Jedro

Presoja uveljavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek prvega tožnika, tožbenemu zahtevku druge tožnice pa je delno ugodilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbam pravdnih strank tako, da je med drugim zvišalo odškodnino za negmotno škodo druge tožnice. Prvostopno sodbo je v tem delu spremenilo tako, da je toženec drugi tožnici dolžan plačati 503.100,00 SIT in ne 301.000,00 SIT, kot je to bilo določeno v sodbi sodišča prve stopnje.

Proti temu delu sodbe sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec. Sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Iz odločb ni razvidno, kako je bilo odločeno o valorizaciji in tudi ne zakaj je bila kot edino merodajna metoda uporabljena metoda s preračunavanjem v DEM in ne kakšna druga. V sodbi sodišča druge stopnje nadalje ni razlogov o tem, da je prvostopno sodišče vpogledalo mnenje dr. P., ki ni bil postavljen v pravdi. Trditve o skladnosti obeh mnenj so protispisne. Iz obrazložitve drugostopne sodbe nadalje ni jasno zakaj je bilo treba odmerjeno odškodnino v znesku 1.170.000,00 znižati za 75% in kako sta sodišči prišli do odstotka 57%. Sodišči sta končno tudi zmotno uporabili materialno pravo. Odškodnina je odmerjena previsoko. Sodišče druge stopnje bi moralo ugoditi pritožbi toženca in odškodnino znižati. Tožena stranka se še sklicuje na vse svoje navedbe v prvostopnem in drugostopnem postopku ter predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno in prvostopno sodbo v napadenem delu razveljavi, podrejeno pa jo spremeni v prid toženi stranki. Prosi še za oprostitev od plačila sodnih taks.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da sklicevanje na trditve pred sodišči nižje stopnje v revizijskem postopku ni upoštevno. Revizija je samostojno in izredno pravno sredstvo, s katerim je dovoljeno izpodbijati pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje iz točno določenih razlogov in v točno določenem obsegu (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče je zato izpodbijano sodbo obravnavalo le v obsegu in iz razlogov, ki so v njej navedeni.

Pri tem ugotavlja, da revident na več mestih v reviziji uveljavlja kršitve, ki jih revizijsko sodišče ni smelo upoštevati zaradi prepovedi reformatio in peius (374. v zvezi s 399. členom ZPP).

Tako revident v škodo lastni stranki uveljavlja napako, ki jo je sodišče druge stopnje napravilo pri izračunu še dolgovane odškodnine tožeči stranki. Čeprav je odškodnino na pritožbo tožeče stranke zvišalo, je pri razsoji upoštevalo enak odstotek že plačane odškodnine, tj. 57%, kot prvostopno sodišče. Odkod tožencu odstotek 75%, ni jasno (glej 3. odstavek na 4. strani drugostopne sodbe).

V nasprotju s tem, kar je navedeno v obeh sodbah, so tudi nadaljnje trditve v reviziji. Tako ni res, da bi sodišče uporabilo le eno metodo za valorizacijo. Uporabilo je kar tri(Đ) in z vsemi prišlo do enakega rezultata. Kadar gre za časovno primerjavo vrednosti denarne vsote, je pomembno, da se uporabi enako izhodišče za oba primerjana časovna trenutka, saj je le na ta način mogoče primerjani vsoti spraviti na skupni imenovalec. Toženec pa ponuja za izračun na dan 12.10.1988 en tečaj (ki naj bi bil nesporen), za izračun na dan sojenja pa drugega (za toženo stranko ugodnejšega). Na ta način primerjave ni mogoče pravilno opraviti. Da je tako, izhaja tudi iz drugih metod, ki jih je sodišče prve stopnje v skladu s sporazumom strank uporabilo in obrazložilo (7. stran sodbe). Sodišče druge stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je takšen način valorizacije materialnopravno pravilen (2. odstavek 5. strani drugostopne sodbe). Prav tako ni res, da je sodišče pri razsoji izhajalo iz izvedenskega mnenja dr.F. Sodišči sta se oprli na izvedensko mnenje dr.P, ki je bil v nasprotju s tem, kar trdi revident, v tem pravdnem postopku postavljen za izvedenca. Njegovo mnenje je tudi v korist toženi stranki in tako zopet ni razumljivo, kaj želi revident s tem ugovorom doseči. Revizijsko sodišče ga napotuje na razloge prvostopne sodbe (6. stran, 1. odstavek in 7. stran, 4. odstavek) in razloge drugostopne sodbe (5.stran, 2. odstavek).

Nobene upoštevne kršitve določb pravdnega postopka tako sodišči prve in druge stopnje nista storili. Revizijsko sodišče revidenta poziva, da odločbi sodišča prve in druge stopnje skrbno prebere.

Revizijsko sodišče končno ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje tudi materialnega prava nista uporabili v škodo toženca. Odškodnine za negmotno škodo druge tožnice so bile odmerjene v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR. Zgolj pavšalno nestrinjanje s prisojeno odškodnino ne more biti podlaga za drugačno odločitev.

Potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljno zavrnilo (393. člen ZPP).

Za odločanje o prošnji za oprostitev od plačila sodnih taks revizijsko sodišče ni pristojno. Za odločanje je pristojno sodišče prve stopnje.