Jedro

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da sporen objekt v času izdaje te odločbe na predpisan način še ni evidentiran, zato ni pridobil uporabnega dovoljenja po zakonu. Zato v tem primeru niti ni bistveno, ali je šlo pri posegih v letu 1971 za takšne posege, za katere je bilo potrebno pridobiti ustrezno upravno dovoljenje, ali ne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je tožniku z izpodbijano odločbo zaradi nelegalne gradnje objekta na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) odredila ustavitev nadaljnje gradnje počitniškega objekta na parc. št. 1228 k.o. ..., navedenih tlorisnih dimenzij, lesene izvedbe z nesimetrično dvokapnico, stoječega na kamnitem, zabetoniranem podstavku višine 0,40 m višinskega gabarita P+M, s priključkom na javno elektro omrežje in javno vodovodno omrežje. Naložila mu je, da objekt odstrani v roku enega meseca od prejema te odločbe in vzpostavi prvotno stanje. Če objekta ne bo odstranil in vzpostavil prvotnega stanja, bo v izvršilnem postopku to storilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške. Za objekt pa je izrekla tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da objekt leži na parceli št. 1228 k.o. ..., ki je v lasti Republike Slovenije. Po tožnikovih navedbah ga je zgradil v letu 1965. Za njegovo gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja, zato gre za nelegalno gradnjo.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Glede izpolnjevana pogojev iz 197. člena ZGO-1 ugotavlja, da objekt, ki ga je tožnik želel legalizirati, uradno ni evidentiran v zemljiškem katastru. Poleg tega iz listin izhaja, da je bil v letu 1971 tudi rekonstruiran, pri čemer je bila opravljena njegova dozidava, rekonstrukcija strehe in obnova fasade, kar pomeni, da se v predmetnem inšpekcijskem postopku ne obravnava več kot objekt, postavljen pred 31. 12. 1967, pač pa v letu 1971 rekonstruiran objekt. Zavrača tudi pritožbene ugovore, ki se nanašajo na kršitve določb postopka. Ugotavlja, da je bila nevročitev prvostopenjske odločbe tožnikovi pooblaščenki kršitev, ki pa v obravnavanem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe, saj je pooblaščenka tožnika pravočasno vložila pritožbo zoper izpodbijano odločbo. S tem, ko je bilo dne 12. 4. 2011 opravljeno tožnikovo zaslišanje brez navzočnosti pooblaščenke, niso bila kršena določila postopka. Po tretjem odstavku 53. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko poleg pooblaščenca stranka na obravnavi ali izven nje tudi sama daje izjave, organ pa jih lahko zahteva od nje same. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, pa presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka po svojem prepričanju, zato dejstvo, da o okoliščinah zadeve ni bil zaslišan lastnik zemljišča, ne predstavlja kršitve določb postopka.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da v letu 1971 niso bila izvedena dela, za katera bi potreboval upravno dovoljenje, temveč zgolj vzdrževalna dela. Izraža prepričanje, da se je hišica znašla v Uredbi o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bohinj kot poseg, ki ga ni mogoče legalizirati in je zato potrebna njegova odstranitev in vzpostavitev v naravno stanje samo kot posledica njegove zahteve za odlog prisilne izvršbe, ki jo je v letu 1993 vložil na podlagi 11. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Meni, da je upravni organ bistveno kršil pravila upravnega postopka. Odločba organa druge stopnje ni bila vročena pooblaščenki stranke v postopku, pač pa neposredno stranki. Pooblaščenka ni bila seznanjena z njegovim zaslišanjem, ki je bilo 12. 4. 2011. Tako postopanje je v direktnem nasprotju z 88. členom ZUP, stranki pa s tem ni bilo omogočeno, da bi celovito uveljavljala in zavarovala svoje pravice in pravne koristi. Poleg tega bi moral prvostopenjski upravni organ k udeležbi v postopku povabiti tudi lastnika zemljišča. Napačno in nepopolno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Ni namreč ugotovljen bistven podatek, in sicer kdaj je bil objekt zgrajen, to pa je dejstvo, od katerega je odvisna uporaba materialnih predpisov. Tožnik namreč vseskozi trdi, da je predmetni objekt zgradil leta 1965, torej pred uveljavitvijo Zakona o urbanističnem planiranju, ki je bil predhodnik Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Meni, da so izpolnjeni pogoji za pridobitev uporabnega dovoljenja po samem zakonu v smislu 197. člena ZGO-1. Že to, da je bil predmetni objekt zgrajen pred letom 1967, izključuje črno gradnjo, ne glede na to, da je res, da še nima uporabnega dovoljenja. To dejstvo zato ne opravičuje uporabe 152. člena ZGO-1. Poleg tega meni, da odločba ni pravilna tudi zato, ker je kot njena podlaga uporabljen predpis, ki ga v času gradnje sporne hišice sploh še ni bilo. Dodaja še, da je bil objekt zgrajen v času, ko gradbeno dovoljenje v današnjem smislu še ni obstajalo. Poudarja, da je v teku postopek za pridobitev uporabnega dovoljenja. Edina ovira je dejstvo, da zemljišče še ni ustrezno evidentirano v zemljiškem katastru. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi za odločitev, ki sta jih v obrazložitvi svojih odločb navedla upravna organa obeh stopenj. Po presoji sodišča je bil v obravnavanem primeru tožniku utemeljeno izrečen inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1. V skladu z zakonom pa so bile tožniku tudi pravilno izrečene prepovedi po 158. členu ZGO-1. Med strankama v postopku ni sporno, da tožnik za predmetni objekt ni pridobil gradbenega dovoljenja. Tožnik v tožbi sicer navaja, da je bil objekt zgrajen v času, ko gradbeno dovoljenje v današnjem smislu sploh še ni obstajalo. Vendar pa je ta pavšalni ugovor neutemeljen, saj je Temeljni zakon o graditvi investicijskih objektov (Uradni list FLRJ, št. 45/19961 in naslednji) namreč že v času, ko naj bi bil po tožnikovih navedbah predmetni objekt zgrajen, to je v letu 1965, v 19. členu predpisoval, da sme investitor začeti z gradnjo investicijskega objekta, ko dobi zanjo dovoljenje. Da bi šlo za vrsto manjšega investicijskega objekta, za katerega dovoljenje ni bilo potrebno, tožnik ne navaja, prav tako pa to ne izhaja iz upravnih spisov.

Sporno pa je, ali je glede na 197. člen ZGO-1 pridobil uporabno dovoljenje, od česar je odvisno, ali gre v zadevi za nelegalno gradnjo.

Po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1 se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisuje obveznost uporabnega dovoljenja šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu pod določenimi pogoji vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967. Če takšna stavba z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način še ni evidentirana, se šteje, da pridobi uporabno dovoljenje, ko je na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru (drugi odstavek 197. člena ZGO-1).

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da sporen objekt v času izdaje izpodbijane odločbe na predpisan način še ni evidentiran, zato ni pridobil uporabnega dovoljenja po zakonu. Tega dejstva, ki je v zadevi bistveno, tožnik ne prereka in ga v tožbi celo sam priznava. Zato v tem primeru niti ni bistveno, ali je šlo pri posegih v letu 1971 za takšne posege, za katere je bilo potrebno pridobiti ustrezno upravno dovoljenje, ali ne.

Ker glede na navedeno tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe še ni pridobil uporabnega dovoljenja po 197. členu ZGO-1, prav tako pa tudi ni sporno, da ni pridobil gradbenega dovoljenja, je odločitev toženke pravilna in na zakonu utemeljena. Toženka je tudi uporabila v času izreka spornega inšpekcijskega ukrepa veljaven predpis, to je ZGO-1. Glede uporabe 197. člena ZGO-1 pa sodišče pripominja, da navedena določba predstavlja izjemo od obveznosti, da mora investitor pred začetkom uporabe objekta pridobiti uporabno dovoljenje (1. odstavek 5. člena ZGO-1) in omogoča lastnikom starejših stavb in poslovnih prostorov v njih pridobitev uporabnega dovoljenja že na podlagi samega zakona. Gre torej za posebno, z zakonom določeno izjemo, ki tem stavbam podeljuje zakonit status.

Ker iz upravnih spisov izhaja, da je toženka dne 29. 6. 2011 poslala odločbo drugostopenjskega upravnega organa pooblaščenki tožnika, ki jo je prejela dne 30. 6. 2011, kar je razvidno iz podpisane povratnice, je protispisen tožbeni ugovor, da ji odločba ni bila vročena. Postopek tudi ni bil bistveno kršen, če na zaslišanju tožnika dne 12. 4. 2011 ni bila prisotna njegova pooblaščenka, saj tožnik ni navedel, kako naj bi to vplivalo na odločitev. Poleg tega iz zapisnika o zaslišanju ne izhaja, da bi tožnik izrazil željo, da je na zaslišanju prisotna tudi njegova pooblaščenka. O zaslišanju pa bi jo pa lahko obvestil tudi sam.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).