Tožnica prostovoljno ni spoštovala odločbe sodišča in ni izročila nepremičnine toženki, zato je ta vložila predlog za izvršbo, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo, tožnica pa je zoper sklep o izvršbi vložila ugovor. Med strankama je sicer v tej pravdi sporno, ali je toženka izvršila zatrjevano motilno ravnanje, to je zamenjavo ključavnice in njeno zaklenitev, sodišče prve stopnje pa tega dejstva kot neodločilnega pravilno ni ugotavljalo, saj je pravilno uporabilo pravilo petitorium absorbet possessorium, ki pomeni, da če je toženec med trajanjem posestne pravde ali neposredno pred začetkom posestne pravde pridobil pravico do posesti na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, tožnik več ne uživa posestnega varstva ne glede na to, če bi v posestnem sporu uspel dokazati zadnje posestno stanje in toženčev poseg v posest.
Treba je izhajati iz bistva posestnega varstva, ki je le začasno in zato smiselno le, dokler se ne konča spor o pravici. Zato oseba, ki glede na pravnomočno in izvršljivo odločbo nima pravice do posesti, ne uživa več posestnega varstva. Dosledno vztrajanje pri strogi posesorni naravi v posestnih sporih, ki se tako ne dotaknejo svojega bistva, je kvečjemu vir novih sporov, varovanje javnega reda in miru pa se sprevrže v svoje nasprotje. Pravilo petitorium absorbet possessorium lahko vsaj delno omili absurdnost čistega posesornega postopka.
I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi opr. št. P 133/2025 z dne 9. 10. 2025 in sklep o začasni odredbi opr. št. P 133/2025 z dne 9. 10. 2025 razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločitev.
2.Zoper ta sklep se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi zavrne, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je v svoj odgovor na ugovor tožene stranke z dne 6. 11. 2025 dodala še izjave o vknjiženi osebni služnosti stanovanja pri nepremičnini katastrska občina X., parcela 2114/2, na podlagi katere je želela ovreči izjavo toženke in hkrati dokazati sodišču, da ima na tej pravni podlagi po izgubi lastninske pravice še vedno pravico do posesti te iste nepremičnine, o kateri teče ta motenjska pravda. Sodišče neutemeljeno ni izvedlo predlaganih dokazov. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da gre v sodnih sporih zaradi motenja posesti za preprečevanje samovolje in nasilnega reševanja sporov. Ker pravilo petitorium absorbet possessorium ni uzakonjeno, hkrati pa posega tako v ustavno zajamčeno pravico vsakogar do sodnega varstva kot tudi v uzakonjeno določilo v 1. odstavku 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), to je, da sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje in da se pri tem ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika, tožnica najprej izpostavlja, da bi morala biti uporaba pravila v praksi zelo ozka in restriktivna. Uporaba tega načela v tem primeru je napačna, saj si je toženka pri izvrševanju sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 1. 3. 2024, opr. št. N 00/2019, pravico vzela v svoje roke in je zamenjavo ključavnic v stavbi izvršila v lastni režiji. Opisana dejanja toženke so bila po trdnem prepričanju tožnice najčistejša oblika samovolje oziroma protipraven način reševanja spora, kar vse naj bi sodišče v posestnem sporu v teoriji varovalo. Petitorna odločba, tudi če je pravnomočna in izvršljiva, sama zase nikoli ne daje tistemu, ki ima pravico do posesti, tudi pravice, da lahko sam izvrši takšno sodno odločbo. Toženka je s svojimi dejanji prehitela izvršilno sodišče pri izpraznitvi nepremičnine ter je tožnico sama izključila iz nadaljnje posesti njenega mansardnega stanovanja in uporabe njenih osebnih stvari. Tožnica se sklicuje na odločbe VSL II Cp 572/2017, VSL I Cp 1642/2020, VSK II Ip 470/2015, II Cp 666/2019. Toženka je po krajši časovni omejitvi vstopanja v stavbo tožnici sama ponovno omogočila vstopanje v stavbo, kar vse je trajalo 17dni, ko je tožnica ponovno 61e enkrat z druga0dnimi motilnimi dejanji posegla v zadnjo mirno posest to7Enice. Uporaba prej navedenega pravila je izklju0Dena v primeru, da po izdaji pravnomo0Dne in izvr61ljive sodne odlo0Dbe, s katero je bilo odlo0Deno o pravici do posesti, pride do spremembe posestnega varstva. To7Enica po izgubi lastninske pravice posest nad predmetno nepremi0Dnino 61e naprej izvr61uje na drugi pravni podlagi, to je kot 0Dlanica o7Eje dru7Eine slu7Enostne upravi0Denke A. A., ki ima pri predmetnih nepremi0Dninah 7Ee od leta 2021 dalje vknji7Eeno osebno slu7Enost stanovanja. Sklep Okrajnega sodi610Da v Dom7Ealah z dne 1. 3. 2024 to7Enici v nobeni to0Dki izreka ni nalo7Eil izpraznitve predmetnih nepremi0Dnin oseb in stvari, niti ne obveznosti vzpostavitve izklju0Dne posesti to7Enke. Sodi610De ne more 7Ei v tej fazi postopka izdaje za0Dasne odredbe, kjer se odlo0Da s stopnjo verjetnosti, dokon0Dno odlo0Dati o tem, ali ima ali nima to7Enica terjatev, ampak bi to lahko storilo 61ele potem, ko bi se to7Enici iztekel rok iz 286. 0Dlena ZPP. Sodnik je pri opravljanju sodni61ke funkcije vezan na ustavo in zakon in ne na pravila, ki jih oblikuje sodna praksa. To7Enka je po kraj61i 0Dasovni omejitvi vstopanja v stavbo to7Enici sama ponovno omogo0Dila vstopanje v stavbo, kar vse je trajalo 17dni, ko je to7Enica ponovno 61e enkrat z druga0dnimi motilnimi dejanji posegla v zadnjo mirno posest to7Enice. To7Enka je zoper to7Enico na Okrajno sodi610De v Dom7Ealah vlo7Eila to7Ebo zaradi ugotovitve ni0Dnosti pogodbe o ustanovitvi slu7Enosti stanovanja in izbrisa slu7Enosti stanovanja. Med pravdnima strankama je torej v resnici neraz0Di610Den 61e nemalo vpra61anj glede pravne podlage za uporabo predmetne nepremi0Dnine, zato sodi610De ne bi smelo to7Enici 7Ei ob obravnavanju za0Dasne odredbe odvzeti pravice do sodnega sodnega varstva njene posesti na temelju stali610Da, da naj to7Enica za svojo posest ne bi imela nobene pravne podlage oziroma da je bilo o pravici do posesti 7Ee odlo0Deno v postopku delitve solastnine.
3.Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa ugotovilo sledeča odločilna dejstva:
-Okrajno sodišče v Domžalah je s sklepom opr. št. N 00/2019 dne 1. 3. 2024 odločilo, da je tožnica dolžna v roku 3 mesecev od pravnomočnosti tega sklepa o delitvi toženki izročiti tudi dele predmetne nepremičnine, ki jih ima v posesti, pri čemer je ta sklep pravnomočen od dne 15. 5. 2025, izvršljiv pa od dne 17. 9. 2025 (to je od izteka roka za tožničino izročitev predmetne nepremičnine toženki);
-tožnica je tožbo zaradi motenja posesti in predlog za izdajo začasne odredbe vložila dne 6. 10. 2025, to pomeni, da je bilo o toženkini pravici do posesti s pravnomočno sodno odločbo odločeno manj kot 5 mesecev pred začetkom predmetnega motenjskega spora oziroma z izvršljivo sodno odločbo manj kot 1 mesec pred začetkom predmetnega motenjskega spora, zaradi česar je toženka po ugotovitvi sodišča izkazala, da je neposredno pred začetkom predmetne motenjske pravde prišlo do petitorne rešitve spora glede pravice do posesti predmetne nepremičnine, v katerem je toženka to pravico pridobila, tožnica pa izgubila.
6.Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zaključilo, da s stopnjo verjetnosti ni izkazan obstoj terjatve tožnice zoper toženko. S sklepom o delitvi je bilo rešeno vprašanje pravice do posesti, pri čemer ta sklep predstavlja tudi izvršilni naslov za izročitev nepremičnine in s tem prenos posesti. V nepravdnem postopku je sodišče obravnavalo tudi vprašanje služnosti stanovanja in ugotovilo, da je njena ustanovitev nična. Posledično je odločilo tudi o tožničini dolžnosti izročitve nepremičnine toženki. Sodišče je vezano na pravnomočno sodno odločbo (njen izrek), zato pritožbena navedba o pravici tožnice do posesti na podlagi služnosti stanovanja ni utemeljena, saj toženkina pravica do posesti hkrati izključuje tožničino istovrstno pravico. Tožnica prostovoljno ni spoštovala odločbe sodišča in ni izročila nepremičnine toženki, zato je ta vložila predlog za izvršbo, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo, tožnica pa je zoper sklep o izvršbi vložila ugovor. Med strankama je sicer v tej pravdi sporno, ali je toženka izvršila zatrjevano motilno ravnanje, to je zamenjavo ključavnice in njeno zaklenitev, sodišče prve stopnje pa tega dejstva kot neodločilnega pravilno ni ugotavljalo, saj je pravilno uporabilo pravilo petitorium absorbet possessorium, ki pomeni, da če je toženec med trajanjem posestne pravde ali neposredno pred začetkom posestne pravde pridobil pravico do posesti na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, tožnik več ne uživa posestnega varstva ne glede na to, če bi v posestnem sporu uspel dokazati zadnje posestno stanje in toženčev poseg v posest. Res je, da tega pravila zakonodaja izrecno ne ureja, a ga zagovarja večina pravnih teoretikov, v sodni praksi pa je to pravilo že dalj časa ustaljeno. Treba je izhajati iz bistva posestnega varstva, ki je le začasno in zato smiselno le, dokler se ne konča spor o pravici. Zato oseba, ki glede na pravnomočno in izvršljivo odločbo nima pravice do posesti, ne uživa več posestnega varstva. Dosledno vztrajanje pri strogi posesorni naravi v posestnih sporih, ki se tako ne dotaknejo svojega bistva, je kvečjemu vir novih sporov, varovanje javnega reda in miru pa se sprevrže v svoje nasprotje. Pravilo petitorium absorbet possessorium lahko vsaj delno omili absurdnost čistega posesornega postopka. Če bi pravdno sodišče v posestnem sporu izdalo odločbo, pri čemer ne bi upoštevalo izdane odločbe v petitornem sporu, bi se izvršilno sodišče znašlo v izjemno težavnem položaju, saj bi imelo pred seboj dva nasprotujoča si izvršilna naslova.1sup1d11sup To7Enica v prito7Ebi torej neutemeljeno navaja, da do nasprotja med izvr61ilnimi naslovi ne bi pri61lo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na odlo0Dbo v zadevi II Cp 527/2017, saj gre le za eno izmed odlo0Db in ne za ustaljeno sodno prakso. V primerljivi zadevi opr. 61t. II Cp 666/2019 pa je vi61je sodi610De odlo0Dilo nasprotno, dalo je prednost pravici do posesti. V obravnavani zadevi se prito7Ebeno sodi610De strinja z uporabo pravila petitorium absorbet possessorium ne glede na dejstvo, ali je to7Enka izvr61ila motilno ravnanje (zamenjavo klju0Davnice). Meni namre0D, da je v okoli610Dinah danega primera treba dati prednost pravici do posesti. Nasprotne prito7Ebene navedbe, ki poudarjajo samovoljo to7Enke, niso utemeljene. Prav tako se ne zatrjuje kak61na pravno upo61tevna sprememba dejanskega stanja, ki bi izklju0Devala uporabo prej navedenga pravila. Glede na prej obrazlo7Eeno izvedba dokazov, na katere se sklicuje prito7Eba, ni bila potrebna in zatrjevana kr61itev postopka ni podana.
7.Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).
8.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo.
-------------------------------
1Tako Nina Betetto v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ur. l. in GV Založba 2009, str. 660