Jedro

Dejstvo, da je tožnik pooblastil toženko za dvig sredstev na bančnem računu, je tudi po presoji pritožbenega sodišča močan argument, ki kaže v povezavi z ostalimi dokazi na ekonomsko povezanost med partnerjema in ne le na neke vrste pomoč tožniku zaradi napredujoče bolezni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških pravdnega postopka (III. točka izreka) tako spremeni, da sta toženki dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti 2.777,14 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem (II. točka izreka) a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi s sklepom zavrglo tožbo na ugotovitev, da je tožnik živel v zunajzakonski skupnosti s pokojno A. A. vse od leta 2002 do njene smrti 2. 5. 2014. Z izpodbijano sodbo pa je ugotovilo, da tožniku pripada zakonita dedna pravica do dedovanja po pokojni A. A. kot dediču prvega dednega reda, kar sta toženki dolžni priznati, ker sicer ta sodba nadomešča njuno priznanje v dednem postopku D .../2014 Okrajnega sodišče v Domžalah. Toženkama je naložilo, da sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti 4.037,09 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženki se zoper sodbo pritožujeta in uveljavljata vse pritožbene razloge, ki jih Zakon o pravdnem postopku (ZPP) opredeljuje v prvem odstavku 338. člena ter predlagata spremembo ali podrejeno razveljavitev sodbe. Ker je pritožba obširna, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju le kratko povzelo pritožbene očitke. Sodišče je sodbo oprlo predvsem na izpovedi prič, ki niti tožnika, niti pokojne že nekaj let pred smrtjo niso obiskovali, se z njima družili, da bi lahko verodostojno izpovedovali o naravi skupnega bivanja tožnika in pokojne v času njene smrti. Na drugi strani je sodišče izpovedi prič, ki sta jih predlagali toženki, označilo za neverodostojne ali na teh izpovedih gradilo napačne in zmotne zaključke. V nasprotju s trditvami toženih strank se sodišče spušča v ugotavljanje in obstoj najemne pogodbe, čeprav sta pojasnili, da je bil tožnik sostanovalec pokojne, ne pa najemnik. Dejstvo, da je bila pokojna pooblaščena na TRR tožnika nima nikakršne dejanske in pravne zveze z (ne)obstojem povsem navadne stanovanjske skupnosti tožnika s pokojno in ostalimi stanovalci, kot tudi ne z (ne)obstojem najemnega razmerja. Sodišče je popolnoma prezrlo okoliščine, da je zaradi hitro napredujoče demence tožnika, ki sam zase ni več mogel skrbeti in ob odsotnosti vsakršnih stikov tožnika z njegovo družino, pokojna iz usmiljenja skrbela za tožnika. Popolnoma nerelevantna je izpovedba B. B. glede načina razporeditve prostorov v letih 2003 do 2010, saj je pokojna umrla leta 2014, ko ni bil več seznanjen s posestjo posameznih prostorov in razporeditvijo pohištva. Poleg tega so priče, ki so s tožnikom in pokojno dejansko prebivale, izpovedale, da so se z njima vsak dan družile in da so tudi skupaj kuhali. Glede dejstva, ali sta tožnik in pokojna spala skupaj v isti postelji, je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo na izpoved priče C., ki tožnika in pokojne že od leta 2008 ni več obiskovala, v postopku zaslišane priče pa so izpovedovale ravno nasprotno, da sta tožnik in pokojna spala vsak v svoji postelji. Glede obstoja globlje čustvene navezanosti med tožnikom in pokojno je sodišče odločalo mimo trditvene podlage tožeče stranke, ko je obrazložilo, da spolni odnosi za seniorske zveze pač niso pomembni. Tudi skupnim opravkom pokojne in tožnika sodišče pripisuje pomen, ki ni dokazno izkazan, če sta tožnik in pokojna skupaj gledala televizijo pa ni relevantno. Sodišče tudi zmotno zaključuje, da je imelo igranje kart poseben pomen za tožnika in pokojno, saj kaj takega iz izpovedi prič ne izhaja. Sodišče v nasprotju z izpovedjo vseh zaslišanih v postopku zaključi, da sta se tožnik in pokojna medsebojno dopolnjevala, da je on skrbel za gospodinjstvo, ona za družbo in prijatelje. Na obstoj zunajzakonske skupnosti je zmotno sklepati z vidika, da je bila pokojna glede na izpovedi zaslišanih prič družabna. Tožnik si je ob odsotnosti vsakršnih stikov in skrbi lastne družine pač zagotovil kritje svojih vsakdanjih potreb v skupnosti na ... kot sostanovalec pokojne, ki je vsakemu pomagala in se ji je pokojni očitno smilil. Prezrte so ostale relevantne navedbe toženk, da tako dementen človek, kot je tožnik, sploh ni sposoben česarkoli prispevati h kakršnikoli vezi ali zvezi, da si je ves čas želel vrniti domov in ni nikoli spremenil naslova bivanja, da tožnik nikoli ni registriral zunajzakonske zveze s pokojno. Toženki poudarjata povsem napačno oceno zaslišanja prič in strank, predvsem priče B. B. ter pripisujeta prevelik pomen izpovedi pristranske priče C., na drugi strani pa je ocenilo kot pristranske izpovedi prič, ki so najbolj poznale odnos med tožnikom in pokojnim, npr. priča D. D., E. E., F. F., G. G. in H. H. Sodišče izpovedim obeh toženk, ki sta življenje pokojne spremljali do njene smrti, ne nameni posebne teže. Izjavo, da je mama toženk živela v zunajzakonski skupnosti s tožnikom, je CSD sam povzel v zapisnik, druga toženka tega nikoli ni izjavila. Po smrti pokojne je bilo glavno vodilo obeh toženk obzirnost do tožnika, ki sta ga vrsto let poznali in vedeli, da s svojo družino nima nobenih odnosov, pri tem pa nista želeli zgolj očrniti sina tožnika in njegove žene pri organu socialnega skrbstva. Bistvene kršitve določb postopka pritožba graja zaradi neizkazanega zastopanja tožnika po začasnem zastopniku, ker je sodišče izvedlo zaslišanje J. J., čeprav ni bila predlagana kot priča v postopku, ker je izvajalo dokaze, ki so bili s strani tožeče stranke predloženi prepozno, ker je sodba neobrazložena in se je ne da preizkusiti. Nazadnje toženki grajata tudi odločitev o stroških postopka, ker je glede na postavljen zahtevek tožnik uspel kvečjemu s polovico svojega zahtevka in ker je tožeča stranka brez potrebe v postopku množično vlagala vloge, v katerih je kopičila prepozne navedbe.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških pravdnega postopka, glede glavne stvari pa ni utemeljena.

5. Pritožba večkrat očita prvostopenjskemu sodišču, da je v sodbi zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, a neutemeljeno. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih niso pomanjkljivi, niti si ne nasprotujejo, sodba je glede bistva stvari obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek o protispisnosti, ki naj bi se nanašal na povzemanje izpovedi priče E. E. in pomenil bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne drži in nima podlage v spisu. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na podrobno dokazno oceno izvedenih dokazov in pri tem ni kršilo določbe 8. člena ZPP. Prav tako ni zanemarilo izpovedi prič tožene stranke in toženk, kot skuša prikazati pritožba, pač pa ji ni verjelo tako, kot želita toženki. Ni res, da naj bi odločalo mimo trditvene podlage tožeče stranke, izpovedi bivše začasne skrbnice J. J. kot priče, pa v dokazni oceni ni upoštevalo. Neutemeljen je ugovor tožene stranke o kršitvi prekluzije glede predlaganih dokazov (286. člen ZPP), ki se nanaša na zdravstveno dokumentacijo tožnika. Tožeča stranka je pravočasno predlagala pribavo zdravstvenega kartona tožnika in pojasnila, da sama te dokumentacije ne more predložiti. Zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko je samo pribavilo medicinsko dokumentacijo tožnika in jo kot dokaz upoštevalo. Dejstvo, da je tožnik pred tem predložil v spis tudi potrdila zdravstvenih organizacij, da bodo tožnikovo zdravstveno dokumentacijo posredovali le sodišču, ne pa svojcem, nikakor ne pomeni, da je sodišče dokaz s pribavo zdravstvenega kartona in listin za tožnika izvedlo v nasprotju s pravili o prekluziji. Končno je neutemeljen tudi očitek pritožbe o procesni kršitvi pri zastopanju tožnika. Tožniku je bila odvzeta poslovna sposobnost in ga je v postopku zastopala najprej začasna skrbnica J. J. na podlagi odločbe CSD X z dne 24. 6. 2014, nato pa skrbnik K. K. na podlagi odločbe istega organa z dne 16. 11. 2015, ki je v celoti odobril vsa pravdna in procesna dejanja začasne skrbnice (78. in 79. člen ZPP).

6. Med pravdnima strankama je v zapuščinskem postopku po pokojni A. A. postalo sporno vprašanje dedne pravice tožnika, zato je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi odločalo o obstoju zunajzakonske skupnosti med tožnikom in pokojno kot o predhodnem vprašanju, katerega rešitev je pogoj za tožnikovo dedno pravico. Tožnik v postopku trdi in dokazuje, da je z zapustnico živel v zunajzakonski skupnosti in da mu zato pripada dedna pravica po njej. Toženki sta hčerki in zakoniti dedinji po pokojni A. A. Zahtevku tožnika se upirata s trditvijo, da tožnik ni bil zunajzakonski partner pokojne matere, pač pa le njen sostanovalec, za katerega je pokojna v času bolezni skrbela zato, ker tega niso storili njegovi svojci.

7. Materialnopravna podlaga za odločitev je v določbi drugega odstavka 10. člena Zakona o dedovanju – ZD, po kateri je zunajzakonska skupnost glede pravice do dedovanja izenačena z dedno pravico zakonca, ki deduje po prvem odstavku istega člena. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v 12. členu zunajzakonsko skupnost opredeljuje kot dalj časa trajajočo skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze in ki ima zanju enake pravne posledice, kot če bi jo, če ni bilo razlogov, da bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Poleg navedene opredelitve materialnopravne podlage je prvostopenjsko sodišče pri odločitvi upoštevalo tudi kriterije, ki jih je pri ugotavljanju zunajzakonske skupnosti oblikovala sodna praksa: življenjska skupnost mora biti po vsebini enaka zakonski skupnosti, zadovoljevati mora čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, tudi v očeh okolja mora biti takšna skupnost opazna navzven in praviloma izpolnjevati nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot so skupno bivanje, skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost, enako kot zakonska zveza mora takšna skupnost temeljiti na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči(1). Predvsem pa je treba izpolnjenost navedenih kriterijev presojati življenjsko in ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo in odločitev oprlo na sledeča dejstva: tožnik in pokojna A. A. sta od leta 2002 do njene smrti 2. 5. 2014 bivala skupaj in sicer najprej pri tožencu v ..., nato pri tožnici v ...; pokojna je bila pooblaščena za dvig denarja s tožnikovega bančnega računa, z denarjem sta skupaj upravljala in ga skupaj porabljala, skupaj sta hodila v trgovino in v banko, k zdravniku; skupaj sta se prehranjevala in spala v istem prostoru, gledala televizijo, letom primerno je bilo tudi njuno intimno druženje in družabno življenje (kartanje); med njima je obstajala čustvena povezanost, predvsem pa zaupanje, spoštovanje in predanost: pokojna je za tožnika skrbela in ga spremljala k zdravnikom tudi, ko je bolezen napredovala (demenca).

9. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da je šlo med tožnikom in pokojno za t.i. seniorsko zvezo, zvezo med starejšima partnerjema (tožnik je bil star 70 let), ki ne more sloneti na enakih temeljih oziroma ne more imeti istih poudarkih kot pri mlajših ljudeh, vendar je po vsebini in tudi navzven šlo za skupnost, podobno zakonski zvezi in ne zgolj za prijateljsko druženje sostanovalcev. Drži, kar poudarja pritožba, da je potrebno zaradi neformalnosti zunajzakonske zveze kriterij za njen obstoj presojati strožje. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek in na njegovi podlagi zgoraj navedena dejstva dovolj zanesljivo ugotovila, pri čemer ni upoštevalo le tistih dokazov, predvsem izpovedi prič, na katere se je skliceval tožnik, pač pa tudi tiste, na katere so se sklicevale toženke, nato pa je izvedene dokaze ocenilo posamično in v njihovi medsebojni povezavi. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je obsežna in natančna in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožba izpodbija dokazno oceno med ostalim s trditvijo, da zaključki sodbe slonijo na izpovedbah prič, ki se nekaj let pred smrtjo matere toženk z njo in tožnikom niso družili. To v celoti ne drži, pa tudi sicer toženki nista izkazali nobenih okoliščin, ki bi kazale na prenehanje njune skupnosti v tem obdobju (na primer prenehanje skupnega bivanja in skupnega gospodinjstva in podobno). Dejstvo, da je tožnik pooblastil toženko za dvig sredstev na bančnem računu, je tudi po presoji pritožbenega sodišča močan argument, ki kaže v povezavi z ostalimi dokazi na ekonomsko povezanost med partnerjema in ne le na neke vrste pomoč tožniku zaradi napredujoče bolezni. Zakaj ne verjame toženkama, da je bil tožnik zgolj sostanovalec v hiši pokojne, ampak je imel povsem drugačno vlogo kot ostali najemniki, je prvostopenjsko sodišče v sodbi razumno utemeljilo. To velja tudi za ugovor tožene stranke, češ da tožnik in pokojna nista spala v skupni zakonski postelji in da nista imela intimnih odnosov. Kot je pritožbeno sodišče že povzelo zgoraj, sta imela po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča njunim letom primerne skupne interese, ki so ju povezovali, medsebojno sta si pomagala, po nastopu bolezni pri tožniku pa je bila kljub pomoči drugih najemnikov pokojna mati toženk tista, ki je za tožnika skrbela, kot izhaja tudi iz izjave z dne 7. 5. 2014, ki jo je pri CSD X podala drugotoženka. Pritožba graja dokazno oceno tudi z obširnimi trditvami o tem, katerim od zaslišanih pravdnih strank in prič bi sodišče moralo verjeti in komu ne bi smelo verjeti, kot primerno za dokazovanje obstoja zunajzakonske skupnosti pa zavrača tudi vso listinsko dokumentacijo (zdravstveno dokumentacijo, zapisnike CSD), na katero se sklicuje tožnik. Drži, da gre za zapise zdravstvenega osebja, vendar jih je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo za relevantne glede na vsebino (da tožnika spremlja žena, partnerka) in številčnost, vsekakor pa gre za pomembne indice v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Pritožba zato ne more omajati pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča o obstoju zunajzakonske skupnosti med tožnikom in pokojno A. A. ter posledično o obstoju tožnikove zakonite dedne pravice po njej. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

10. Pač pa je pritožba delno utemeljena v tistem delu, v katerem izpodbija odločitev o višini stroškov postopka. Od osmih so zadnje tri pripravljalne vloge tožeče stranke nepotrebne, ker v njih le ponavlja svoja stališča in se brez potrebe opredeljuje do nekaterih listin (prvi odstavek 155. člena ZPP), poleg tega pa je sodišče za tretjo in nadaljnje pripravljalne vloge tožeči stranki namenilo po 500,00, namesto po 250 odvetniških točk. Pravilna odmera odvetniških stroškov po Odvetniški tarifi znaša 2.777,14 EUR in ne 4.073,09 EUR. Nima pa prav pritožba, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o stroških postopka upoštevati kot neuspeh tožnika v postopku delno zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev zunajzakonske skupnosti. To vprašanje je sodišče obravnavalo kot predhodno vprašanje in ni vplivalo na višino stroškov (154. člen ZPP).

11. Če sodišče ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom ali v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženki kljub delni ugoditvi pritožbe do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičeni, ker se njun pritožbeni uspeh ne nanaša na odločitev o glavni stvari, ampak le na stroškovno odločitev, stroški odgovora na pritožbo pa glede na vsebino vloge niso potrebni stroški postopka.

Op. št. (1): Več o tem obsežna sodna praksa, npr. odločbe VS RS II Ips 270/2013, 264/2010, 148/2009, 825/2009, 1112/2008, 623/2006 in mag. Suzana Kraljič: Pravna razmerja med zunajzakonskima partnerjema – ZZZDR in zunaj njega, Podjetje in delo št. 1/2004.