Jedro

Zgolj obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in pripornega razloga po poteku določenega časa ne more več utemeljevati nadaljnjega trajanja pripora - sodišče mora poleg presoje, ali še obstajajo razlogi in neogibna potrebnost za poseg v osebno svobodo priprtega, opraviti tudi presojo, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa ali pa že presega razumno dolžino, ki jo zahteva določba prvega odstavka 23. člena Ustave.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče je s sklepom II Kr 49827/2013 z dne 13. 1. 2014 zoper obdolženega J. S. in drugih šest soobdolžencev, ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena KZ-1, na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca, to je vključno do 14. 3. 2014. 2. Zagovornik obdolženega J. S. zoper zgoraj navedeni pravnomočen sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora zavrne.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Pojasnjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ob upoštevanju, da zatrjuje relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne pojasni, kako naj bi zatrjevani očitki vplivali na zakonitost izpodbijanega sklepa. Ravno tako po oceni vrhovnega državnega tožilca sodišču ni mogoče očitati kršitve določb o dolžnosti posebno hitrega postopanja v pripornih zadevah in kršitve ustavne pravice do sojenja v razumnem roku.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je po vsebini moč strniti v dva temeljna očitka, in sicer 1) vložnik uveljavlja kršitev 200. člena ZKP in pravice do sojenja v razumnem roku oziroma brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker sodišče ni ravnalo v skladu z dolžnostjo, da v pripornih zadevah postopa posebno hitro in je v sodnem postopku prišlo do zastojev, ki jih gre pripisati izključno neaktivnosti sodišča; in 2) vložnik trdi, da ni mogoče pritrditi izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu, da rok dveh mesecev, za kolikor je Vrhovno sodišče obdolžencu podaljšalo pripor, predstavlja razumen rok, in tudi ne presoji sodišča, da obdolžencu ni bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

6. V zvezi s prvo uveljavljeno kršitvijo Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da se sme po določbi četrtega odstavka 420. člena ZKP med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena). Za razliko od prvega odstavka 420. člena ZKP, ki dopušča vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tudi zoper sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, po citirani določbi četrtega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti zoper prejšnje sklepe sodišča oziroma postopek, ki je tekel pred pravnomočnim sklepom o odreditvi ali podaljšanju pripora. Vložnik lahko torej v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo vlaga zoper pravnomočen sklep, s katerim je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP obdolžencu podaljšalo pripor, uveljavlja samo tiste kršitve, ki so nastale pri odločanju Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora, ne pa tudi kršitev, ki so bile storjene po preiskovalnem sodniku pri opravljanju procesnih dejanj v fazi preiskave, razen če so te kršitve vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. V takšnem primeru je podan razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep, pod pogojem, da ta kršitev predstavlja enega od zakonsko naštetih razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Vložnik v zvezi z uveljavljeno kršitvijo 200. člena ZKP pojasnjuje, da mu je bil po odreditvi pripora zoper obdolženca dne 17. 10. 2013 sklep o uvedbi preiskave vročen šele dne 13. 11. 2013, v vsem tem času pa niso bila opravljena prav nobena preiskovalna dejanja. V celih treh mesecih preiskovalni sodnici ni uspelo zaslišati vseh s strani tožilstva predlaganih prič in je izvedla en sam narok, in sicer dne 18. 12. 2013. Vložnik nadalje poudarja, da tudi do dneva vložitve obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti na strani sodišča ni bilo zaznati prav nobenega procesnega dejanja, h kateremu bi bil vabljen kot zagovornik ali bil o njem obveščen. Kot izhaja iz povzete vsebine, vložnik trdi, da je do kršitve 200. člena ZKP prišlo v fazi preiskave, ker preiskovalna sodnica v obravnavani priporni zadevi procesnih dejanj ni opravljala v skladu z dolžnostjo posebno hitrega postopanja, kot ji to nalaga drugi odstavek 200. člena ZKP. Po prvem odstavku 23. člena Ustave, ki ureja pravico do sodnega varstva, ima vsakdo pravico, da o obtožbah proti njemu odloči sodišče brez nepotrebnega odlašanja. Kriteriji razumnega časa v primeru pripora morajo biti še strožji, saj gre istočasno za poseg v človekovo svobodo še pred pravnomočnostjo sodbe, torej v času, ko za osebo velja tudi domneva nedolžnosti, določena v 27. členu Ustave. Zaradi tega morajo državni organi v tem primeru postopati posebej skrbno in hitro. K takemu ravnanju jih je izrecno zavezal tudi zakonodajalec. Člen 200 ZKP določa, da sme pripor trajati najkrajši potrebni čas, določa pa tudi dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu. Opustitev te dolžnosti, kot pravilno navaja vložnik zahteve, pomeni kršitev drugega odstavka 200. člena ZKP. V tem primeru je potrebno presojati vpliv ugotovljene kršitve na zakonitost izpodbijanega sklepa (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik glede vpliva uveljavljene kršitve na zakonitost izpodbijanega sklepa navaja zgolj svoje teoretično stališče, da je „odsotnost dolžnega posebno hitrega postopanja sodišča prve stopnje, kakor zgoraj predstavljeno in izhaja iz samega kazenskega spisa, toliko bolj izrazna in upoštevna okoliščina (pri odločanju o podaljšanju pripora s strani Vrhovnega sodišča, op. sodišča), kot pa v primeru podaljšanja pripora do treh mesecev, ki je v pristojnosti sodišča prve stopnje“, iz katerega pa po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče ugotoviti, ali in kako je očitana kršitev 200. člena ZKP vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.

7. Je pa očitek kršitve dolžnosti posebno hitrega postopanja iz drugega odstavka 200. člena ZKP pomemben z vidika presoje utemeljenosti druge očitane kršitve. V zvezi s to kršitvijo Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da iz 23. člena Ustave in tretjega odstavka 5. člena EKČP, ki določa, da je treba priporniku soditi v razumnem roku ali pa ga izpustiti, izhaja, da zgolj obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in pripornega razloga (ponovitvene nevarnosti) po poteku določenega časa ne more več utemeljevati nadaljnjega trajanja pripora. Zato je po določenem času trajanja pripora sodišče dolžno presojati ne le, ali še obstajajo razlogi in neogibna potrebnost za poseg v osebno svobodo priprtega, ampak tudi, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa ali pa že presega razumno dolžino, ki jo zahteva določba prvega odstavka 23. člena Ustave. Pri presoji razumnega časa trajanja pripora je treba upoštevati posebne okoliščine konkretnega kazenskega postopka, ki se nanašajo na ravnanje obdolženca, naravo in značilnosti posamezne zadeve ter ravnanje sodišča. Te okoliščine je sodišče, ko je odločalo o podaljšanju pripora v predmetni zadevi, tudi upoštevalo. Iz poteka tega kazenskega postopka, kot je razviden iz kazenskega spisa, izhaja, da teče kazenski postopek zoper sedem obdolžencev, zaradi večih kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 (in pri obdolžencu M. še zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena KZ-1). Obdolžencu in ostalim šestim soobdolžencem je bil pripor odrejen s sklepom dne 17. 10. 2013, ki je postal pravnomočen dne 22. 10. 2013. Dne 17. 10. 2013 je državni tožilec podal zahtevo za preiskavo zoper vseh sedem obdolžencev. O tej zahtevi je preiskovalna sodnica odločila s sklepom z dne 7. 11. 2013. Dne 18. 10. 2013 je bila s strani preiskovalnega sodnika izdana odredba za izvedbo ukrepov po 149.b členu ZKP. Dne 7. 11. 2013 je preiskovalna sodnica odredila izdelavo dveh izvedenskih del, dne 18. 12. 2013 pa je izvedla narok, na katerem so bile zaslišane vse štiri priče (P. S., B. M., M. V. in A. S.), katerih zaslišanje je predlagal državni tožilec v zahtevi za preiskavo (list. št. 967). Dodatni dokazni predlog za zaslišanje ostalih treh prič (M. P., N. F. in P. B.) je državni tožilec predlagal (šele) dne 20. 12. 2013, dne 23. 12. 2013 pa je bil podan še dokazni predlog za ponovno zaslišanje obdolženca P. Državni tožilec je dne 7. 11. 2013 podal predlog za podaljšanje pripora še za dva meseca. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Ks 49827/2013 z dne 14. 11. 2013 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju I Kp 49827/2013 z dne 21. 11. 2013 vsem sedmim obdolžencem pripor podaljšal še za dva meseca, to je do 14. 1 2014. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom pripor podaljšalo še za dva meseca, to je do vključno 14. 3. 2014. Pri tem je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu navedlo konkretne razloge, ki narekujejo podaljšanje pripora še za dva meseca. Gre za obsežno zadevo, v postopku je potrebno opraviti še določena procesna dejanja (zaslišati tri priče, ponovno zaslišati soobdolženega P. in pridobiti izvedenska mnenja), kar terja določen čas, potreben čas za preučitev zadeve pa je potrebno omogočiti tudi državnemu tožilcu, da bo lahko sprejel eno od odločitev, predvidenih v drugem odstavku 184. člena ZKP.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča iz zgoraj povzetih procesnih dejanj ni mogoče ugotoviti tolikšnih vrzeli (zastojev) v postopku, ki bi utemeljevala očitek zahteve, da je bila obdolžencu kršena pravica iz 23. člena Ustave. Dejanja v postopku si sledijo kontinuirano in brez večjih časovnih presledkov, ki bi jih bilo mogoče pripisati ravnanju sodišča. Sodišče je v izpodbijanem sklepu utemeljeno izpostavilo, da je objektivni razlog za dolžino trajanja postopka predvsem v obsežnosti kazenske zadeve, v kateri gre za večje število obdolžencev. Obdolžencem se očitajo kazniva dejanja, ki jih je zakonodajalec že glede na predpisano kazen uvrstil med težja, družbi nevarna dejanja, katerih težo povečuje še dejstvo, da naj bi bila storjena v hudodelski združbi, njihov predmet pa je velika količina zdravju nevarnih in škodljivih drog (amfetamin in kokain). Glede na to je zadeva zahtevna tudi v dokaznem smislu. Po presoji navedenega Vrhovno sodišče meni, da izpodbijanemu sklepu tudi ni mogoče očitati, da pripor glede na posebnost in naravo zadeve traja nerazumno dolgo. Glede na to, in ker je sodišče na podlagi vseh ostalih v podatkih spisa izkazanih relevantnih okoliščin ugotovilo nadaljnji obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter presodilo, da je podaljšanje pripora tudi neogibno potrebno za varnost ljudi, ni mogoče sprejeti niti stališča zahteve, da je sodišče s tem, ko je obdolžencu z izpodbijanim sklepom podaljšalo pripor še za dva meseca, kršilo 205. člen ZKP in 19., 20. ter 32. člen Ustave.

9. S trditvami, da bi sodišče omenjena procesna dejanja ob zahtevani aktivnosti sodišča, kot mu jo nalaga drugi odstavek 200. člena ZKP, lahko opravilo že pred podaljšanjem pripora, pa vložnik ne uveljavlja kršitev pravil kazenskega postopka, temveč podaja svojo subjektivno oceno okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri odločanju o podaljšanju pripora, in je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče v izpodbijanem sklepu. S tem pa vložnik uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev Ustave in zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje ob pravnomočnosti sodbe.