Jedro

Naročnik je dolžan prevzeti opravljeni posel, ta njegova obveznost pa obstoja samo, če je posel pravilno opravljen. Iz tega sledi, da izvajalec nima pravice zahtevati plačila, če del ni izvršil v celoti tako, kot je bilo dogovorjeno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka razveljavi za znesek 12.022,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2007 dalje in v 2. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenih delih izpodbijana sodba potrdi.

Pritožbeni stroški pravdnih strank so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je o pritožbi proti izpodbijani sodbi odločilo na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-10 z dne 9.2.2010, na podlagi katerega je bilo 100 Cpg zadev Višjega sodišča v Mariboru odstopljenih v reševanje Višjemu sodišču v Ljubljani.

2.1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 12.022,04 EUR s spripadki in na plačilo 5.764,50 EUR s pripadki zavrnilo (1. točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.571,15 EUR s pripadki (2. točka izreka).

2.2. Prvi del vtoževane glavnice (12.022,04 EUR) predstavlja stroške za odpravo napak na dveh gradbenih objektih, na katerih je tožena stranka kot podizvajalec tožeče stranke izvajala določena fasadna dela, drugi del glavnice (5.764,50 EUR) pa odškodnino zaradi pogodbene kazni, ki naj bi jo tožeča stranka kot izvajalec plačala investirorju zaradi zamude pri predaji objekta.

2.3.1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila tožena stranka pripravljena sanirati fasado do s strani tožeče stranke določenega roka 1.9.2007, da pa ji je tožeča stranka to preprečila s tem, ko je po prejemu dopisa tožene stranke z dne 20.8.2007 (B2) sama pristopila k sanaciji še pred potekom omenjenega roka. Zato do stroškov za odpravo napak ni upravičena.

2.3.2. Tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni pa je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi presoje, da pogodbena kazen med pravdnima strankama ni bila dogovorjena.

3. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila „iz vseh pritožbenih razlogov“. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa da jo spremeni njej v prid. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka pa je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

K delni razveljavitvi izpodbijane sodbe

6. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da iz dopisa tožene stranke z dne 20.8.2007 (B2 = B29 = A8) ni razvidno, da bo do danega skrajnega roka 1.9.2007 sanacijo fasade izvedla, saj ob tem, ko v njem navaja, da ne beži od sanacije ugotovljenih manjših napak, poziva tožečo stranko k razgovoru o sanaciji. To pa ne daje zagotovila, da bodo grajana dela do 1.9.2007 sanirana. Drži tudi pritožbeno zatrjevanje, da je prvi sedemdnevni rok za pristop k odpravi napak, ki ga je tožena stranka dobila v dopisu tožnice z dne 24.7.2007, (A4) pretekel že na začetku meseca avgusta 2007. Po določilu 1. odstavka 637. člena OZ in 2. odstavka 639. člena OZ naj bi naročnik napake odpravil v primernem roku. Koliko časa se je delo opravljalo, v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno. Ker je bila naročilnica št. 065/007 (A1), ki jo omenja prvostopno sodišče, izdana 5.7.2007, prva reklamacija (A4) pa nosi datum 24.7.07, je očitno, da je tožena stranka z delom zaključila najkasneje v 19 dneh. Ker pa še v 27 dneh po zaključenih delih (v dopisu z dne 20.8.2007, A2) poziva „k razgovoru o sanaciji“, pritožbeno sodišče razume takratnega direktorja tožeče stranke S. Š., ki je, kot ugotavlja prvostopno sodišče, izpovedal, da je dopis z dne 20.8.2007 (B2) razumel tako, da tožena stranka s sanacijo ne bo začela. Iz omenjenega dopisa (B2) je med drugim namreč razvidno, da tožena stranka ne namerava pristopiti k odpravi napak, dokler ji tožeča stranka del po pogodbi ne plača. 7.1. Po določilu 3. odstavka 642. člena OZ naročnik ni dolžan izplačati izplačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi. Prejemnikova storitvena obveznost ima značilnost obligacije rezultata. S sklenitvijo podjemne pogodbe se podjemnik zaveže, da bo opravil (končal) določen posel, naročnik pa, da mu bo za to plačal (619. čl. OZ). Po določilu 641. člena OZ je naročnik dolžan prevzeti opravljeni posel. Ta naročnikova obveznost pa obstoja samo, če je posel pravilno opravljen (Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga GV 2004, stran 885). Iz tega sledi, da izvajalec nima pravice zahtevati plačila, če del ni izvršil v celoti tako, kot je bilo dogovorjeno. Ravnanje tožene stranke, ko pred odpravo napak zahteva plačilo, očitno kaže, da svoje obveznosti iz pogodbe ne bo izpolnila. Zato je imela tožeča stranka pravico odstopiti od pogodbe in skladno z določilom 3. odstavka 639. člena OZ v zvezi s 107. členom OZ tiste napake, za katere je odgovorna tožena stranka, odpraviti na njen račun. Telefonično pojasnilo direktorja tožeče stranke S. Š. toženi stranki, ko je le-ta po prihodu z dopusta in odposlanem dopisu B2 poklicala tožečo stranko in od njenega direktorja izvedela, da sanacijo že opravljajo „drugi“ ima po oceni pritožbenega sodišča naravo odstopa od pogodbe.

7.2. Iz doslej obrazloženega je razvidno, da je zmotna presoja prvostopnega sodišča, da je bila tožeča stranka tista, ki je ravnala protipravno, ker je po prejemu dopisa tožene stranke z dne 20.8.2007 (B2) začela sanacijo po drugem izvajalcu.

8. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava trditvena podlaga tožeče stranke o nastanku škode ostala neizčrpana, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. V novem sojenju bo moralo sodišče ugotoviti, ali je tožeči stranki nastala škoda, v kolikšni višini, ter za kolikšen del teh zatrjevanih napak je sploh odgovorna tožena stranka.

K delni potrditvi izpodbijane sodbe

10. Kot rečeno, je tožbeni zahtevek na plačilo 5.764,50 EUR odškodnine prvostopno sodišče zavrnilo na podlagi presoje, da pogodbena kazen med pravdnima strankama ni bila dogovorjena.

11. Po določilu 5. odstavka 251. člena OZ upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je prejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Ker pa tožeča stranka v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine zaradi zatrjevano plačane pogodbene kazni ni postavila nobenih trditev o tem, da je investitor od nje nemudoma ob sprejemu izpolnitve obveznosti zahteval plačilo pogodbeno dogovorjene kazni oziroma sporočil, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, svoje škode tožeča stranka ni utemeljila. Iz trditvene podlage tožeče stranke torej ni razvidno, da je bila tožeča stranka dejansko dolžna plačati pogodbeno kazen in da jo je utemeljeno plačala. Iz tega sledi, da je tožba v tem delu nesklepčna. Ker pa tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe ni utemeljen, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, pa četudi je oprta na drugo podlago (353. člen ZPP).

Načelo kontradiktornosti ni kršeno

12. Sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in zamudno sodbo z dne 15.2.2008 razveljavilo, je bil izdan dne 10.3.2008 (list. št. 25 do 26), torej še pred uveljavitvijo Novele ZPP-D. Pred to novelo pritožba proti sklepu, naj bi bil še tako nepravilen, razen če bi šlo za kršitve, navedene v 118. členu ZPP, ni bila dovoljena. Ker pa ZPP niti takrat ni predvideval pritožbe proti sodbi zaradi kršitve določil o nepravilni vrnitvi v prejšnje stanje, je ta del pritožbenih navedb nedovoljen.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo 3. odstavka 165. člena ZPP.