Jedro

Odločitev tožene stranke, da zavrne vlogo tožeče stranke, je pravilna in utemeljena. Tudi po presoji sodišča namreč tožeča stranka protipravnosti ravnanja sodišč in sodnikov, ki je temeljni pogoj za priznanje odškodninske odgovornosti države na podlagi 26. člena Ustave RS, ni izkazala. Zgolj nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje z odločitvijo kot tako pa upoštevaje sodno prakso, protipravnosti ne dokazuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil prošnjo tožeče stranke, da se ji dodeli brezplačna pravna pomoč za vložitev predloga za dopustitev revizije in eventualno za vložitev same revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 1104/2017 z dne 3. 1. 2018 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. P 318/2015 z dne 18. 9. 2017. V obrazložitvi svojo odločitev utemeljuje na ugotovitvi, da tožeča stranka ne izpolnjuje objektivnega pogoja po 1. alinei prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Povzema vsebino sodbe sodišča prve stopnje opr. št. P 318/2015 z dne 18. 9. 2017, s katero je sodišče zavrnilo odškodninski zahtevek, da je zaradi protipravnih ravnanj sodišča oziroma sodnikov v v zadevah opr. št. P 19/2005, Pg 218/2007 in Pg 21/2009 (pri tem gre za eno zadevo, ki je bila najprej obravnavana kot civilna zadeva, nato pa kot gospodarska zadeva pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti, v pritožbenem postopku pa pa pred Višjim sodiščem v Mariboru) tožena stranka (Republika Slovenija) dolžna plačati tožeči stranki (prosilcu v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči) 128.016,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2014 ter mu povrniti pravdne stroške ter hkrati odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 1.298,00 EUR pravdnih stroškov. S sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 1104/2017 z dne 3. 1. 2018 je bila pritožba tožeče stranke (prosilca v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči) zavrnjena, z ugotovitvijo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, da je pravilno uporabilo materialno pravo in da je v celoti popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter vsa za ta postopek odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo pravilne materialno pravne zaključke, ki jih je ustrezno obrazložilo in jih je tudi sprejelo sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje je navedlo, da bi bila protipravnost ravnanja sodišč podana, če bi šlo za ravnanje, ki bi bilo v očitnem nasprotju z zakoni ali bi bila njihova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Razlog protipravnosti ravnanja sodišč torej ne more biti nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje stranke z odločitvijo kot tako, kar je očitno razlog na strani prosilca. Prav tako protipravno ravnanje sodnika ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih bi bila v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena. Odškodninska tožba zaradi zatrjevanja protipravnih ravnanj sodišča oziroma sodnikov tudi ni ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bilo to storjeno, zato sodišče v tovrstnem odškodninskem sporu o argumentih, ki se nanašajo na sporni predmet prejšnje pravde in so bili že obravnavani v zatrjevani sodni odločbi, ne razpravlja ponovno. Pravica do povračila škode kot posledica sodnikovega protipravnega ravnanja je sicer res zajamčena v 26. členu Ustave RS, vendar le v primeru grobih kršitev sodniške dolžnosti, torej samovolje pri razlagi tako materialnega kot procesnega prava, ki je v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (odločba VS RS II Ips 448/2010 z dne 30. 1. 2014). Prosilec pa ni dokazal, da so bile pravnomočne odločitve v predmetni zadevi obremenjene s takšnimi kršitvami. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti države, kjer za vprašanje krivdne odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ, kumulativno podani vsi elementi civilnega delikta, tako škoda, kot tudi nedopustno oziroma protipravno ravnanje ter vzročna zveza med njima in krivda povzročitelja, v danem primeru pa manjka element protipravnosti, je tako tudi sodišče druge stopnje ugotovilo, da tožena stranka (Republika Slovenija) prosilcu ni odškodninsko odgovorna in da je bila zato pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka prosilca.

2. Tudi organ za BPP se pridružuje ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje, da prosilec ni izkazal osrednje predpostavke odškodninske odgovornosti države na podlagi 26. člena Ustave RS, to je protipravnosti ravnanja sodišča v navedeni gospodarski zadevi. Te ugotovitve so podprte tako z v prošnji predloženo dokumentacijo, ki se nanaša na to pravdno zadevo, kot tudi s podatki pravdnega spisa Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. P 318/2015 predmetnega odškodninskega spora, v katerega je vpogledal organ za BPP, in na osnovi katerih tudi sam ocenjuje, da prosilec ni izkazal obstoja protipravnosti ravnanja sodišča v zgoraj navedenem smislu, kot se v skladu s prakso vrhovnega sodišča zahteva. Glede na navedeno tako organ za BPP meni, da je verjetnost, da bi prosilec uspel v postopku v zvezi z revizijo manjša kot pa verjetnost, da ne bi uspel, da torej prosilčeva zadeva nima verjetnih izgledov za uspeh, zaradi česar prosilcu ne bi bilo utemeljeno in razumno dodeliti zaprošene brezplačne pravne pomoči. 3. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev, ker meni, da je organ za BPP njeno vlogo reševal namenoma predolgo z namenom, da ji prepreči vložitev predloga za revizijo, kot drugi razlog pa navaja, da tožena stranka ni upoštevala določbe 2. alinee prvega odstavka 24. člena, ki določa, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena in da je s takim ravnanjem kršila v tožbi navedene ustavne pravice (2., 14., 22., 23., 25., 26. in 34. člen Ustave RS). V dokaz svojih trditev navaja sodbe oziroma sklepe izdane v času teka zadeve opr. št. P 19/2005, Pg 218/2007 in Pg 21/2009 in iz katerih izhaja protipravno delovanje države. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in ji omogoči novi 30-dnevni rok za vložitev predloga za revizijo oziroma, da se izpodbijana odločba odpravi in se tožeči stranki odobri brezplačna pravna pomoč za pisanje in vložitev predloga za dopustitev revizije oziroma eventualno za vložitev same revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 1104/2017 z dne 3. 1. 2018 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. P 318/2015 z dne 18. 9. 2017. 4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 24. člena ZBPP. V skladu z navedeno določbo je pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoj treba upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je med drugim pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Po določbah ZBPP se torej kot pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči imelo končni uspeh. Pri navedenem pogoju gre torej za presojo smiselnosti oziroma ekonomičnosti brezplačne pravne pomoči v okviru uresničevanja pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti.

7. Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, je tožeča stranka v svoji vlogi za odobritev brezplačne pravne pomoči navedla, da želi brezplačno pravno pomoč za vložitev predloga za dopustitev revizije in eventualno (v primeru dopustitve revizije) za vložitev same revizije zoper sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. P 318/2015 z dne 18. 9. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 1104/2017 z dne 3. 1. 2018. V predmetni pravdni zadevi je tožeča stranka od Republike Slovenije zahtevala odškodnino za škodo, ki bi ji jo naj povzročilo sodišče z razsojo v sodnem postopku vodenem najprej pod opr. št. 19/2005 in kasneje pod opr. št. Pg 218/2007 v zvezi z I Cpg 334/2008 ter nazadnje pod opr. št. Pg 21/2009 v zvezi z I Cpg 369/2011 in I Cpg 445/2013. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke z ugotovitvijo, da ni podan prvi element odškodninske odgovornosti - protipravnost, da torej na strani sodišča oziroma razpravljajočih sodnikov ni bilo protipravnih ravnanj, ki bi lahko imele za posledico odškodninsko odgovornost, prav tako pa tudi tožeča stranka v svojih navedbah ni konkretno navedla, katera ravnanja naj bi bila protipravna. Navedeno odločitev je potrdilo v pritožbenem postopku tudi Višje sodišče v Mariboru in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev ter da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in da je vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva pravilno ugotovilo ter na tej podlagi sprejelo pravilne materialno pravne zaključke, ki jih je ustrezno obrazložilo in jih je sodišče druge stopnje tudi sprejelo. Navedlo je tudi, da bi bila protipravnost ravnanja sodišč podana, če bi šlo za ravnanje, ki bi bilo v očitnem nasprotju z zakoni ali bi bila njihova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (odločbi VS RS II Ips 257/2015 z dne 23. 3. 2017 in II IPs 172/2015 z dne 22. 12. 2016).

8. Glede na navedeno stanje zadeve je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, da zavrne vlogo tožeče stranke, pravilna in utemeljena. Tudi po presoji sodišča namreč tožeča stranka protipravnosti ravnanja sodišč in sodnikov, ki je temeljni pogoj za priznanje odškodninske odgovornosti države na podlagi 26. člena Ustave RS, ni izkazala. Zgolj nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje z odločitvijo kot tako, kar je tudi glede na navedbe v tožbi, očitno razlog na strani tožeče stranke, pa upoštevaje sodno prakso, protipravnosti ne dokazuje. Navedeno tako potrjuje stališče organa za BPP, da ji brezplačne pravne pomoči za dopustitev revizije oziroma kasnejšo revizijo ne bi bilo smiselno odobriti, saj zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh.

9. Tožeča stranka zato glede na navedeno tudi s tožbenimi ugovori oziroma s citiranjem ustavnih določb, s katerimi naj bi ji bile kršene tam navedene pravice ne more biti uspešna.

10. Ker torej tožeča stranka ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.