Jedro

Stališče drugega toženca, da je pravdno sodišče vezano le na ugotovitev, da je povzročena škoda v višini 50 povprečnih plač, ne pa tudi glede presežka, je napačno in tudi v nasprotju z novejšo sodno prakso. Ker je kazensko sodišče ugotovilo, da sta toženca s svojim ravnanjem povzročila škodo v višini 1.721.337,16 EUR in 522.664 EUR, ju je namreč obsodilo po drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika. Če kazensko sodišče škode v točno določeni višini ne bi ugotovilo, tudi ne bi bilo obsodbe, saj ne bi bil izpolnjen eden od znakov kaznivega dejanja. Kot rečeno, pa je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja, to je glede obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sta nerazdelno dolžni tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 10.711,60 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru toženca obsodilo na solidarno plačilo odškodnine v višini 2.244.001,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, navedenimi v izreku. Toženi stranki morata tožeči povrniti tudi pravdne stroške. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta bila toženca obsojena za kaznivo dejanje, katerega zakonski znak je tudi višina povzročene škode. Pravdno sodišče je po določbi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) na tako sodbo vezano. Podane so vse predpostavke odškodninske odgovornosti po 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

Zoper sodbo se pritožujeta oba toženca.

Prvi toženec v pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo glede odškodninske odgovornosti poslovodje uporabiti določbo 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) kot specialni predpis. Povedano pomeni, da glede obstoja protipravnosti ne more biti vezano na kazensko sodbo, ampak bi moralo presojati, ali je toženec ravnal v skladu z obveznostmi poslovodje gospodarske družbe. V nadaljevanju pritožnik obširno pojasnjuje pomen in vsebino 263. člena ZGD-1, pomen pravila poslovne presoje in navaja okoliščine, ki po mnenju pritožnika kažejo na to, da ta pravila z ravnanjem toženca niso bila kršena. Ker sodišče tožbe s tega vidika ni obravnavalo, je sodba neobrazložena, zlasti pa so bili neutemeljeno in neobrazloženo zavrnjeni dokazni predlogi tožencev, kar predstavlja tudi kršite Ustave. Posebej poudarja, da se sodišče ni opredelilo do trditev v zvezi s parc. št. 1 in te trditve ponavlja.

Drugi toženec se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je vezano na višino škode, ugotovljene v kazenski sodbi. To ne drži, saj je vezano le toliko, da škoda ne more biti manjša, kot je zakonski znak kaznivega dejanja. Pri tem se sklicuje na sodno prakso (VSL I Cpg 1094/2010). Napačno materialnopravno stališče pa ima za posledico, da sodišče ni ugotavljalo odločilnih dejstev in da sodbe ni mogoče preizkusiti, zlasti so bili neobrazloženo in neutemeljeno zavrnjeni dokazni predlogi. Napačna je tudi odločitev glede pravdnih stroškov.

V odgovoru na pritožbi je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča in predlaga zavrnitev pritožb. Pritožbi nista utemeljeni.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilno dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Oba toženca sta bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, s katerim sta oškodovala tožečo stranko. Tožeča stranka je v zvezi z ravnanjem tožencev, ki je bilo predmet obravnave v kazenskem postopku in glede katerega je bilo ugotovljeno, da pomeni kaznivo dejanje in da sta zanj toženca kazensko odgovorna, v tem postopku navajala isto dejansko stanje, tokrat kot dejansko podlago za odškodninsko odgovornost. Gre torej za tako imenovan identični dejanski stan iz 14. točke ZPP. Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. To najprej pomeni, da pravdno sodišče ne more več odločiti, da ravnanje tožencev ni bilo protipravno (1). Prvi toženec zato s svojimi obsežnimi navedbami v pritožbi, s katerimi skuša izkazati, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno, ne more uspeti. Pravna podlaga nastanka njegove odškodninske odgovornosti je že 131. člen OZ, po katerem mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le to povrniti, razen če dokaže, da škode ni povzročil namenoma ali iz malomarnosti. Uporaba določb ZGD-1 zato niti ne pride v poštev. Tako ali tako pa je storitev kaznivega dejanja ravnanje, ki preprečuje uporabo privilegija proste podjetniške odločitve, kot to pravilno pojasnjuje tožeča stranka v odgovoru na pritožbo. Pri podjetniških odločitvah gre za odločanje med dvema ali več pravno dopustnimi odločitvami, storitev kaznivega dejanja pa ni pravno dopustno ravnanje.

Pravdno sodišče je tudi glede krivde vezano na pravnomočno obsodilno sodbo. Toženca se ne moreta več razbremeniti, da nista ravnala krivdno. Enako velja za vzročno zvezo, saj je povzročitev premoženjske škode zakonski znak kaznivega dejanja in sta bila toženca obsojena, ker sta s svojim ravnanjem tožeči stranki povzročila premoženjsko škodo.

V predmetni zadevi pa je tudi višina premoženjske škode zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (KZ), saj sta bila toženca obsojena za kvalificirano obliko kaznivega dejanja, to je, da škoda, ki sta jo povzročila in je izrecno navedena v izreku obsodilne sodbe, presegla 50 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS. Stališče drugega toženca, da je pravdno sodišče vezano le na ugotovitev, da je povzročena škoda v višini 50 povprečnih plač, ne pa tudi glede presežka, je napačno in tudi v nasprotju z novejšo sodno prakso (2). Ker je kazensko sodišče ugotovilo, da sta toženca s svojim ravnanjem povzročila škodo v višini 1.721.337,16 EUR in 522.664 EUR, ju je namreč obsodilo po drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika. Če kazensko sodišče škode v točno določeni višini ne bi ugotovilo, tudi ne bi bilo obsodbe, saj ne bi bil izpolnjen eden od znakov kaznivega dejanja. Kot rečeno, pa je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja, to je glede obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja. Odločba, na katero se drugi toženec sklicuje v pritožbi, je osamljena, starejša, poleg tega pa je bilo tudi tam povedano, da je vprašanje, ali je sodišče vezano na višino škode, odvisno od konkretnih okoliščin primera. V predmetni zadevi tožena stranka ni zatrjevala nobenih drugih okoliščin od tistih, ki jih je obravnavalo že kazensko sodišče. Ker je torej pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja (to je vseh znakov kaznivega dejanja) in glede kazenske odgovornosti, je sodišče pravilno zavrnilo izvajanje predlaganih dokazov, s katerimi sta toženca želela dokazovati, da njuno ravnanje ni bilo protipravno in da ni nastala škoda v prisojeni višini, kot nepotrebno. Svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo, zato očitane kršitve postopka in Ustave niso podane. Prav tako pa se sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba opredeljevati do navedb tožencev, s katerimi sta skušala izpodbijati dejstva, na ugotovitev katerih v kazenski sodbi je pravdno sodišče vezano. Posledično je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, morata tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 10.711,60 EUR (tar. št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

op. št. 1: To velja tudi za parc. št. 1 k.o. Sežana.

op. št. 2: Tako odločbe VSL III Cp 2811/2015, VSL III Cp 2379/2015 ter VSM I Cp 791/2015.