Jedro

Prikritje prošnje za azil se šteje za zavajanje ali zlorabo postopka po 4. alinei 36. člena ZAzil, zato zaslišanje prosilca, zakaj je to dejstvo prikril, na drugačno odločitev ne more vplivati.

Izrek

Tožba se zavrne. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka razveljavila sklep, št. ... z dne 8. 6. 2007 o omejitvi gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti. V 2. točki izreka je odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore zaprtega oddelka Azilnega doma v A. in sicer od dne 18. 6. 2007 od 11:20 ure do 7. 9. 2007 do 20:05 ure. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik dne 7. 6. 2007 vložil prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Ker ob podaji prošnje za priznanje azila ni predložil dokumenta, s katerim je istovetnost možno ugotavljati, niti ni na drug verodostojen način utemeljil svoje identitete, mu je pristojni organ na podlagi ugotavljanja istovetnosti s sklepom z dne 8. 6. 2007 omejil gibanje s prepovedjo gibanja izven azilnega doma, za čas do pravnomočne končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od ne 7. 6. 2007 od 20:05 ure do 7. 9. 2007 do 20:05 ure. Dne 18. 6. 2007 je ob 11:20 uri predložil osebno izkaznico št.... izdano dne 8. 11. 2005. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena.

Tožena stranka nadalje navaja, da je ob vložitvi prošnje tožniku odvzela prstne odtise in jih v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2725/2000 z dne 11. 12. 2000 o vzpostavitvi "Eurodac" za primerjavo prstnih odtisov za učinkovito uporabo Dublinske konvencije dne 8. 6. 2007 posredovala v centralno bazo prstnih odtisov EU. Iz centralne baze prstnih odtisov EU je dne 8. 6. 2007 prejelo potrdilo, iz katerega je razvidno, da je tožnik že pred podajo prošnje za azil v Republiki Sloveniji, za azil že dne 16. 9. 2003 zaprosil v B. Ugotavlja, da je tožnik ob podaji prošnje za azil dne 7.6.2007 na izrecno vprašanje uradne osebe, ali je za azil že zaprosil v kakšni drugi državi, odgovoril, da ne. Prikritje, da je prosilec za azil že pred podajo prošnje za azil v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za azil v drugi državi pa je eden od razlogov, ki se po Zakonu o azilu (ZAzil; Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo) šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka. Glede na to, da se prosilcu za azil v skladu s 3. alineo 1. odstavka 27. člena ZAzil lahko omeji gibanje že na podlagi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena Zakona o azilu, tožena stranka glede na navedeno ugotavlja, da so v obravnavanem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi s 4. alineo 1. odstavka 36. člena ZAzil in to za čas do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece.

Tožnik po pooblaščencu vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Ne strinja se s sklepanjem tožene stranke, da je zlorabil oziroma zavajal azilni postopek, s tem, da je pred tem že vložil prošnjo za azil v drugi državi. Prepričan je, da mu je tožena stranka s tem, ko je prvotni sklep razveljavila, istočasno pa je izdala nov sklep o omejitvi gibanja, neutemeljeno podaljšala omejitev gibanja. Čeprav ZAzil ne določa, da gibanje lahko omeji samo takoj po podaji prošnje za azil, je v primeru omejitve gibanja zaradi suma zlorabe postopka praksa takšna, da se gibanje omeji takoj po podaji prošnje za azil v kolikor ima uradna oseba, ki vodi sprejem vloge podatek iz centralne baze prstnih odtisov EU, da je oseba že zaprosila za azil v kakšni drug državi in je ta podatek prikrila. V obravnavanem primeru ga je tožena stranka obravnavala drugače kot ostale prosilce za azil v isti situaciji, saj mu je ob izdaji odločbe, s katero je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, izdala nov sklep o omejitvi gibanja. Po mnenju UNHCR vložitve prošnje za azil v drugi državi ni zadosten razlog za sklepanje, da želi prosilec za azil zlorabiti postopek. Takšno ravnanje namreč samo po sebi ne izključuje možnosti obstoja utemeljenega strahu pred preganjanjem. Obstaja mnogo razlogov, zakaj oseba, ki je vložila prošnjo v drugi državi, prosi za azil tudi v Sloveniji. Poleg tega 3. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih določenih z zakonom (tudi 4. (5.) člen direktive 2004/83/EC). Tožena stranka bi mu zato morala omogočiti, da pojasni, zakaj je prikrila dejstvo, da je pred prihodom v Slovenijo zaprosila za azil že v B. Ta podatek je zamolčal, ker se je bal, da tožena stranka ne bo resno obravnavala njegove prošnje za azil zgolj zaradi predhodne vložitve prošnje za azil v B. Bal se je, da bi ga Republika Slovenija deportirala, tako kot je to naredila B. V kolikor bi mu tožena stranka dala možnost, da to dejstvo pojasni, bi bilo razvidno, da ni imel namena zlorabiti postopka, temveč je bilo to storjeno iz drugih razlogov, ki kažejo na njegovo stisko. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi. Ker je brez premoženja prosi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče je vpogledalo v spis Upravnega sodišča Republike Slovenije v A., št. U ..., v katerem je bil obravnavana tožba tožnika zoper odločbo tožene stranke, št. .... z dne 8.6.2007 in ugotovilo, da je sodišče tožnika dne 15.6.2007, v skladu z določbo 6. odstavka 27. člena ZAzil, zaslišalo. Sodišče zato tožnika v obravnavani zadevi ni ponovno zaslišalo, tožnik pa svoje zaslišanja v tožbi tudi ni predlagal. Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje tudi, zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člen tega zakona (3. alinea). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi prikritje, da je že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi, še posebej, če pri tem uporablja napačno istovetnost (4. alinea). Po določbah 3. odstavka 27. člena lahko traja omejitev gibanja do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece. Iz navedenih določb ZAzil izhaja, da lahko tožena stranka po prostem preudarku odloči o začasni omejitvi gibanja prosilcu za azil v taksativno določenih primerih. Tožena stranka je v obravnavanem primeru tožniku začasno omejila gibanje zaradi razlogov iz (3. aline 1. odstavka 27. člena v povezavi s 4. alineo 36. člena) ZAzil. Za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja zadostuje že eden od v 27. členu ZAzil taksativno navedenih razlogov. Ob ugotovitvi, da tožena stranka v azilnem postopku ob podaji prošnje ni ugotovila tožnikove istovetnosti, ker le-ta v času odločanja tožene stranke ni imel nikakršnega dokumenta, na podlagi katerega bi se njegova istovetnost lahko ugotovila, toženi stranki ni bilo treba ugotavljati še drugih razlogov, ki bi narekovali omejitev gibanja tožnika. Določba 27. člena ZAzil, ki je pravna podlaga za omejitev gibanja, določa le, da se prosilcu gibanje lahko začasno omeji. Tožena stranka je pri tem le vezana na zakonsko določene pogoje, ni pa v navedeni določbi ovire, da se prosilcu omeji gibanje, kadarkoli je to, iz določenih razlogov, potrebno.

Po 63.b členu ZAzil se prošnja za azil poda na obrazcu, predpisanem v podzakonskem predpisu iz 6. odstavka 25. člena ZAzil, tujec pa je pristojnemu organu med drugim dolžan dati tudi podatek, ali je pred vložitvijo prošnje za azil v Republiki Sloveniji zaprosil za azil v drugi državi (23. alinea 2. odstavka 63.b člena ZAzil). Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik podal prošnjo za azil v prisotnosti tolmača in uradne osebe. Na zastavljeno vprašanje, ali je že kdaj v drugi državi zaprosil za azil (23. točka prošnje) je tožnik odgovoril, da ni. Tožnik je vsako stran prošnje posebej podpisal, v zapisniku pa je tudi navedeno, da je bil posebej opozorjen, da mora navesti po resnice vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za postopek. Prejel je tudi brošuro, zapisnik mu je bil prebran in nanj ni imel pripomb. Ker je bilo v postopku primerjave prstnih odtisov v skladu z Uredbo Sveta ES ugotovljeno, da je tožnik že dne 16. 9. 2003 zaprosil za azil v B., je pravilno stališče tožene stranke, da je tožnik s svojim izjavami namerno zavajal oziroma zlorabil azilni postopek.

Tožbeni ugovor, da bi moral biti tožnik pred izdajo odločbe o tem, zakaj je zamolčal vložitev prošnje v drugi državi, ni utemeljen. Tožnik je v tožbi pojasnil, zakaj je ta podatek o podaji prošnje za azil v Republiki Sloveniji zamolčal, vendar ta ugovor na drugačno odločitev sodišča v zadevi ne more vplivati. Dejstvo je, da je tožnik prikril, da je prošnjo za azil že pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji, vložil tudi v B. Prikritje prošnje za azil pa se šteje za zavajanje ali zlorabo postopka (4. alinea 36. člena ZAzil), zato zaslišanje na drugačno odločitev ne bi moglo vplivati. Pavšalne pa so tudi tožbene navedbe, da gre za drugačno obravnavanje tožnika, kot ostalih prosilcev za azil. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka z izdajo izpodbijanega sklepa o omejitvi gibanja tožniku omejitev gibanja podaljšala. Časovna omejenost trajanja tega ukrepa je določena v 5. odstavku 27. člena ZAzil. Sodišče je vpogledalo tudi v odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 6. 2007, s katero je tožena stranka tožniku omejila gibanje od dne 7. 6. 2007 od 20:05 ure do 7. 9. 2007 do 20:05 ure. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka omejila tožniku gibanje od dne 18. 6. 2007 od 11:20 ure do 7. 9. 2007 do 20:05 ure kar pomeni, da bo tožniku gibanje lahko omejeno najdalj za 3 mesece.

Po presoji sodišča tožnik v tožbi ni navedel nobene okoliščine ali trditve na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Sodišče je zato v skladu z 2. alineo 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Sodišče je predlogu tožnika, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah. Iz podatkov spisa izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status.