Jedro

Solidarnost obveznosti se ne domneva. Ob ugotovitvi, da gre za obveznost, ki je nastala po pravilih o neupravičeni obogatitvi, sta domnevna prodajalca nepremičnin oziroma pravni nasledniki dolžna plačati svoj del obveznosti.

Osebna odgovornost dedičev se kaže v tem, da upnik zahtevka na izplačilo dolga ne more uveljavljati proti zapuščini, ampak samo proti dediču, kot tudi v tem, da dedič odgovarja za dolg zapustnika z vsem svojim premoženjem (tudi lastnim) in ne samo s podedovanim.

Dediči morajo računati s tem, da za dolgove zapustnika odgovarjajo tudi s svojim premoženjem (do višine vrednosti podedovanega premoženja) in ne le s podedovanim, zato morajo ustrezno aktivno ravnati pri poplačilu zapustnikovih upnikov. Pri tem v svoji izbiri, kateremu upniku dati prednost pri poplačilu, niso povsem avtonomni. Če je dal zapustnik prednost določenim upnikom in dopustil, da so svoje terjatve zavarovali s hipotekami na njegovih nepremičninah, imajo enako možnost tudi dediči.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (v ugodilnem delu in odločitvi o stroških) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi predstavlja sporni predmet tožničin zahtevek na plačilo oziroma vrnitev zneska 559.900,00 EUR, ki ga je tožeča stranka (prvotno sta na strani tožeče stranke nastopali: 1. A. A. in 2. B. B.) izročila toženi stranki (prvotno so na strani tožene stranke nastopali: 1. C. C., 2. D. D.1 in 3. E., d.o.o. – v stečaju). Tožeča stranka je vrnitev oziroma plačilo navedenega zneska (višina izročenih denarnih sredstev ni sporna) temeljila na dveh podlagah, in sicer na neupravičeni obogatitvi zaradi neuresničene pravne podlage2 ali zaradi ničnosti pogodbe, ker pogodba o odsvojitvi nepremičnin ni bila sklenjena v predpisani obliki in na odškodninski podlagi, ker naj bi tožena stranka tožečo stranko zavedla oziroma ogoljufala in ji s tem povzročila škodo v višini navedenih sredstev.

2. Tožena stranka pa je zoper tožečo stranko vložila nasprotno tožbo, s katero je od tožnic zahtevala plačilo zneska 433.700,00 EUR. Dejanska podlaga nasprotne tožbe je bila v trditvah, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo za nakup nepremičnin, v kateri sta določili vrstni red nakupa posameznih nepremičnin, da je višina kupnine za prvo parcelo znašala 993.600,00 EUR, da ji je tožeča stranka plačala zgolj 559.900,00 EUR, zato ji za prvo parcelo dolguje še kupnino v znesku 433.700,00 EUR (kupnina za parcelo 993.600,00 EUR - 559.900,00 EUR = 433.700,00 EUR).

3. Tožeča stranka je postavila primarni tožbeni zahtevek po katerem naj toženci C. C., F. F., G. G. in družba E., d.o.o. solidarno plačajo tožnicama 559.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izročitve posameznih zneskov dalje. Zahtevek je temeljila na odškodninski podlagi, solidarno odgovornost prvotnih tožencev (1. C. C., 2. D. D. in 3. E., d.o.o.) pa na trditvi o skupaj povzročeni škodi. Tožnici sta postavili tudi podredni zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi, po katerem so toženci dolžni plačati A. A. 200.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožnici B. B. pa 359.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Postavili sta tudi drugi podredni zahtevek, po katerem so toženci dolžni plačati A. A. 118.000,00 EUR, B. B. pa 441.900,00 EUR z zakonskimi zamudnim obrestmi. Postavili sta še tretji podredni zahtevek in še nadaljnje podredne zahtevke.

**Odločitev sodišča prve stopnje v prvem sojenju**

4. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju kot sporno izpostavilo vprašanje, ali je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba oziroma (če ni bila) v kakšnem pravnem razmerju sta pravdni stranki. Ugotovilo je, da so druga tožnica B. B. kot potencialna kupovalka in prodajalca E., d.o.o. in H., d.o.o. sklenili dogovor, da bosta prodajalca prodala drugi tožnici nepremičnine parc. št. 617, 615/4, 615/5, 615/6, 616/1, 615/7, 615/10, 615/3, 615/8, 625/4, 625/8, k.o. 0000, da so se z navedenim dogovorom obvezali skleniti predpogodbo, glede cene pa so se dogovorili le, da končna cena ne sme znašati več kot 300,00 EUR m². Sodišče prve stopnje je zaključilo, da takšen dogovor ne predstavlja prodajne pogodbe, ker v njem ni soglasja volj glede njene bistvene sestavine, to je cene, da pa prodajna pogodba ni bila sklenjena, kaže tudi okoliščina, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bosta sklenili predpogodbo, ki pa je nikoli nista sklenili in da je zato mogoče omenjen dogovor opredeliti zgolj kot pogajanja v smislu določbe 20. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki pogodbeni stranki ne zavezujejo. Ugotovilo je še, da so bili vsi navedeni zneski (skupaj 559.900,00 EUR) izročeni toženi stranki z namenom, da bo z njimi drugi toženec poplačal hipoteke na navedenih nepremičninah, da bi potem pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo, da do sklenitve te ni prišlo in da so zato na podlagi 190. člena OZ toženci dolžni prejeto kupnino vrniti. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da eno od izplačil, ki je bilo izvršeno C. C., ki ni bil udeleženec spornega obligacijskega razmerja, predstavlja izpolnitev prodajalcu H., d.o.o., ki je bil hipotekarni dolžnik C. C. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da so pasivno legitimirani v sporu dediči po pokojnem D. D. in družba E., d.o.o., ki so solidarno (na podlagi določbe 394. člena OZ3) dolžni plačati znesek 559.900,00 EUR drugi tožnici B. B., ne pa tudi prvi tožnici A. A., ki je v pravnem razmerju med pravdnima strankama nastopala zgolj kot zastopnica druge tožnice. Razsodilo je, da so dediči po pokojnem D. D. dolžni do višine podedovanih deležev solidarno z družbo E., d.o.o. plačati tožnici B. B. 559.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2010 dalje. Hkrati je odločilo, da se višji tožbeni zahtevek zavrne. Zaradi umika nasprotne tožbe dedičev po D. D. je postopek ustavilo, hkrati pa zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek E., d.o.o. Tožencem je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnikov.

5. Tožeča stranka in dediči po pokojnem D. D. (v nadaljevanju toženci) so vložili pritožbi, toženci zgolj zoper stroškovno odločitev, ki je temeljila na zaključku prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka v pravdi v celoti uspela, čeprav je po njihovem mnenju in glede na to, da je vrednost podedovanega premoženja kvečjemu 9.047,67 EUR, uspeh tožeče stranke le 1,6%, tožeča stranka pa je navedla, da se pritožuje v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče omejilo odgovornost tožencev (dedičev) „do višine podedovanega deleža, ki so ga dediči podedovali po pokojnem D. D., čeprav je v postopku zatrjevala, da podedovano premoženje vrednostno zadostuje za odgovornost dedičev v celoti in v zavrnilnem obrestnem delu. Navedla je, da je višina obveznosti (prvih treh) tožencev nejasna predvsem v povezavi z odločitvijo, da se višji tožbeni zahtevek zavrne. Navedla je še, da v primeru, če pritožbeno sodišče ne bi upoštevalo, da dediči po pokojnem D. D. solidarno odgovarjajo za celotno plačilo zneska 559.900,00 EUR, opozarja, da naj toženec C. C. ne glede na njegov položaj dediča po pokojnem D. D. plača tožnici 82.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je prvostopenjskemu sodišču očitala, da je spregledalo, da je kot pravno podlago navajala tudi odškodninsko odgovornost tožene stranke in njeno vrnitveno obveznost zaradi ničnosti pravnega posla.

**Prva odločitev pritožbenega sodišča**

6. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da iz ugotovljenih dejstev in glede na obseg pritožbenega izpodbijanja obeh pravdnih strank izhaja, da je sporen le še obseg obveznosti tožencev. Zaključilo je, da je odločitev, po kateri so dolžni toženci solidarno s tretjo toženko plačati znesek 559.900,00 EUR, vendar vsak le do višine vrednosti podedovanega deleža po pokojnem D. D., nejasna in se je ne da preizkusiti, saj iz nje ni razvidno, koliko morajo drugi tožnici sploh plačati oziroma koliko sme ta na podlagi sodbe od njih terjati.4 Zaradi nepravilne presoje materialnopravnega ugovora tožencev, da je vrednost zapuščine negativna, je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na drugo tožnico in tožence C. C., F. F. in G. G. ter na stroškovno odločitev razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da bo potrebno v ponovljenem postopku dopolniti dejansko stanje z ugotovitvijo vrednosti premoženja (v času zapustnikove smrti), ki so ga dediči podedovali. S tem je postala pravnomočna odločitev o zavrnitvi (primarnega) tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na A. A in na tretjo toženko ter na odločitev po nasprotni tožbi.

**Odločitev sodišča prve stopnje v ponovljenem sojenju**

7. V ponovljenem sojenju in z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče sledilo ugovoru dedičev, da odgovarjajo le do višine vrednosti podedovanega premoženja, ugotovilo, da je ta na dan zapustnikove smrti (24. 2. 2013) znašala 575.480,00 EUR in vsakega dediča obvezalo, da solidarno z družbo E., d.o.o. – v stečaju plača tožnici znesek po 191.826,66 EUR (skupno 575.480,00 EUR). Vrednost 575.480,00 predstavlja vrednost nepremičnin parc. št. 617/0, 615/4, 615/5 in 615/6, 616/1, 689/2 vse k.o. 0000 in 547/2 k.o. 0000, ki so po sklepu o dedovanju II D 821/2013 z dne 31. 3. 2014 sodile v zapuščino po pokojnem D. D. Hkrati je odločilo, da so toženci dolžni povrniti tožnici tudi 30.162,48 EUR pravdnih stroškov, nastalih po tožbi, in 4.087,00 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku po nasprotni tožbi. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

**Pritožbene navedbe**

8. Toženci so zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev vložili pravočasno pritožbo, s katero uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je bil znesek 559.000,00 EUR izročen na podlagi dogovora 02-04/2008, ki so ga sklenili družba E., d.o.o. in H., d.o.o. (oba kot prodajalca) ter tožnica B. B. s.p. kot kupka, pri čemer iz samega dogovora izhaja, da je pokojni D. D. pri dogovoru sodeloval izključno kot zastopnik prodajalcev, v obrazložitvi sodbe pa je navedeno, da je bil z izročitvijo tega istega denarja obogaten on. Prav tako je na eni strani ugotavljalo, da je pokojni D. D. med pogajanji prejel skupaj 218.000,00 EUR, na drugi strani pa da je obogaten za 559.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka tudi s tem, ko v razlogih sodbe ni podalo ugotovitev o tem, ali je bila tožnica B. B. prikrajšana s spornimi prejemki pokojnega D. D. (v tožbi je bilo npr. navedeno, da je znesek 118.000,00 EUR plačala v lastnem imenu prvotna prva tožnica A. A. pokojnemu D. D.). Določbe ZPP je kršilo tudi s tem, ko je v razlogih sodbe ugotavljalo solidarno odgovornost pokojnega D. D. in družbe E., d.o.o. na podlagi 394. člena OZ, ki se glede na vsebino določbe lahko uporablja zgolj pri obveznostih, ki so nastale z gospodarsko pogodbo, hkrati pa je ugotavljalo, da je temelj za ugoditev tožbenemu zahtevku določilo o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena OZ, ki predpostavlja nepogodbeni nastanek obveznosti tožencev. Ugotovitev, da je obveznost pokojnega D. D. oziroma tožencev kot njegovih dedičev in družbe E., d.o.o. solidarna, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je določbe ZPP prekršilo tudi s tem, ker ni postavilo drugega izvedenca nepremičninske stroke. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da sodijo v zapuščino po pokojnem D. D. tudi nepremičnine parc. št. 617/0, 615/4, 615/5 in 615/6, vse k.o. 0000 in s tem, ko je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo vrednost njegove zapuščine v višini 575.480,00 EUR. Prav tako je dejansko stanje ugotovilo nepopolno, ko ni ugotavljalo ter se opredelilo do navedb tožencev, da so s sodno poravnavo z dne 10. 12. 2014 poplačali drugega upnika pokojnega D. D. v vrednosti prej navedenih nepremičnin, kar je zmanjšalo njihovo obveznost do tožnice. Napačno ni upoštevalo ugovorov tožencev o manjšem obsegu podedovanega premoženja, ker je menilo, da je bilo o tem vprašanju pravnomočno odločeno s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, II D 821/2013 z dne 31. 3. 2014, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 1555/2015 z dne 17. 6. 2015, vendar pa pravnomočnost omenjenega sklepa o dedovanju ne more zajemati pravnih dejstev, ki jih je bilo mogoče uveljavljati šele po izvedbi omenjene zapuščinske obravnave. Iz realiziranega izdatka omenjene sodne poravnave izhaja, da je bila vknjižba lastninske pravice pokojnega D. D. pri nepremičninah 617/0, 615/4, 615/5 in 615/6, vse k.o. 0000, neveljavna in se je pri teh nepremičninah znova vpisala lastninska pravica na ime H., d.o.o. – v stečaju. To pomeni, da te nepremičnine niso mogle biti del zapuščine po pokojnem D. D. Iz navedb tožencev izhaja, da se je pokojni D. D. pri teh nepremičninah vpisal kot lastnik v breme družbe H., d.o.o. z zemljiškoknjižnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, Dn. št. 0000/2009, ki pa je bil očitno neveljaven, saj pokojnik ni bil univerzalni pravni naslednik izbrisane družbe H., d.o.o., poleg tega pa je bil ta vpis izveden na podlagi zemljiškoknjižnega predloga, ki je bil podan v času, ko je bil že v teku stečajni postopek nad premoženjem te družbe (94. člen ZZK-1). Tudi ob ugotovitvi, da so toženci podedovali vse (tudi sporne) nepremičnine iz sklepa o dedovanju, bi to pomenilo, da je sodišče dejansko stanje ugotovilo nepopolno in da je bistveno prekršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni presojalo ali so toženci s sklenitvijo in realizacijo sodne poravnave že poplačali drugega upnika pokojnega D. D. oziroma družbo H., d.o.o. – v stečaju, v vrednosti nepremičnin parc. št. 617/0, 615/4, 615/5 in 615/6 k.o. 0000 in da posledično lahko odgovarjajo tožnici največ do vrednosti preostalega premoženja iz sklepa o dedovanju. To pomeni, da bi ob upoštevanju izvedenskih mnenj sodnih izvedencev vsak toženec na podlagi 142. člena ZD odgovarjal tožnici največ do 1/3 vrednosti nepremičnin parc. št. 616/1 in 689/2 k.o. 1757 0000 ter parc. št. 547/2 k.o. 0000, kar pa predstavlja vrednosti 46.316,66 EUR, ne pa vrednosti 191.826,66 EUR, na katerega je sodišče obsodilo vsega od tožencev. Izvedensko mnenje je očitno nepravilno, ker temelji na napačni predpostavki, da stvarne pravice (zastavne pravice) na stvari ne vplivajo na tržno vrednost nepremičnin, ki so predmet ocenjevanja in dedovanja. Ne more biti namreč dvoma, da okoliščina, da je nepremičnina obremenjena z zastavno pravico, vpliva na njeno tržno vrednost. Poučen kupec bi to okoliščino upošteval in prodajalcu nikoli ne bi plačal enake kupnine kot za neobremenjeno nepremičnine. Omenjeni izvedenec je vztrajal pri svoji oceni, da obremenitev nepremičnin s hipotekami ne gre šteti kot omejitev, ki vpliva na njihovo tržno vrednost, zato bi moralo sodišče prve stopnje slediti predlogu tožencev za postavitev drugega sodnega izvedenca. Sodišče vprašanj v zvezi z obremenitvami nepremičnin s hipoteko tudi ni dopustilo. Iz navedenih razlogov so bile bistveno prekršene določbe postopka o dokazovanju z izvedenci. S tem je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Menijo, da je napačno morebitno materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da se hipoteke pri omenjenih nepremičninah lahko upoštevajo zgolj po njihovem poplačilu v smislu dejanske poravnave drugih zapustnikovih obveznosti. Naknadnega poplačila predmetnih hipotek v razmerju do upnikov zapustnika ne bo mogoče upoštevati, saj te niso bile ustanovljene v zavarovanje obveznosti D. D. temveč v zavarovanje obveznosti tretjih oseb, predvsem družbe H., d.o.o. in E., d.o.o. in tudi drugih. Tako se z njihovim poplačilom tudi ne more zmanjšati obveznost tožencev kot dedičev po pokojnem D. D., saj se obveznosti dediča do upnikov zapustnika lahko zmanjša zgolj s plačilom drugih obveznosti zapustnika, ne pa tudi s plačilom obveznosti tretjih oseb. Sprejeti stališče, da se predmetne hipoteke ne upoštevajo pri ocenjevanju vrednosti zapustnikovega premoženja, dejansko pomeni obsoditi dediče oziroma tožence na plačilo do dvakratne vrednosti zapuščine, kar je v nasprotju s 142. členom ZD. V tem primeru bi se do polne vrednosti zapuščine hkrati poplačali tako osebni upniki zapustnika, za tem pa še hipotekarni upniki tretjih oseb iz naslova zastavne pravice po 128. členu SPZ na nepremičninah zapustnika.

9. Stroškovna odločitev je napačna. Tožnici sta s svojim primarnim zahtevkom v pretežnem delu propadli. Od vsakega od tožencev sta zahtevali znesek 559.900,00 EUR, s končno sodbo pa je prva tožnica A. A. v celoti propadla, druga tožnica B. B. pa je uspela zgolj do višine zneska 191.826,66 EUR, kar je 34% od zahtevanega. Sodišče bi moralo prvi tožnici A. A. naložiti, da je dolžna tožencem povrniti njihove pravdne stroške v celoti, drugi tožnici B. B. pa, da je tožencem dolžna plačati vsaj 66% njihovih pravdnih stroškov. Vrsto napak pa je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi pri sami odmeri stroškov. Prvostopenjsko sodišče je kršilo določbe ZPP o povrnitvi stroškov tudi s tem, ker je drugi tožnici B. B. odmerilo in prisodilo pravdne stroške, ki jih je imela prva tožnica A. A. Tožeči stranki je neutemeljeno priznalo nagrado za ponovljeni postopek v višini 3.656,00 EUR ter dve nagradi za narok v višini 2.175,00 EUR x 1,2 za prvo sojenje in 3.427,50 EUR za ponovljeno sojenje, dve pavšalni nagradi za PTT stroške ter za tiskanje in fotokopiranje (2 x 20,00 EUR in 2 x 10,00 EUR), čeprav bi lahko priznalo zgolj po eno nagrado. Prav tako tožeči stranki ne bi smelo priznati nagrade za odgovor na pritožbo v višini 4.341,50 EUR, saj je tožeča stranka v svojem nepotrebnem odgovoru na pritožbo odgovarjala zgolj na pritožbo tožencev zoper stroškovno odločitev in z njim ni v ničemer prispevala k prvi odločitvi višjega sodišča. Tožeči stranki pa je tudi previsoko odmerilo nagrado za pritožbo (4.341,50 EUR), saj je tožeča stranka s pritožbo izpodbijala zgolj denarno neopredeljen del sodbe v prvem sojenju v višini 3.500,00 EUR. Sodišče pa je kršilo določbe pravdnega postopka tudi s tem, da je tožeči stranki posebej prisodilo še pravdne stroške po nasprotni tožbi. Če se poleg tožbe obravnava tudi nasprotna tožba, to še ne pomeni, da gre za dva postopka in da stranki nastanejo dvojni pravdni stroški. Stroški, ki jih je upoštevalo sodišče, bi lahko nastali kvečjemu pred dedovanjem tožencev oziroma pred njihovim vstopom v pravdo, kar pomeni, da bi moralo sodišče glede morebitne obveznosti iz naslova povrnitve teh stroškov upoštevati omejitev iz 142. člena ZD.

10. Pritožba je utemeljena.

11. V skladu z določili 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti pazi na nekatere bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je v svoji prejšnji pritožbeni odločbi, ki jo povzema v uvodu (tč. 6 obrazložitve), zaključilo, da iz ugotovljenih dejstev in glede na obseg pritožbenega izpodbijanja obeh pravdnih strank izhaja, da je sporen le še obseg obveznosti tožencev oziroma njihove odgovornosti za zapustnikove dolgove, v pritožbenem preizkusu pa pritrdilo tožnici, da je izrek sodbe v delu, ki se nanaša na tožence, nerazumljiv, saj njihove obveznosti ni mogoče določiti, razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Po ponovljenem sojenju pred sodiščem prve stopnje, toženci - dediči po pokojnem D. D., v tem pritožbenem postopku s pritožbo prerekajo zaključek prvostopenjskega sodišča o obstoju zapustnikove solidarne obveznosti z družbo E., d.o.o. na plačilo oziroma vrnitev zneska 559.900,00 EUR tožnici. Hkrati prerekajo dejansko ugotovitev sodišča, da znaša vrednost premoženja, ki so ga podedovali po pokojnem D. D. 575.480,00 EUR in zaključek, da do navedene vrednosti odgovarjajo za navedeni zapustnikov dolg.

13. Toženci v pritožbi očitajo, da odločitev o obstoju zapustnikove obveznosti do tožnice temelji na nasprotujočih si razlogih in napačni uporabi materialnega prava. To narekuje presojo, ali se konkretno ugotovljeno dejansko stanje ujema z abstraktnim dejanskim stanjem uporabljene pravne norme, ali pa ugotovljene okoliščine primera zahtevajo drugačno presojo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da obveznost tožene stranke izhaja iz nerealiziranega namena tožničine sklenitve pogodbe o nakupu nepremičnin s prodajalcema E., d.o.o. in H., d.o.o., da je nesporni znesek 559.900,00 EUR, ki ga je drugotožnica izročila C. C.5 (82.000,00 EUR), D. D. (118.000,00 EUR in 100.000,00 EUR) in družbi E., d.o.o. (9.900,00 EUR, 150.000,00 EUR in 100.000,00 EUR), na D. D.6 in E., d.o.o. prešel brez pravne podlage, da sta zato za navedeni znesek neupravičeno obogatena v smislu določbe 190. člen OZ, da gre za njuno solidarno obveznost na podlagi 394. člena OZ in da so ga zato dediči po pokojnem D. D. in omenjena družba dolžni solidarno plačati tožnici.7

14. Toženci s pritožbo neutemeljeno uveljavljajo kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi obstajalo nasprotje med ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je pokojni D. D. v pogajanjih za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnine sodeloval kot zastopnik prodajalcev in ugotovitvijo, da je denar prejel on. Iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je pokojni D. D. v pogajanjih nastopal kot zastopnik obeh potencialnih prodajalcev - družb E., d.o.o. in H., d.o.o. Po izbrisu slednje pa, da je D. D., kot so toženci sami zatrjevali tekom tega pravdnega postopka, sodeloval v spornem razmerju kot njen pravni naslednik in odgovorni družbenik.8 Zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta obogatena družba E., d.o.o.9 in D. D., zato ni v nasprotju s prejšnjo ugotovitvijo.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, ker ne vsebuje ugotovitev o prikrajšanju druge tožnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vsa dejanja v spornem razmerju opravljala A. A. kot zastopnica B. B., s.p. - tožnice, da je bil toženi stranki izročen znesek v višini 559.900,00 EUR pa ni bilo sporno, torej je prikrajšanje druge tožnice enako navedenemu znesku.

16. Pritrditi pa je treba tožencem, da je zaključek o solidarni obveznosti tožencev oziroma zapustnika D. D. z družbo E., d.o.o.10 v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in uporabljenimi materialnopravnimi pravili.

17. Vtoževana obveznost več dolžnikov je denarna obveznost in zato deljiva. To pomeni, da se med več dolžnikov deli na enake dele in je vsak odgovoren za svoj del obveznosti (1. in 2. odstavek 393. člena OZ). Solidarna obveznost pa je obligacijskopravno razmerje, v katerem je vsak od več sodolžnikov dolžan izpolniti upniku celotno obveznost, čeprav je ta deljiva (395. člen OZ). Za nastanek solidarne obveznosti je potrebna posebna pravna podlaga. Nastane lahko na podlagi pogodbe ali pa zakona, domneva pa se zgolj v primeru več dolžnikov pri deljivi z gospodarsko pogodbo nastali obveznosti (394. člen OZ). Pritrditi je treba pritožbenemu očitku o napačni uporabi navedenega določila OZ. Če je obveznost D. D. oziroma njegovih dedičev - tožencev nastala na podlagi določb OZ o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ), torej nepogodbeno, potem uporaba določbe 394. člena OZ, ki predpostavlja obstoj gospodarske pogodbe, ne more priti v poštev. Po drugi strani pa v pravilih o neupravičeni obogatitvi ni najti določbe o solidarni obveznosti. Ker se solidarnost ne domneva, bi bila ob ugotovitvi, da gre za obveznost, ki je nastala po pravilih o neupravičeni obogatitvi, domnevna prodajalca nepremičnin oziroma pravni nasledniki dolžna plačati svoj del obveznosti. Tudi tožeča stranka je v tožbi navedla, da bo moralo sodišče, če bo uporabilo pravila o neupravičeni obogatitvi, odločati o vsaki obogatitvi posebej.

18. Pravila o neupravičeni obogatitvi torej ne morejo predstavljati podlage za ugoditev primarnemu tožbenemu zahtevku, po katerem naj toženci solidarno s prvotno tretjo toženko E., d.o.o. - v stečaju plačajo tožnici 559.900,00 EUR. Hkrati pa je že pravnomočno odločeno, da je po tej pravni podlagi tretja toženka dolžna tožnici plačati navedeni znesek. S tem je presoja primarnega tožbenega zahtevka po tej pravni podlagi izčrpana.

19. Vendar pa s takšnim zaključkom ni izčrpana presoja utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka po drugi pravni podlagi. Tožnica je namreč kot pravno podlago primarnemu zahtevku uveljavljala solidarno odškodninsko odgovornost tožencev na podlagi 186. člena OZ, ki določa, da za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj, odgovarjajo vsi solidarno.11 Po tej pravni podlagi sodišče prve stopnje ni presojalo tožbenega zahtevka. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti navedene pomanjkljivosti oziroma dopolniti postopka v navedeni smeri, saj bi samo prvič v tem postopku ugotavljalo pravnorelevantna dejstva pomembna za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke, strankam pa bi z njihovo ugotovitvijo odvzelo možnost pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. Izpodbijano sodbo je bilo zato treba že iz tega razloga razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

20. Prav tako je treba pritrditi tožencem, da zaključek prvostopenjskega sodišča o višini vrednosti premoženja, ki so ga podedovali po pokojnem D. D. oziroma obsegu njihove odgovornosti za zapustnikove dolgove temelji na nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. V 142. členu Zakona o dedovanju (ZD) je določeno: (1.) da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja; (2.) da dedič, ki se je odpovedal dediščini ni odgovoren za zapustnikove dolgove; (3.) da so v primeru, če je dedičev več, ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to ali je delitev dediščine že izvršena ali ne ter (4.) da se med dediči delijo dolgovi v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži, če ni v oporoki drugače določeno. V obravnavanem primeru se nihče od treh dedičev po pokojnem D. D. ni odpovedal dediščini. To pomeni, da osebno odgovarjajo za zapustnikove dolgove. Osebna odgovornost dedičev se kaže v tem, da upnik zahtevka na izplačilo dolga ne more uveljavljati proti zapuščini, ampak samo proti dediču, kot tudi v tem, da dedič odgovarja za dolg zapustnika z vsem svojim premoženjem (tudi lastnim) in ne samo s podedovanim.12 Vendar pa je odgovornost dediča za zapustnikove dolgove ex lege kvantitativno omejena do vrednosti tistega kar je podedoval. Vrednosti podedovanega premoženja je tako zaupana naloga merila dedičeve odgovornosti. Če je dedičev več, se odgovornost za zapustnikove dolgove med njih porazdeli. Odgovarjajo osebno in solidarno s podedovanim in svojim siceršnjim premoženjem, vendar nikoli prek meje vrednosti svojega dednega deleža. 21. Vrstnega reda poplačila zapustnikovih dolgov ZD ne ureja. Pri poplačilu dolgov je zato treba uporabiti splošna pravila civilnega prava. Zapustnikovi upniki se lahko sami neodvisno odločijo, kako (na kakšen način) bodo uveljavljali odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove. Dedič jih je dolžan poravnati vsakega posebej v celoti po načelu prior tempore potior iure, vse dokler ne doseže navedene meje. Čim pa je za izpolnitev zapustnikovih dolgov potrošil vrednost, ki jo je pridobil z dedovanjem, njegova odgovornost za nadaljnje zapustnikove dolgove preneha. Za dolgove, ki presegajo to vrednost, dedič torej ne odgovarja.13

22. Da bi toženci v celoti uspeli z ugovorom omejitve odgovornosti, bi morali zatrjevati in dokazati, da so že poplačali druge upnike do vrednosti podedovanega premoženja oziroma da vtoževana terjatev to vrednost presega. Pogoj za presojo takšnega ugovora je najprej ugotovitev vrednosti podedovanega premoženja, ki jo je imelo v času zapustnikove smrti. S trenutkom zapustnikove smrti pride do fiksiranja podedovanega premoženja in hkrati do njegove spojitve s premoženjem, ki so ga imeli dediči pred zapustnikovo smrtjo. Toženci pa so zatrjevali, da v podedovano premoženje niso sodile vse nepremičnine, ki so navedene v sklepu o dedovanju po pokojnem D. D. opr. št. II D 81/2013 z dne 31. 3. 2014. Nepremičnine parc. št. 617, 615/4, 615/5 in 615/6, ki so bile prvotno v premoženju družbe H., d.o.o. (in predmet pogajanj o tožničinem nakupu), so bile po izbrisu omenjene družbe iz sodnega registra, vknjižene v korist pokojnega zapustnika D. D. Zato so bile v sklepu o dedovanju navedene kot njegova zapuščina, čeprav se je že pred vknjižbo lastninske pravice na njih v korist zapustnika začel stečajni postopek zaradi naknadno najdenega premoženja izbrisane pravne osebe H., d.o.o., v katerega so sodile prav te nepremičnine. V skladu z določili Zakona o zemljiški knjigi (94. člen ZZK-1) pa je bil začetek stečajnega postopka tudi ovira za dovolitev vknjižbe proti stečajnemu dolžniku, zato je bil potrditvah tožencev navedeni vpis lastninske pravice na D. D. neveljaven. Stečajni upravitelj družbe H., d.o.o. - premoženje izbrisane pravne osebe v stečaju je zato zoper zapustnika D. D. vložil izbrisno tožbo, toženci pa so kasneje kot njegovi pravni nasledniki z omenjeno družbo - premoženje v stečaju, sklenili sodno poravnavo (II P 342/2013 z dne 26. 1. 2015), v kateri so to obveznost priznali, na omenjenih nepremičninah pa je bila ponovno vknjižena lastninska pravica omenjene družbe v stečaju. Toženci so tudi zatrjevali, da so bile navedene nepremičnine v stečajnem postopku prodane, s celotno dobljeno kupnino pa poplačani hipotekarni upniki. Toženci so torej navajali, da je treba za ugotovljeno vrednost teh štirih nepremičnin zmanjšati vrednost podedovanega premoženja, saj so bile dejansko podedovane zgolj nepremičnine 616/1 in 689/2 obe k.o. 0000 ter 547/2 k.o. 0000. Navajali so še, da tudi če bi se štelo, da prej navedene nepremičnine sodijo v zapuščino po pokojnem D. D., pa bi bilo treba šteti, da so dediči za njihovo vrednost že poplačali zapustnikovega upnika (H., d.o.o. - premoženje izbrisane družbe v stečaju).

23. Tožnica je prerekala navedene trditve tožencev. Po njenem mnenju so bile sporne nepremičnine v trenutku smrti D. D. v njegovi lasti, saj sicer ne bi bile predmet zapuščine in da omenjena sodna poravnava ne pomeni poplačila drugih upnikov (narok za glavno obravnavo z 18. 1. 2016). Navedla je, da so jo dediči sklenili z namenom njenega oškodovanja in je sodišče ne bi smelo dopustiti, ker je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 3. člena ZPP (narok za glavno obravnavo z 9. 10. 2019).

24. Sodišče prve stopnje je zmotno sledilo mnenju tožnice, ko je navedlo, da obseg zapuščine izhaja iz pravnomočnega sklepa o dedovanju, v tem pa da so zajete tudi sporne nepremičnine. Materialnopravni vidik učinka pravnomočnosti sklepa o dedovanju je v domnevi, da je resnično vse, kar je v njem sodišče ugotovilo. To velja za udeležence zapuščinskega postopka, ne pa tudi za tiste osebe, ki v postopku, ki se je zaključil s pravnomočnim sklepom o dedovanju, niso sodelovale (220. člen ZD). Tem je omogočeno, da naknadno v pravdi popravijo, kar je ugotovljeno s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Če v pravdi dosežejo ugodilno sodbo, s tem izpodbijejo domnevo resničnosti sklepa o dedovanju. Prav to zatrjujejo toženci, ko navajajo, da je družba H., d.o.o. - premoženje izbrisane družbe v stečaju, vložila zoper dediče izbrisno tožbo za omenjene štiri nepremičnine in s sodno poravnavo, ki ji je priznan učinek pravnomočnosti, izpodbila domnevo, da navedene sporne nepremičnine sodijo v zapuščino po pokojnem D. D. Tega za odločitev v tem sporu pravnorelevnatnega dejstva prvostopenjsko sodišče ni presojalo. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je tudi v tem obsegu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

25. Enako velja tudi glede ugovora tožencev, da bi bilo treba šteti, tudi če bi navedene sporne nepremičnine res podedovali, da so se z njihovo prodajo že poplačali drugi zapustnikovi dolgovi oziroma njegov dolg do družbe H., d.o.o. - premoženje izbrisane družbe v stečaju. Če je tako, bi se tožnica lahko poplačala le iz preostanka nesporno podedovanega premoženja, torej iz vrednosti parcel 616/1, 689/2 obe k.o. 0000 in parcele 547/2 k.o.0000.14 Tržna vrednost teh (treh) nepremičnin na dan zapustnikove smrti znaša po ugotovitvi izvedenca 138.950,00 EUR, kar potrditvah tožencev v pritožbi in kot navajajo, ob predpostavki, da je izvedensko mnenje pravilno, pomeni, da bi vsak toženec odgovarjal tožnici do tretjine vrednosti teh nepremičnin oziroma vsak do 46.316,66 EUR.

26. Toženci neutemeljeno pravilnost izvedenskega mnenja vežejo na upoštevanje okoliščine, da so nepremičnine obremenjene s hipotekami, kar po njihovem vpliva na njihovo tržno vrednost. Zatrjujejo, da je dejanska vrednost teh nepremičnin negativna oziroma da zato, ker so obremenjene za večje zneske, kot je njihova vrednost, nimajo nobene vrednosti. Ker je zato podedovano premoženje brez vrednosti, ne odgovarjajo za vtoževani zapustnikov dolg.

27. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo takšnega ugovora tožencev, ko je navedlo, da obremenitev nepremičnin s hipotekami ne vpliva na njihovo tržno vrednost. Ta je takšna, kot jim ga priznava trg nepremičnin. Okoliščina, da so podedovane nepremičnine obremenjene s hipotekami, ki presegajo njihovo vrednost, torej sama po sebi ne vpliva na obseg odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove. Kot je bilo navedeno, njihova odgovornost preneha, ko dejansko poplačajo upnike do višine podedovanega premoženja, ne pa že z ugotovitvijo, da vrednost zapustnikovih obveznosti presega vrednost podedovanega premoženja.15

28. Da bi se nepremičnine že prodale, da naj bi se hipotekarni upniki iz kupnine že prednostno poplačali in da je vrednost podedovanega premoženja s tem izčrpana, pa toženci ne zatrjujejo. Kot je bilo navedeno, je odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove osebna in zanje odgovarjajo z vsem (tudi lastnim) premoženjem in ne le s podedovanim. Okoliščina, da so podedovane nepremičnine pod hipotekami, zato ne vpliva na upnikovo pravico uveljavljanja zahtevka za plačilo zapustnikove dolga od dedičev. Dediči morajo računati s tem, da za dolgove zapustnika odgovarjajo tudi s svojim premoženjem (do višine vrednosti podedovanega premoženja) in ne le s podedovanim,16 zato morajo ustrezno aktivno ravnati pri poplačilu zapustnikovih upnikov. Pri tem v svoji izbiri, kateremu upniku dati prednost pri poplačilu, le niso povsem avtonomni. Če je dal zapustnik prednost določenim upnikom in dopustil, da so svoje terjatve zavarovali s hipotekami na njegovih nepremičninah, imajo enako možnost tudi dediči. Da bi se izognili poplačilu zapustnikovih dolgov iz lastnega (nepodedovanega) premoženja, bi morali najprej poplačati hipotekarne upnike do višine vrednosti podedovanega premoženja. V obravnavanem primeru bi se toženci s tem lahko razbremenili odgovornosti tudi za poplačilo zapustnikovih obveznosti do tožnice.

29. Kot je bilo navedeno, je napačna uporaba materialnega prava pogojevala nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zato je bilo treba sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj pritožbeno sodišče navedenih pomanjkljivosti ne more odpraviti samo.

30. V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje presoditi obstoj zapustnikove obveznosti do tožnice in v primeru njenega obstoja, obseg odgovornosti dedičev.

31. Razveljavitev odločitve o glavni stvari je pogojevala tudi odločitev o razveljavitvi stroškovne odločitve, odločitev o zahtevanih stroških pritožbe pa se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožba mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Drugi toženec D. D. je tekom postopka (24. 2. 2013) umrl, zato se je postopek nadaljeval zoper njegove dediče F. F., C. C. in G. G. 2 Tožeča stranka naj bi toženi stranki nakazala denarne zneske v dobri veri, da bo prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe za nepremičnine. 3 394. člen OZ.“ Če je več dolžnikov pri kakšni deljivi, z gospodarsko pogodbo nastali obveznosti, odgovarjajo ti upniki solidarno, razen, če so pogodbeniki izrecno odklonili solidarno odgovornost (domneva solidarnosti).“ 4 Dediči so v pravdi ugovarjali, da njihova odgovornost seže le do vrednosti dednega deleža vsakega od njih, ki predstavlja 9.047,67 EUR, dejanska vrednost podedovanih nepremičnin pa je negativna, saj so obremenjene za višje zneske, kot je njihova vrednost. Tako vrednost podedovanega premoženja predstavlja zgolj še vrednost osnovnega vložka v tretji toženki. 5 C. C. naj bi bil hipotekarni upnik enega o prodajalcev - družbe H., d.o.o. 6 D. D. je bil potrditvah tožeče stranke prokurist (in družbenik) družbe E., d.o.o. in potrditvah tožene stranke pravni naslednik in odgovorni družbenik družbe H., d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra po sklenitvi dogovora 02-04/2008. 7 Obveznost navedene družbe na solidarno plačilo navedenega zneska z dediči po pokojnem D. D. je pravnomočna že po prvi odločitvi prvostopenjskega sodišča. 8 Tožena stranka je takšne trditve postavila že v odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah. 9 Zanjo je torej D. D. sprejemal denar kot njen prokurist. 10 Da so toženci kot dediči po D. D. nerazdelno odgovorni za njegove dolgove, ni sporno. 11 Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi mdr. povzelo (tč. 10 obrazložitve) tudi trditev tožnice, da je D. D. kot družbenik, direktor ali prokurist zastopal vse tožence, zato sploh ni jasno, v čigavem imenu je kaj odredil, sprejel ali odločil, kar je sicer v smislu zmede počel namenoma, zato tudi ni moč razmejiti odgovornosti tožencev. 12 Zupančič Karel, Žnidaršič Skubic Viktorija, Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, založba Uradni list RS, str. 230. 13 Dedovanje z uvodnimi pojasnili prof. dr. Karla Zupančiča, osma, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, str. 121. 14 Iz sklepa o dedovanju izhaja, da je predmet zapuščine po pokojnem D. D. tudi vrednost osnovnega vložka pravne osebe E., d.o.o., vendar je bilo v tem postopku ugotovljeno, da je brez vrednosti. 15 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3525/2012. 16 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 116/2020.