Jedro

Leasingojemalec, ki uporablja vozilo ter po plačilu vseh obrokov postane tudi njegov lastnik, je aktivno legitimiran za sodno uveljavljanje plačila zavarovalnine po pogodbi o kasko zavarovanju.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Z II. točko izreka je odločilo še o stroških postopka.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnica. Sklicuje se na vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podredno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožnica, sklicujoč se na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 237/2008, utemeljuje stališče, da je aktivno legitimirana v tej zadevi. Meni namreč, da ima leasingojemalec materialni interes, da zavarovalni primer ne nastane. Če pa nastane, je aktivno legitimiran za povračilo škode.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je leasingojemalec, ki je imel na podlagi Pogodbe o leasingu v uporabi vozilo. Glede tega je bila sklenjena pogodba o kasko zavarovanju s toženo stranko. V tej pogodbi je kot zavarovalec naveden tožnik, kot zavarovanec pa lizingodajalec. Nosilno stališče izpodbijane sodbe je, da zaradi prej navedenega razloga tožnik ni aktivno legitimiran.

6. Takšno apriorno stališče sodišča prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča napačno. Pritožnik se utemeljeno sklicuje na predhodno odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 237/2008. Razlogi te odločbe so prepričljivi in pritožbeno sodišče ne vidi nikakršnih dodatnih argumentov, zaradi katerih bi od takšnega jasnega stališča predhodne odločbe Vrhovnega sodišča odstopilo.

7. Bistvo stališča Vrhovnega sodišča iz navedene odločbe odraža evidenčni stavek, ki se glasi: „Tožnik, kljub temu da v času škodnega dogodka (še) ni bil pravni lastnik vozila, nosi vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari. V pogodbi o leasingu je namreč dogovorjeno, da bo predmet leasinga po plačilu vseh obrokov pripadel leasingojemalcu, prav tako je na leasingojemalcu breme vseh obveznosti, ki se tičejo uporabe. Nenazadnje iz pogodbe o leasingu izhaja, da v primeru uničenja ali poškodovanja predmeta leasinga, dolžnost plačila vseh obveznosti leasingojemalca ne preneha in je zato materialni interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, na leasingojemalcu. Odločitev nižjih sodišč, da je tožnik aktivno legitimiran in upravičen do povrnitve materialne škode na podlagi zavarovalne pogodbe, je tako pravilna.“ V odločbi Vrhovno sodišče še pritrjuje argumentaciji pritožbenega sodišča v tisti zadevi, ki gradi na ustrezni interpretaciji zavarovalne pogodbe. Bistvena prvina pri interpretaciji tamkajšne zavarovalne pogodbe so bili splošni pogoji, ki so kot zavarovanca opredeljevali osebo, katere premoženjski interes je zavarovan. Tudi v tisti zadevi pa je bil v sami zavarovalni polici kot zavarovanec naveden leasingodajalec. Tako zavarovalna polica kot Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska (priloga B1 in B2 tega pravdnega spisa) so v bistvenem enaki kot v zadevi, o kateri je s citirano odločbo nazadnje presodilo Vrhovno sodišče. 8. V bistveni meri podobno pa je tudi razmerje med leasingojemalcem in leasingodajalcem (glej prilogo A9). Leasingojemalec namreč po petih dneh od sklenitve pogodbe izgubi pravico do odstopa od pogodbe (točka XIII. splošnega dela pogodbe o finančnem leasingu). To pomeni, da je dolžan plačati vse obroke. Ko pa plača zadnji obrok, postane v skladu z določbo XI. točke upravičenec do prenosa lastništva. V skladu s 4. točko je leasingojemalec v primeru nastopa škodnega dogodka celo dolžan zavarovati vse dokaze o vzrokih in posledicah nastanka škodnega dogodka ter pridobiti dokumentacijo in vložiti odškodninski zahtevek v rokih, ki jih predpisujejo zavarovalnice in o tem pisno obvestiti leasingodajalca.

9. Obravnavani primer in primer, o katerem je presodilo tudi Vrhovno sodišče, sta si torej v vseh pravno bistvenih prvinah podobna. Stališče sodišča prve stopnje, zaradi katerega je celoten zahtevek zavrnilo, je torej napačno.

10. V zaključku 11. točke izpodbijane sodbe pa sodišče prve stopnje opozarja še na „nesklepčnost tožbenega zahtevka, v katerem tožnik zahteva, da tožena stranka del odškodnine v višini 12.973,21 EUR plača družbi V. leasing, preostanek pa tožniku“. Ne glede na to, da ti razlogi ne bi utemeljevali zavrnitve celotnega zahtevka, bi v primeru, če je sodišče menilo, da je tožba nesklepčna, moralo v okviru 285. člena ZPP (1) na to opozoriti tožečo stranko. Materialno pravdno vodstvo po uveljavljajočem se stališču sodne prakse in tudi teorije namreč sega tudi na področje stvarnih predlogov oziroma tožbenih zahtevkov, kolikor se z materialnim pravdnim vodstvom zato ne spremeni cilj pravde (2).

11. Ker je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno oziroma neugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. Dodatni napotki za nadaljnje delo glede na doslej obrazložen, niso potrebni.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo – ter poznejše spremembe tega predpisa)

(2) Glej odločbo II Cp 1398/2012 in tam navedeno literaturo