Jedro

Če stranka sodne takse ne plača niti ob pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse, je dolžna plačati tudi opominsko takso.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom, opr. št. U 2105/2006-17 z dne 3.7.2007, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST; Ur. l. RS, št. 20/04- UPB1) ugotovilo, da znaša neplačana taksa za tožbo, opomin in za sodbo skupaj 162,57 EUR in naložilo tožniku plačilo dolžne takse v 15 dnevih od prejema sklepa. Izdajo sklepa o odmeri sodnih taks je tožnik zahteval potem, ko je po nastopu pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks prvostopenjsko sodišče poslalo tožniku opomin za plačilo sodne takse za pritožbo, nalog za plačilo sodne takse za sodbo in je tudi zahtevalo plačilo opominske takse.

Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da se tožnik zoper sklep o zavrnitvi predloga za plačilo sodne takse ni pritožil, zato je postal pravnomočen. Stranka mora glede na 4. člen ZST plačati takso, ko nastane taksna obveznost. Ta pa nastane takrat, ko se vloga izroči, za sodno odločbo pa, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe.

Tožnik v pritožbi navaja, da mu ni jasno, zakaj je sodišče poslalo opomin za plačilo takse za tožbo in še takso za opomin. Že ob vložitvi tožbe in vse do izdaje sklepa o zavrnitvi svojega predloga je menil, da bo njegovem predlogu ugodeno. V zamudo ni prišel in zato ni bilo potrebe za izdajo takse za opomin.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je tožnik po pošti vložil poleg tožbe tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse, sodišče prve stopnje ni smelo zahtevati plačila sodne takse, dokler ni bilo pravnomočno odločeno o predlogu za oprostitev (prim. odločbo z opr. št. I Up 412/2001). S pravnomočnostjo je navedena ovira odpadla, vse predpostavke za plačilo sodne takse po 4. odstavku 26. člena ZST pa so bile izpolnjene že z vložitvijo tožbe. Tožnik sodne takse ni plačal niti ob pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse, zato je bil dolžan plačati tudi takso za opomin zaradi neplačila. Kaj je tožnik menil v zvezi s svojo dolžnostjo plačila sodne takse, pa za odločitev v tej zadevi ni pomembno.

Tožnik je vložil pritožbo zoper celoten sklep sodišča 1. stopnje o odmeri sodne takse, obrazložil pa je le tisti del, ki se nanaša na pravni temelj glede sodne taksa za opomin. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo še uporabo materialnega prava, to je pravilnost odmere sodne takse. Kršitev določb materialnega prava pritožbeno sodišče ni našlo (1. odstavek tarifne številke 28.a v povezavi s 1. odstavkom tarifne številke 28 ZST in tarifna številka 37 ZST).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 72. členom ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške postopka (1. odstavek 165. člena, 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).