo stranko, da je istovetnost prosilca za azil v primeru, ko ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, kot je to v obravnavanem primeru, treba pravilno ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Takšno ugotavljanje pa traja določen čas, zato je tožena stranka ravnala pravilno, da je tožniku začasno omejila gibanje, zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Čeprav za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja zadostuje že eden od taksativno navedenih razlogov, določenih v 27. členu ZAzil, je po presoji sodišča prve stopnje tožniku pravilno izrečen ukrep tudi na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil. Tožena stranka je svoje sklepanje, da obstaja sum, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek, oprla na okoliščine, da je na Policijski postaji podajal nasprotujoče si izjave. Poleg tega pa je v postopku ugotovila, da je tožnik iz Pakistana odpotoval s potnim listom, ki pa ga ni predložil pristojnim slovenskim oblastem, zato je sklepala, da obstaja utemeljen sum, da je dokument uničil ali odvrgel. Ker je za izrek ukrepa omejitve gibanja zadosten dokazni standard že sum zlorabe ali zavajanje postopka, je imela tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje dejansko in pravno podlago za svojo odločitev o začasni omejitvi gibanja. Sodišče ne more slediti tožniku, da ni vedel, da mora za azil zaprositi nemudoma, prav tako pa ne, da je z vlakom pomotoma pripotoval v Slovenijo. Prav tako ne more slediti tožnikovi navedbi, da je za azil neuspešno zaprosil že na policijski postaji, saj ne vidi nobene razlage, da bi državni organi ravnali na način, ki jim ga očita tožnik.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in posledično napačne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče ni odgovorilo na tožbene navedbe, da tožena stranka ni niti zaslišala tožnika, da bi s tem poskušala ugotoviti njegovo istovetnost, niti z nobenimi drugimi dokaznimi sredstvi skušala ugotavljati njegovo istovetnost, zato je povsem neumesten razlog, ki ga je uporabilo sodišče, da potrebuje tožena stranka čas, da bo z drugimi dokazili poizkušala ugotoviti istovetnost. Tožena stranka ni še v nobenem primeru do sedaj ugotavljala istovetnosti prosilcev brez dokumentov, ki jim je omejila gibanje. Tega ne bo storila niti v tem primeru, zato sodba v tem delu ni obrazložena. Tožnik je zaprosil za azil v razumnem času in v okoliščinah, ki ne vzbujajo suma o zlorabi azilnega postopka, zato je omejitev gibanja povsem nezakonita. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in odpravo ukrepa omejitve gibanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča in tožene stranke, da so bili v tem primeru ob izdaji izpodbijanega sklepa tožene stranke izpolnjeni pogoji iz 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil, da se je tožniku izrekel ukrep omejitve gibanja. Tožnik niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni zatrjeval, da bi imel ustrezen dokument s sliko v smislu 75. člena Zakona o tujcih (ZTuj), kar pomeni, da svoje istovetnosti na ZTuj predpisan način ni mogel dokazati. To pa po 1. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil zadošča za omejitev gibanja.

Kot izhaja iz predloženih spisov, se podatki, ki jih je tožnik dal policistom Policijske postaje, in podatki v njegovi prošnji za azil ter njegove navedbe na glavni obravnavi dne 20.7.2007, ne ujemajo. Zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi, čeprav za izrek ukrepa zadostuje že eden od taksativno navedenih razlogov, izpolnjeni pogoji za izrek navedenega ukrepa tudi po 3. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil. Na podlagi v upravnem postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin je bil materialni zakon pravilno uporabljen, bistvene kršitve določb postopka, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi, po presoji pritožbenega sodišča niso podane. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena. Tožnik je bil zaslišan na glavni obravnavi, njegova identiteta je bila ugotovljena le na podlagi njegovih lastnih izjav, sam pa ni razpolagal z verodostojnimi listinami, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti njegovo zatrjevano identiteto. Okoliščina o tem, ali je bila tožnikova prošnja za azil vložena z namenom, da bi tožnik odložil prisilno odstranitev, pa se bo ugotavljala v azilnem postopku.

Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.