Jedro

Oseminštirideseturni rok iz 7. odstavka 157. člena ZKP, v katerem mora senat pristojnega sodišča odločiti o pritožbi zoper sklep o odvzemu prostosti in pridržanju, teče od tedaj, ko je sodišču dana možnost, da o pritožbi odloča, torej od predložitve spisa sodišču. Pridržanje pomeni odvzem prostosti, pridržanje v ožjem pomenu besede ter privedbo in izročitev osumljenca sodišču, začne pa se s trenutkom, ko pooblaščene uradne osebe osumljenca obvestijo, da mu je odvzeta prostost.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega S.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dežurni preiskovalni sodnik je z uvodoma navedenim sklepom zoper S.S. odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pritožbo zagovornika tega osumljenca (poleg pritožb zagovornikov P.S. in T.P.) je s sklepom z dne 25.2.2004 zavrnil izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici.

Zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik osumljenega S. iz razloga kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitve ustavnih pravic osumljenca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje preiskovalnemu sodniku.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbijanima sklepoma očita le številna dejstva, ki naj bi bila interpretirana v škodo osumljenega, iz česar je mogoče razbrati, da vložnik ne soglaša z ugotovitvijo o obstoju utemeljenega suma. V tej fazi kazenskega postopka se ne ocenjuje dokazov, saj je dokazovanje pridržano senatu na glavni obravnavi, ki dokaze izvaja neposredno in na podlagi tega sprejema dokazno oceno. Za fazo odrejanja pripora in pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora pa morajo biti navedeni in obrazloženi razlogi, ki omogočajo zaključek o utemeljenosti suma. Lastništvo avtomobilov in posest denarja so okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri utemeljevanju pripornih razlogov, vendar pa teh dokazov ni ocenjevalo z vidika zanesljivosti in verodostojnosti.

Na utemeljenost suma vsekakor kažejo izsledki prisluha telefonom in zasegi prepovedane droge, zato je razpolaganje z avtomobili in denarjem v tej fazi postopka nepomembno. Tudi način zasega denarja ne dopušča zanesljive preveritve, ali je med njim tudi denar, ki ga je uporabljala policija, vendar tudi to sodi v ocenjevanje kvalitete dokazov, ki ga bo opravil senat na glavni obravnavi, če bo do nje prišlo.

Izkazan in pravilno obrazložen pa je tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Na oceno ponovitvene nevarnosti vpliva dejstvo, da osumljenec ni zaposlen, da je imel ob zasegu v posesti večje količine denarja ter da je razpolagal s precejšnjimi materialnimi sredstvi. Iz dokazov, ki so bili zbrani, izhaja, da je osumljenec deloval s široko mrežo preprodajalcev in kupcev mamil, podano pa je tudi sorazmerje med priporom in nevarnostjo, ki jo za zdravje ljudi predstavlja heroin, s katerim je trgoval osumljeni S., zato niso utemeljene navedbe vložnika, da nevarnost ponavljanja ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi očita kršitev določb postopka, ki je tekel pred izdajo pravnomočne odločbe (sklepa o odreditvi pripora), saj meni, da so bile osumljencu v postopku kršene pravice do pravnega sredstva. Sodišče je namreč o njegovih pritožbah odločalo z veliko zamudo.

Osumljenca so policisti pridržali dne 19.2.2004 ob 15.45 uri, sklep, s katerim je odločalo sodišče o njegovi pritožbi, pa je prejel šele 1.3.2004. Z veliko zamudo pa je bil osumljencu vročen tudi sklep o odreditvi pripora.

Po določbi 7. odstavka 157. člena ZKP mora senat pristojnega sodišča (senat iz 6. odstavka 25. člena ZKP) odločiti o pritožbi zoper sklep o odvzemu prostosti in pridržanju v 48 urah. Ta rok je le instrukcijski rok, torej rok, ki je predviden izključno zaradi postopkovne discipline, kar pomeni, da je možno procesno dejanje opraviti tudi po preteku roka. Kršitev teh rokov nima pravnih posledic, rok pa je predpisan izrazito zaradi zaščite pravic državljanov. Zakon tudi ne določa trenutka, od kdaj teče ta rok, vendar si je to določbo treba razlagati tako, da od tedaj, ko je sodišču dana možnost, da o pritožbi odloča, torej od predložitve spisa sodišču. V konkretni kazenski zadevi, kot je razvidno iz podatkov v spisu, izhaja, da je bila osumljencu odvzeta prostost ob 15.45 uri dne 19.2.2004. Dne 21.2. ob 13.00 uri je bil osumljenec priveden k preiskovalnemu sodniku, kjer je bil zaslišan še istega dne ob 17.10 uri. Tega dne (po zaslišanju) je preiskovalni sodnik z izpodbijanim sklepom zoper osumljenca odredil pripor, istega dne izdelal sklep in izdal odredbo, da se sklep vroči osumljencu, zagovorniku, okrožnemu državnemu tožilcu in upravi zapora (listovna št. 173). O pritožbi zoper sklep o pridržanju in zoper sklep o odreditvi pripora je odločal izvenobravnavni senat dne 25.2.2004. Pritožbo zoper sklep o pridržanju je vložil zagovornik osumljenca dne 20.2.2004 po faksu ob 18.14 uri. Spis je bil predložen izvenobravnavnemu senatu v odločanje 24.2.2004. Izvenobravnavni senat je torej odločal znotraj 48 urnega roka od predložitve spisa, res pa je, da je od vložitve pritožbe zoper sklep o odvzemu prostosti in pridržanju pa do odločanja minilo precej časa, vendar pa to dejstvo ni vplivalo na odvzem prostosti osumljencu.

Osumljenec je bil namreč v roku 48 ur (kolikor sme trajati pridržanje) priveden k preiskovalnemu sodniku, po zaslišanju pa je preiskovalni sodnik zoper njega odredil pripor. Torej je okoliščine o utemeljenosti odvzema prostosti presodil še preiskovalni sodnik in to še preden je senat odločal o pritožbi zoper sklep o pridržanju.

Eventualna razveljavitev sklepa o pridržanju, kakor tudi odločanje o pritožbi znotraj 48 urnega roka, torej na položaj osumljenca ne bi v ničemer vplivala, saj je z izpodbijanim sklepom preiskovalni sodnik, ko je presodil okoliščine obravnavanega primera, zoper njega odredil pripor.

Neutemeljene pa so tudi nadaljnje navedbe zagovornika, da je bila osumljencu v času od 15.45 ure (ko mu je poteklo pridržanje) do 17.10 ure 21.2.2004 (ko je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom) nezakonito omejena svoboda gibanja. Pridržanje namreč pomeni odvzem prostosti, pridržanje v ožjem pomenu besede ter privedbo in izročitev osumljenca sodišču. Pridržanje se začne s trenutkom, ko pooblaščene uradne osebe osumljenca obvestijo, da mu je odvzeta prostost. Od tedaj začne teči tudi 48 urni rok (5. odstavek 157. člena ZKP), v katerem mora biti priveden k preiskovalnemu sodniku. Če pooblaščene uradne osebe v tem roku ne privedejo osumljenca, morajo pridržano osebo izpustiti na prostost. Od trenutka izročitve osumljenca sodišču, o njegovi nadaljnji usodi odloča izključno sodišče. Preiskovalni sodnik ga mora v najkrajšem možnem roku - brez odlašanja (2. odstavek 203. člena ZKP) zaslišati. Brez odlašanja pomeni, da ga mora zaslišati v razumnem roku, glede na okoliščine primera (teža dejanja, število osumljencev ipd.). Glede nato, da je v obravnavani kazenski zadevi preiskovalni sodnik zaslišal osumljenca nekaj ur po tem, ko je bil priveden na sodišče (in le nekaj več kot dve uri po tem, ko mu je preteklo pridržanje) sodišču nikakor ni moč očitati ob upoštevanju obsežnosti zadeve, da ni postopalo hitro oziroma brez odlašanja.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da ni podana kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP, zaradi česar je zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu neutemeljena.

Nadaljnje navedbe zagovornika, kjer očita sodišču, da je v izpodbijanih sklepih v škodo osumljenca zmotno interpretiralo podatke v spisu, ki se nanašajo na lastništvo avtomobilov, na denar, ki naj bi bil v njegovi posesti, ter dvom, ki ga uveljavlja v obstoj utemeljenega suma glede dejanj, ki naj bi jih osumljenec storil v novembru in decembru mesecu leta 2003, pa pomenijo izpodbijanje sklepov iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je namreč določno obrazložen in argumentiran tako obstoj utemeljenega suma, da je osumljenec storil obravnavana kazniva dejanja, kakor tudi obstoj pripornega razloga. Sodišče je presodilo tudi sorazmernost med nevarnostjo ponavljanja kaznivih dejanj ter posegom v njegovo svobodo, nadalje pa tudi nevarnost za življenje oziroma varnost ljudi, kolikor bi bil osumljenec izpuščen na prostost. Zato drugačno dokazno oceno zbranih dokazov predstavljajo tudi navedbe zagovornika, da z izpustitvijo osumljenca na prostost ne bi nastala nikakršna nevarnost za življenje in zdravje drugih, temveč bi se z odpravo pripora osumljencu zagotovila le možnost ponovne vzpostavitve normalnega zdravega življenja in zaposlitve. Iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP pa vidi zagovornik v tem, da izvenobravnavni senat ni presojal pritožbenih navedb v zvezi s kaznivim dejanjem nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ. Odločba po mnenju zagovornika ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, hkrati pa je bila s tem osumljencu kršena tudi pravica do pravnega sredstva. Te navedbe niso utemeljene, saj se je izvenobravnavni senat, ko je odločal o pritožbenih navedbah, ki vnašajo dvom v obstoj utemeljenega suma, da je osumljenec storil obravnavana kazniva dejanja, oprl na zaključke izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora, tako tudi v zvezi s tem dejanjem predvsem na potrdilo o zasegu predmetov. Izpodbijani pravnomočni sklep je torej obrazložen v skladu z 2. odstavkom 202. člena ZKP oziroma so v sklepu določno navedeni razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum, preizkus in ocena dokazov pa se po določbah ZKP, na kar opozarja tudi vrhovni državni tožilec v predlogu, zahteva šele v sodbi, kjer mora sodišče logično, jasno in popolno navesti razloge o obstoju odločilnih dejstev (7. odstavek 364. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da v zahtevi uveljavljane kršitve določb zakona niso podane, zahteva pa deloma uveljavlja tudi razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vlagati, zaradi česar je zahtevo zagovornika osumljenega S.S. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.