Jedro

Ni utemeljen ugovor neobstoja pasivne legitimacije tožene stranke, češ da se je tožnik poškodoval pri delu, ki je bilo predmet pogodbe med naročnikom in glavnim izvajalcem in da je odgovornost za varnost pri delu s kooperantsko pogodbo prevzel glavni izvajalec na delovišču. Odškodninska odgovornost tožene stranke kljub takemu dogovoru v pogodbi ni izključena. Učinki te pogodbe se lahko raztezajo le na pogodbene stranke in ne na tožnika. Ker tožnik ni bil pogodbena stranka, proti njemu pogodba ne učinkuje. Tožena stranka se torej ne more s sklicevanjem na vsebino kooperantske pogodbe razbremeniti svojih obveznosti s področja varstva pri delu.

Če delodajalec opusti svoje dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varstva pri delu, ki mu jih nalagajo določbe ZVZD-1, in delavec iz tega razloga utrpi škodo, je delodajalec odgovoren za nastalo škodo. Neposreden vzrok poškodbe je sicer padec, a njegove škodne posledice bi bile (lahko) preprečene, če bi tožena stranka ravnala v skladu s predpisi o varstvu pri delu (npr. tako da bi po seznanitvi s pogostimi izpadi električne energije poskrbela za prenosno svetilko, s katero bi si tožnik osvetljeval pot). Padec in posledično poškodba tožnika je objektivno predvidljiva posledica pogostih izpadov električne energije, s katerimi je bila tožena stranka seznanjena in jih je dopuščala oziroma ni storila ničesar, da bi poskrbela za varnost svojih delavcev, prav preprečevanju tovrstne škode pa so namenjene tudi predpisane obveznosti delodajalca glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu.

Abstraktno opredelitev stopnje pazljivosti, ki naj bi jo delavec kršil, je dolžna nasprotna stranka v sporu konkretizirati z opredelitvijo oblike, vrste oziroma načina nepazljivega ravnanja, ki naj bi (so)prispevalo k nastanku škode (VIII Ips 116/2009).

Ni dokazov, da bi bilo ravnanje tožnika do takšne mere neskrbno, da bi odstopalo od skrbnosti povprečnega ustrezno usposobljenega delavca. Glede na navedeno je neustrezno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastali škodi v 20 %. Pravilna uporaba materialnega prava po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje sklep o izključni odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se sedaj glasi: „I. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati znesek 3.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 12. 2016 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek (za plačilo odškodnine v znesku 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2016 dalje do plačila) se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.877,18 EUR, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnejo ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka in stranski intervenient krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe tožeči stranki plačati pritožbene stroške v znesku 388,60 EUR, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo stranskega intervenienta.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 2.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2016 dalje do plačila. V drugem odstavku I. točke izreka je zavrnilo višji tožbeni zahtevek (za plačilo razlike do zneska 4.700,00 EUR). V II. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 857,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je materialnopravno napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastanku škode v 20 %. Razlogi sodbe so v tem delu pomanjkljivi, zato je ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka bi morala dokazati, da je škoda deloma nastala zaradi dejanja tožnika. Ni dokazala, da je bilo ravnanje tožnika neskrbno do te mere, da bi odstopalo od skrbnosti povprečno usposobljenega delavca v dejavnosti. Poznavanje stopnic ni pomembno, saj je ključna okoliščina dejstvo, da je tožnik moral hoditi po stopnicah v temi. Kljub opozorilom delavcev na pogoste izpade električne energije tožena stranka ni storila ničesar. Tožena stranka je vedela, da zaposleni hodijo v temi. Zavedati bi se morala, da v takšnih okoliščinah obstaja velika in konkretna nevarnost za nezgodo pri delu. Škodni dogodek bi tožena stranka lahko preprečila, če bi zaposlenim za primer izpada električne energije zagotovila prenosne baterijske svetilke. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem je tožnik kršil 35. člen ZDR-1 in 12. člen ZVZD-1. Le pavšalno je zaključilo, da je tožnik sam prispeval k nastanku škode. Zatrjuje, da je nepravilna odločitev sodišča o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po ustaljeni sodni praksi sodišče prisodi odškodnino iz tega naslova tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in če to opravičujejo posebne okoliščine. Sodišče bi moralo tožniku iz tega naslova dosoditi zahtevanih 800,00 EUR. Če sodišče presodi, da posebne okoliščine za odmero odškodnine niso podane, je nevšečnosti med zdravljenjem dolžno upoštevati pri odmeri odškodnine za telesne bolečine (II Ips 723/2008). V okviru te postavke sodišče prve stopnje ni upoštevalo nevšečnosti v času zdravljenja, ki jih je ugotovil izvedenec. Dosojeni znesek odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odstopa od sodne prakse. Dalje graja tudi odločitev o stroških postopka. Po mnenju tožnika bi moralo sodišče o stroških postopka odločiti tako, da bi upoštevalo uspeh strank v odškodninskem sporu po temelju in po višini. Sklicuje se na odločitve višjih sodišč. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki mu je za poravnalni narok priznalo le 150, in ne 300 točk. Meni, da bi mu moralo sodišče priznati stroške za dopise z dne 27. 5. 2019 in 5. 6. 2019 (sporočilo o naslovu prič) ter 23. 9. 2019 (sporočilo o plačilu predujma). Navaja, da je sodišče toženi stranki za šesto pripravljalno vlogo z dne 22. 1. 2019 priznalo 225 točk, pa je šlo za vlogo, s katero je ta posredovala naslove prič. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sta podani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje, da ni odškodninsko odgovorna za nezgodo, ker je bila zgolj podizvajalec na delovišču. Dolžna je bila poskrbeti za varnostno opremo delavcev, za varnost in zdravje delavcev na delovišču pa je bil na podlagi kooperantske pogodbe št. ... odgovoren glavni izvajalec dela. Naročnik in glavni izvajalec svojih obveznosti s področja varnosti in zdravja pri delu ne moreta prenesti na podizvajalca, ki v okviru celotnega projekta izvaja zgolj posamezna dela na delovišču. Za osvetlitev delovišča ni odgovorna tožena stranka, saj sta bila investitor in izvajalec del dolžna zagotavljati pogoje za varno delo. Glede na izvedene dokaze tožena stranka ni pasivno legitimirana. Tožnik se ni poškodoval zaradi ravnanja tožene stranke, ampak tretje osebe. Ne obstaja niti vzročna zveza med očitanim dejanjem in škodnim dogodkom. V vlogi, s katero se je opredelila do pisnega mnenja izvedenca medicinske stroke, je navedla, da tega mnenja ne sprejema. Priglaša pritožbene stroške.

4. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tudi stranski intervenient zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi tožnikove nepazljivosti in neupoštevanja navodil, saj je bila hoja po stopnicah iz kleti v pritličje prepovedana in bi se moral tožnik povzpeti v pritličje po drugi poti, ki je bila oddaljena približno 100 metrov. Vztraja, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno glede poteka škodnega dogodka oprlo med drugim tudi na neverodostojne izpovedi prič, ki so v sorodstveni zvezi s tožnikom. Po mnenju stranskega intervenienta bi moral tožnik počakati na ponovno dobavo električne energije in se šele nato povzpeti po stopnicah. Tožnik se je po stopnicah povzpel v temi, delo pa bi lahko tudi odklonil, če mu je grozila neposredna nevarnost za zdravje ali življenje. Ocenjuje, da tožnikov prispevek k nastanku škode znaša vsaj 70 %. Tožena stranka je kot agencija za posredovanje delavcev drugemu uporabniku po določbah 59. do 63. člena ZDR-1 le napotila tožnika na delo in ni odgovorna za nastanek škode. V času škodnega dogodka je bil imetnik delovišča (stopnic) in organizator delovnega procesa izvajalec dela družba A., h kateri je bil tožnik napoten. Na podlagi kooperantske pogodbe št. ... je bila navedena družba dolžna zagotoviti varnost pri delu vseh delavcev in na lastne stroške zagotoviti ter izvesti potrebne ukrepe s področja varnosti in zdravja pri delu za vse svoje podizvajalce. Ravnanje tožene stranke ni protipravno niti ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tožena stranka, ki je bila sicer seznanjena z izpadi električne energije, ni bila dolžna zagotavljati njene nemotene distribucije. Nasprotuje tudi višini dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovitve glede obsega nepremoženjske škode oprlo tudi na izpoved tožnika, čeprav ga ni zaslišalo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka. Neživljenjska je ocena izvedenca glede trajanja telesnih bolečin tožnika. Tožnik je utrpel lahke telesne poškodbe, katerih zdravljenje je potekalo konzervativno, brez zapletov. Na bolečinsko obdobje vpliva tudi predpisana protibolečinska terapija, ki je izvedenec ne pojasni. Sodišče prve stopnje bi moralo kritično upoštevati oceno izvedenca glede telesnih bolečin, ki je zgolj orientacijska. Dalje zatrjuje, da je primarni strah pri tožniku trajal nekaj sekund, strah srednje stopnje pa le do pregleda v bolnišnici. Podana je bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni opravilo poizvedb o pravdni zadevi tožnika zoper drugo zavarovalnico, pri kateri je imel izvajalec del zavarovano svojo odgovornost na delovišču. Tožnik bo neupravičeno obogaten, če je v drugem sporu prisojena odškodnina za isto škodo. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik v odgovorih na pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta ter tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika predlagata zavrnitev pritožb. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta pa nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljajo stranki in stranski intervenient v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo glede presoje tožnikovega prispevka k nastanku škode ter odločitve o odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, sicer pa je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju stranki uveljavljata v pritožbah, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena in nima bistvenih pomanjkljivosti, kot tudi ni storilo drugih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pavšalno zatrjuje tožena stranka, ni podana. Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, torej takrat, ko je sodišče listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Ni pa te kršitve, če sodišče drugače kot stranka oceni vrednost posameznega dokaza. Tožena stranka s sklicevanjem zgolj na eno listino (kooperantsko pogodbo) ne more utemeljiti absolutne bistvene kršitve določb postopka. V takem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa tudi ni podana.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu polagalec estrihov. Dne 9. 9. 2015 se je poškodoval pri opravljanju dela – polaganju industrijskih tlakov na delovišču hotela B. v C., kjer se je pri vzpenjanju po nezavarovanih stopnicah iz kleti v pritličje v temi spotaknil in padel v globino nekaj več kot dveh metrov. Ni mogoče slediti očitku stranskega intervenienta o neverodostojnosti prič D.D. in E.E. zaradi njune sorodstvene vezi s tožnikom, saj izpoved tožnika glede poteka škodnega dogodka potrjuje tudi izpoved priče F.F..

10. Po 179. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR- 1) mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

11. Tožnik je v tej zadevi od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v skupnem znesku 4.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2016 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta podani objektivna in krivdna odškodninska odgovornost, tožnik pa je k nastali škodi prispeval do višine 20 %. Tožniku je iz naslova nepremoženjske škode prisodilo 3.500,00 EUR. Ob upoštevanju tožnikovega prispevka k nastali škodi, je toženi stranki naložilo, naj tožniku plača znesek 2.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

12. Tožena stranka je bila podizvajalec gradbenih del in ne delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku (t. i. agencija za posredovanje delavcev). Iz izvedenih dokazov namreč ne izhaja, da bi bila tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZDR-1 delodajalec, ki lahko v skladu s predpisi o urejanju trga dela opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcu drugemu delodajalcu. Ni utemeljen ugovor neobstoja pasivne legitimacije tožene stranke, češ da se je tožnik poškodoval pri delu, ki je bilo predmet pogodbe med naročnikom in glavnim izvajalcem in da je odgovornost za varnost pri delu s kooperantsko pogodbo z dne 15. 6. 2015 prevzel glavni izvajalec na delovišču. Odškodninska odgovornost tožene stranke kljub takemu dogovoru v pogodbi ni izključena. Učinki te pogodbe se lahko raztezajo le na pogodbene stranke in ne na tožnika. Ker tožnik ni bil pogodbena stranka, proti njemu pogodba ne učinkuje. Tožena stranka se torej ne more s sklicevanjem na vsebino kooperantske pogodbe razbremeniti svojih obveznosti s področja varstva pri delu. V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek stranskega intervenienta, da bi moralo sodišče prve stopnje v izogib neupravičeni obogatitvi tožnika opraviti poizvedbe in upoštevati potek pravde pred sodiščem splošne pristojnosti, v kateri tožnik uveljavlja solidarno plačilo odškodnine zoper zavarovalnico, pri kateri ima odgovornost zavarovano glavni izvajalec na delovišču. Če tožnik meni, da mu je bila škoda povzročena tudi z ravnanjem drugih oseb, in ne le tožene stranke, lahko tudi od teh zahteva plačilo odškodnine. Tožniku sicer ista škoda ne sme biti dvakrat povrnjena, vendar to ne pomeni, da njena povrnitev ne sme biti (solidarno) naložena vsem osebam, ki so jo povzročile. Vsak dolžnik (morebitne) solidarne obveznosti upniku odgovarja za celotno obveznost - šele z izpolnitvijo enega izmed njih (in ne že z naložitvijo plačila odškodnine enemu od njih) pa bodo tudi ostali prosti svoje izpolnitve (395. člen OZ v zvezi s 186. členom OZ). Stranski intervenient v tem sporu ni dokazal, da bi druga oseba tožniku že izplačala odškodnino zaradi nezgode pri delu.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v obravnavanem primeru ni podana odgovornost tožene stranke. Po 45. členu ZDR-1 je tožena stranka dolžna skrbeti za varnost svojih delavcev. Če to svojo obveznost opusti, je odškodninsko odgovorna. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti ugotovilo, da je bila tožena stranka seznanjena, da se obveznosti zagotavljanja varnega dela na gradbišču dejansko niso izvrševale. Direktor tožene stranke G.G. je namreč potrdil, da je bil seznanjen z večkratnimi izpadi elektrike na gradbišču, vendar pa naj na to ne bi imel vpliva. Nadrejeni pred nezgodo, kljub temu da so bili seznanjeni, v kakšnih razmerah delavci delajo, in da prihaja do izpadov električne energije zaradi preobremenjenosti razpoložljive električne omarice, niso storili ničesar, temveč so stanje sanirali šele po tožnikovi nezgodi.

14. Glede presoje, ali je tožena stranka v zvezi s škodnim dogodkom opustila dolžno skrbnost, se je sodišče prve stopnje oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbi 45. člena ZDR-1 in 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl. - ZVZD-1). Po oceni izvedenih dokazov je zaključilo, da je tožena stranka dopuščala, da je na delovišču prihajalo do nenehnih izpadov električne energije, zato so bili kletni prostori, v katerih je tožnik opravljal delo, v temi. Tožena stranka in stranski intervenient v pritožbi neutemeljeno navajata, da ni vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in škodnim dogodkom. Namen predpisov, ki zagotavljajo varstvo in zdravje delavcev pri delu, je kar najbolj zmanjšati verjetnost nastanka škodnih dogodkov, pri katerih delavec utrpi poškodbe pri delu. Če delodajalec opusti svoje dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varstva pri delu, ki mu jih nalagajo določbe ZVZD-1, in delavec iz tega razloga utrpi škodo, je delodajalec odgovoren za nastalo škodo. Neposreden vzrok poškodbe je sicer padec, a njegove škodne posledice bi bile (lahko) preprečene, če bi tožena stranka ravnala v skladu s predpisi o varstvu pri delu (npr. tako da bi po seznanitvi s pogostimi izpadi električne energije poskrbela za prenosno svetilko, s katero bi si tožnik osvetljeval pot). Padec in posledično poškodba tožnika je objektivno predvidljiva posledica pogostih izpadov električne energije, s katerimi je bila tožena stranka seznanjena in jih je dopuščala oziroma ni storila ničesar, da bi poskrbela za varnost svojih delavcev, prav preprečevanju tovrstne škode pa so namenjene tudi predpisane obveznosti delodajalca glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka po temelju odgovorna za 80 % tožnikove škode, do višine 20 % pa je k nastali škodi prispeval tožnik sam. Deljena odgovornost je urejena v prvem odstavku 171. člena OZ, po katerem ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. Ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja. Pri nezgodah pri delu je kot merilo treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za določeno vrsto dela.

16. Tožena stranka bi se lahko delno razbremenila svoje odgovornosti po navedeni določbi, vendar ob najprej izkazanih trditvah in nato dokazu soprispevka oškodovanca. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz tega, da tožnik ni ravnal v skladu s 35. členom ZDR-1 in 12. členom ZVZD-1, po katerem ima delavec obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati pazljivo oziroma tako, da njegovo življenje ali zdravje ni ogroženo. Tožniku je pripisalo soprispevek k nastali škodi z obrazložitvijo, da je poznal stanje stopnic, po katerih je hodil in se je po njih povzpel v temi, in da bi moral biti bolj pozoren oziroma pazljiv pri hoji, kar se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Vendar poznavanje stanja stopnic samo po sebi, ne da bi sodišče presodilo, v čem konkretno naj bi bilo v danih razmerah tožnikovo ravnanje oziroma hoja po stopnicah sploh nepazljiva ali premalo pazljiva oziroma je tožnik s takšno hojo kršil neko izrecno navodilo za delo, ne predstavlja tožnikovega soprispevka.

17. V zvezi s presojo o tem je pomembno, da tožena stranka ni zatrjevala, v čem konkretno je bila tožnikova hoja neprevidna ali nepazljiva oziroma, s katerim dejanjem je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Navedeni določbi namreč ne pomenita, da že sama hoja po stopnicah pomeni, da delavec ne hodi s tolikšno pazljivostjo, da ne varuje svojega življenja in zdravja, kar naj bi utemeljilo (so)prispevek k nezgodi. Abstraktno opredelitev stopnje pazljivosti, ki naj bi jo delavec kršil, je dolžna nasprotna stranka v sporu konkretizirati z opredelitvijo oblike, vrste oziroma načina nepazljivega ravnanja, ki naj bi (so)prispevalo k nastanku škode (VIII Ips 116/2009). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v kleti izdeloval betonski tlak in je šel v pritličje preverit vzrok izpada električne energije. Zaključilo je, da stranski intervenient in tožena stranka v postopku na prvi stopnji nista dokazala trditev, da je tožnik (samovoljno) uporabil stopnice kljub prepovedi in da je obstajala druga varna pot iz kleti v pritličje. Stranski intervenient v pritožbi prvič navaja, da bi tožnik moral in mogel počakati v kleti do ponovne dobave električne energije in da bi delo pri delodajalcu lahko odklonil, kar predstavlja nedopustno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP. Ni dokazov, da bi bilo ravnanje tožnika do takšne mere neskrbno, da bi odstopalo od skrbnosti povprečnega ustrezno usposobljenega delavca. Glede na navedeno je neustrezno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastali škodi v 20 %. Pravilna uporaba materialnega prava po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje sklep o izključni odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek.

18. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo utemeljeno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca travmatološke stroke H.H., dr. med., in izpoved tožnika. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek stranskega intervenienta, da tožnik ni bil zaslišan glede obsega nepremoženjske škode. O posledicah poškodbe je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnika, kar je razvidno iz 5. strani zapisnika naroka za glavno obravnavo 10. 9. 2019. Tožnik je utrpel udarnino in odrgnino na levi strani čela, udarnino in globoko odrgnino na hrbtišču nosu, ranico na vrhu jezika, nateg vratnih mišic, udarnine in odrgnine na desni podlahti in kazalcu desne roke ter levem ramenu in nadlahti.

19. Tožnik je s tožbenim zahtevkom iz naslova odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval plačilo zneska 3.200,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je iz tega naslova odmerilo 2.800,00 EUR. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje trajanju telesnih bolečin, ki jih je ugotovil izvedenec. V zvezi s pripombami, ki jih izpostavlja v pritožbi glede trajanja in stopnje bolečin, ni predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja oziroma zaslišanja izvedenca. Sodni izvedenec travmatološke stroke je v pisnem mnenju objektiviziral trajanje in intenzivnost pretrpljenih telesnih bolečin, ki jih tožnik subjektivno doživlja, in pojasnil razloge za takšno oceno škode. Pritožbeni očitek stranskega intervenienta zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede te oblike škode zato ni utemeljen.

20. Neutemeljen je tudi očitek stranskega intervenienta o zmotni ugotovitvi dejstev glede prestanega strahu. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova se je sodišče oprlo tudi na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel hud primarni strah, ki je trajal nekaj minut, saj je padel z višine v popolni temi. Ker je čez čas vstal in hodil, je lahko predvideval, da ni tako hudo poškodovan, da bi bilo ogroženo njegovo življenje. Zato je strah srednje hude stopnje trajal do pregleda v bolnišnici, ko je tožnik izvedel, da ne gre za zlome ali druge poškodbe, ki bi ga resno ogrožale. Do zaključka zdravljenja je po mnenju sodnega izvedenca tožnik trpel strah za izid zdravljenja v trajanju približno 6 - 8 tednov. Glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje strahu odškodnina v znesku 700,00 EUR, kolikor je tožnik za to obliko nepremoženjske škode tudi zahteval, ni odmerjena v previsokem znesku.

21. Tožnik nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, ki ugotovitev o začasnem zmanjšanju življenjske aktivnosti ni upoštevalo v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnikova življenjska aktivnost v času zdravljenja nekoliko zmanjšana zaradi bolečin v poškodovanih delih telesa in posledično slabše gibljivosti glave, vratu in obeh ramen. V tem času ni mogel opravljati težjih fizičnih del, dvigovanja in prenašanja težjih bremen, del, ki zahtevajo dvigovanje rok nad višino ramen, dela v hrupu in prepihu pa so mu povzročala glavobol. Po ustaljeni sodni praksi takšne nevšečnosti med zdravljenjem sodna praksa obravnava v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot samostojna oblika nepremoženjske škode pa le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja ali če so podane druge posebne okoliščine. Teh okoliščin, ki bi nudile podlago za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti kot samostojne oblike nepremoženjske škode, sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotovilo. Vendar pa tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče ugotovitve o začasnem zmanjšanju življenjske aktivnosti upoštevati v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (II Ips 346/2010, II Ips 568/2003, II Ips 723/2008, II Ips 600/2006, II Ips 719/2008, II Ips 688/2009). Glede na navedeno je tožnik upravičen še do 400,00 EUR odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, to je v višini 3.200,00 EUR.

22. Po presoji pritožbenega sodišča tožniku pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 3.900,00 EUR (kar skupaj znaša približno 3,2 povprečnih plač), ki upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode, prav tako pa ne podpira teženj, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo (179. člen OZ).

23. Zaradi delnega uspeha tožnika v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožnikov uspeh se je s 60 % zvišal na 83 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Stališče tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njegov uspeh po temelju, je materialnopravno zmotno in zanj v določilih ZPP ni pravne podlage. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma „temelj“, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v odškodninskem sporu (II Ips 563/2008 in II Ips 196/2016). V zvezi s tem se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na posamezne odločitve višjih sodišč, saj posamezni primer ne predstavlja sodne prakse, ki jo oblikuje Vrhovno sodišče RS. Sodišče prve stopnje je toženi stranki utemeljeno priznalo stroške sestave 6. pripravljalne vloge z dne 5. 6. 2019. Vendar pa bi ji moralo priznati le 50 točk po tar. št. 39/3 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 – OT), saj je tožena stranka s to vlogo na poziv sodišča le posredovala naslove prič. Do nagrade po tej postavki je za dopisa z dne 27. 5. 2019 in 5. 6. 2019, v katerih so navedeni naslovi prič, upravičen tudi tožnik. Pritožba tožnika je v tem delu torej utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ni potreben strošek postopka obvestilo o plačilu predujma za izvedbo dokaza z izvedencem z dne 23. 9. 2019. Ker poravnalnemu naroku 10. 1. 2019 ni sledil prvi narok, je sodišče tožniku utemeljeno priznalo nagrado za zastopanje v vrednosti 150 točk po tar. št. 15/3b.

24. Pritožbeno sodišče je tožniku v skladu z OT priznalo 2.567,00 EUR stroškov postopka, zato mu mora tožena stranka glede na uspeh v pravdi (83 %) povrniti 2.130,60 EUR. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 1.490,70 EUR priglašenih stroškov postopka, glede na uspeh v pravdi (17 %) pa ji mora tožnik povrniti 253,42 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov postopka tožnika v znesku 2.130,60 EUR s stroški postopka tožene stranke v znesku 253,42 EUR je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 1.877,18 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

25. Glede na to, da je pritožba tožnika delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je v preostalem pritožbo tožnika in v celoti pritožbi tožene stranke ter stranskega intervenienta zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Glede navedenega namreč niso bili podani niti s pritožbami uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

26. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Odločitev, da tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnik je v pritožbenem postopku delno uspel (z zneskom 1.100,00 EUR od izpodbijanega zneska 1.900,00 EUR), zato mu je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti tudi sorazmerni del njegovih stroškov pritožbe in odgovora na pritožbo v skladu s pritožbenim uspehom. Tožnik je upravičen do nagrade za pritožbo in odgovor na pritožbo v višini 2 x 375 točk in 2 % materialnih stroškov, vse povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 560,00 EUR. Tožnik je upravičen tudi do povrnitve sodne takse za pritožbo v znesku 110,00 EUR, skupaj torej 670,00 EUR, glede na uspeh s pritožbo (58 %) pa mu je dolžna tožena stranka povrniti del njegovih pritožbenih stroškov v višini 388,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

27. Čeprav je tožnik vložil odgovor na pritožbo tožene stranke in na pritožbo stranskega intervenienta, pritožbeno sodišče v breme tožene stranke (saj podlage za nekrivdno stroškovno obremenitev stranskega intervenienta v ZPP ni) ni naložilo plačila dvojnih stroškov. Tako je ravnalo ob presoji vsebine obeh odgovorov na podlagi 155. člena ZPP (II Ips 298/2015).